UPRS Sodba II U 228/2017-8

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Policijska uprava Maribor zavrgla prošnjo tožnika za dovolitev zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2). Tožnik je navedeno prošnjo vložil dne 1. 2. 2017 zaradi lažje ureditve svojega statusa, saj je poročen s slovensko državljanko, s katero ima pet otrok. Na podlagi uradnih evidenc je policija preverila, ali je tožnik v postopku odstranitve iz države. Pri tem je ugotovila, da je Policijska postaja Maribor I dne 21. 5. 2013 tožniku izdala odločbo o vrnitvi na podlagi 64. člena ZTuj-2, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča II U 376/2013 z dne 29. 6. 2014. V skladu z Direktivo 2008/115/ES gre pri odstranitvi tujca iz države za dvostopenjski postopek, in sicer z odobrenim obdobjem za prostovoljni odhod in s prisilno izpolnitvijo obveznosti. Navedeni postopek se začne z izdajo odločbe o vrnitvi brez določenega roka vrnitve. To pomeni, da se nezakonito prebivajočega tujca lahko iz države odstrani le z izdano in izvršljivo odločbo o vrnitvi brez določenega roka vrnitve, s katero je treba odločiti tudi o stopnjevanju ukrepov, ki se začnejo s prostovoljnimi ukrepi in končajo s prisilnimi. Tožnik pa še ni v postopku odstranitve iz države, s tem pa ni izpolnjen temeljni pogoj za dovolitev zadrževanja po ZTuj-2 in za uveljavitev pravice iz 73. člena ZTuj-2, zato je policija tožnikovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, ker ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

2V pritožbenem postopku je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da tožnik ni zapustil RS, prav tako s strani državnih organov odstranitev ni bila izvedena. Ker se torej nadaljnja faza postopka odstranitve tožnika ni nadaljevala, tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje pravice po 73. členu ZTuj-2, saj ta pride v poštev le takrat, ko se tujca odstranjuje iz RS.

3Tožnik v tožbi navaja, da v izpodbijanem sklepu prvostopni organ vztraja pri skrajno formalističnem (črkobralskem) razumevanju določbe prvega odstavka 73. člena ZTuj-2. Za pravilno in pravično rešitev pa je potrebno zgolj pravilno ob logični, sistematični, historični in teleološki razlagi interpretirati določbo 73. člena ZTuj-2. Dikcijo "tujcu, ki se mora odstraniti" je treba razumeti kot "tujcu, ki bi ga bilo treba odstraniti". Takšno razlago je tožene stranka že sprejela v enem primeru v odločbi št. 2253-26/2016/5 z dne 21. 6. 2016. Izpodbijana odločitev je še posebej nesmiselna, ker je tožnik v prošnji napovedal, da je to le prvi korak pred vložitvijo prošnje za dovoljenje za bivanje zaradi združitve družine. Izpodbijani sklep tako pomeni napačno uporabo materialnega prava, podana pa je tudi bistvena kršitev pravil postopka, ker se tožena stranka ni opredelila do pritožbenih ugovorov. Nesprejemljivo je, da še v današnjem času ljudje dolga leta živijo brez vsakega pravnega statusa in brez zakonsko zagotovljenih pravic. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj gre le za napačno uporabo materialnega prava.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ZTuj-2 implementiran tako imenovani dvostopenjski postopek z odobrenim obdobjem za prostovoljni odhod nezakonito prebivajočega tujca in s prisilno izpolnitvijo obveznosti vrnitve nezakonito prebivajočega tujca. Navedeno je v skladu z Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Pri tem ima prostovoljno vračanje vedno prednost pred odstranitvijo, ki pomeni stopnjevanje ukrepov. Odstranitev tujca iz države je izvršilno dejanje, ki je posledica izdane in izvršljive odločbe in v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZTuj-2 pomeni, da policija takega tujca privede do državne meje in ga napoti čez mejo ali izroči organu tretje države. V povezavi s prvim odstavkom 69. člena ZTuj-2 pa se iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki državo ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev. Zadrževanje po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 pa pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. V skladu z navedenim, ker gre za dvostopenjski postopek oziroma dve vrsti odločb, se praviloma najprej odloča o vrnitvi s prostovoljnim rokom za vrnitev, če pa tujec tega ne upošteva in ne zapusti države, se izda odločba o odstranitvi, ki predstavlja pravno podlago za odstranitev tujca iz države. Od tega trenutka dalje pa lahko tujec vloži prošnjo za dovolitev zadrževanja. Zadrževanje oziroma dovolitev zadrževanje je torej institut, ki le odloži prisilno odstranitev tujca, in sicer iz razlogov, ki so točno določeni v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Glede na navedeno je napačno stališče tožnika, da je pridobitev dovolitve za zadrževanje predpogoj za vložitev prošnje za pridobitev dovoljenja prebivanja za družinskega člana zaradi združitve družine, saj gre za dva povsem ločena postopka. Zato tudi ne obstaja vzročna odvisnost med vloženima prošnjama do dovolitve zadrževanja in za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pripada pravica do dovolitve zadrževanja tujcu, ki se ga mora odstraniti. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu iz razlogov, določenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje po navedenih določbah torej pomeni, da se tujcu, ki se ga mora odstraniti, dovoli, da začasno ostane v RS.

7Kdaj so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca pa določa 69. člen ZTuj-2. Skladno s prvim odstavkom navedenega člena se namreč iz države lahko odstrani le tistega tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena tega zakona, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, in tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Nadalje drugi odstavek 69. člena ZTuj-2 določa, da se tujca iz države lahko odstrani samo, če je odločba o vrnitvi, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva. Glede na navedeno je torej treba pogoj iz 73. člena, ki se nanaša na odstranitev tujca iz države, razlagati v povezavi z 69. členom ZTuj-2. To pomeni, da lahko vlogo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 poda tujec, ko so izpolnjeni pogoji iz 69. člena istega zakona za njegovo odstranitev.

8Ustavno sodišče je v odločbi Up 456/10, U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011 (ki se sicer nanaša na vsebinsko podobne določbe ZTuj-1) navedlo, da je opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, primarno odvisna od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naložena obveznost zapustiti državo. Navedeno obveznost lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v RS. Pri razlagi nezakonitega prebivanja je eden od bistvenih elementov tudi določitev roka, v katerem tujec lahko zapusti državo. Navedenega roka pa ni mogoče enačiti z rokom, ki je bil določen v upravni odločbi o zavrnitvi prošnje. Navedena ureditev (in razlaga) pa je skladna tudi z Direktivo 2008/115/ES, katere cilj je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi v poštenem in preglednem postopku.

9Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava oziroma da gre za formalistično, črkobralsko razumevanje določbe 73. člena TZuj-2. Pri uporabi prisilnih ukrepov gre namreč za ravnanja, ki lahko predstavljajo posege v posameznikove ustavne in konvencijske pravice, zato je takšne ukrepe mogoče izvajati le v skladu z zakonom predpisanim postopkom. Razlaga, za katero se zavzema tožnik, pa bi pomenila odstop od garancij, ki jih daje ZTuj-2 v primeru nezakonitega prebivanja tujca v RS. Dejstvo, da državni organi kljub pravnomočnosti odločbe o vrnitvi z dne 21. 5. 2013 niso nadaljevali postopka z izdajo odločbe o vrnitvi brez določenega roka, pa tudi ne predstavlja podlage za izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2. Okoliščine, da je tožnik poročen s slovensko državljanko, s katero ima pet otrok, pa bo mogoče upoštevati v postopku za pridobitev dovoljenja za bivanje zaradi združitve družine, ki ga je po lastnih navedbah sprožil tožnik. Prav tako je v obravnavanem primeru nerelevantno tožnikovo sklicevanje na razlago, ki bi jo naj tožena stranka sprejela v drugi zadevi, saj ta ni bila predmet presoje v sodnem postopku.

10Po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na to, da je tožnik vložil predlog za zadrževanje še preden mu je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države zaradi nezakonitega prebivanja, torej pogoji za odstranitev po 69. členu ZTuj-2 še niso bili podani, je tako odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove prošnje, vložene na podlagi 73. člena ZTuj-2, tudi po stališču sodišča pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).