VSC Sklep II Cpg 242/2017

I. Pritožba zoper sklep z dne 8. 9. 2017 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 8. 9. 2017.

III. Pritožba zoper sklep z dne 29. 9. 2017 se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se spremeni izpodbijani sklep tako, da se znesek 856,77 EUR nadomesti z zneskom 428,38 EUR.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 77,51 EUR stroškov pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 29. 9. 2017.

O pritožbi zoper sklep z dne 8. 9. 2017:

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo z dne 21. 7. 2017 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da poplačila ločitvenih upnikov toženke ne pomenijo njenega namernega onemogočanja izterjave vtoževane terjatve. V stečajnem postopku potekajo plačila upnikov v skladu z zakonskimi določbami, stečajni dolžnik jih mora opraviti, če ima ustrezno podlago. Prav tako sme upravitelj na podlagi prvega odstavka 357. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) opraviti plačilo ali izpolniti drugo obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo s soglasjem sodišča, medtem ko ima tožnik kot upnik v primeru nestrinjanja s plačilom vložiti pritožbo, kar je tudi storil. Zatrjevanja tožnika, da je toženka uspela izoblikovati posebno stečajno maso iz nepravnomočnega sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase St 600/2013 z dne 22. 5. 2017 prav na podlagi izvedenega odstopa od obravnavane vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in se s tem izognila obveznosti prenosa lastninske pravice na nepremičninah na tožnika ter na ta način preprečila, da bi nepremičnine pripadle v stečajno maso tožnika in da toženka nima namena poravnati svojih obveznosti do tožnika, ne predstavljajo ravnanja za preprečitev izterjave terjatve. Ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj bi predlagana začasna odredba zaradi obsežne omejitve v celoti onemogočila toženko pri izplačilu kakršnihkoli denarnih sredstev, tudi tistih, ki bi bila na podlagi pravnomočnih sklepov stečajnega sodišča namenjena poplačilu ločitvenih upnikov, kar je nedopustno in v nasprotju z načeli stečajnega postopka. Prav tako bi izdana začasna odredba onemogočila nemoteno vodenje stečajnega postopka predvsem glede razdelitve posebne stečajne mase, ki ne služi za poplačilo stroškov stečajnega postopka.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da ima terjatev na podlagi odstopa dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki se po ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka. Tako bi moral upravitelj upoštevati terjatev tožeče stranke na plačilo stroška postopka pred kakršnokoli delitvijo stečajne mase - tako pred poplačilom navadnih upnikov kakor prednostnih upnikov in celo ločitvenih upnikov. ZFPPIPP ima določbo o tem kako in v kakšnem obsegu služi premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, za poplačilo stroškov stečajnega postopka. Sicer je pravilno razlogovanje sodišča o vodenju stečajnega postopka in mehanizmu, ki privede do poplačila terjatev. Vendar imajo zoper odločitev sodišča o upraviteljevem predlogu procesno možnost vložiti pravno sredstvo zgolj upniki stečajnega postopka, ki prijavijo terjatve. Upniki iz razmerij, ki so nastala med stečajnim postopkom in ne pred stečajnim postopkom, nimajo takšne procesne legitimacije. Predvsem upnik terjatev, ki se mora plačati kot strošek postopka, nima vzvoda, s katerim bi prisilil upravitelja, da poda sodišču predlog za izplačilo stroškov. Za takšen primer gre v obravnavani zadevi in je jasna sodna praksa, ki upnikom takšnih terjatev priznava sodno varstvo v gospodarskem sporu. Sodna praksa je usklajena tudi glede izdaje začasnih odredb v takšnih primerih, sicer upnik terjatve, ki se plača kot strošek postopka, nima pravnega varstva oziroma nima učinkovitega pravnega varstva. Upravitelj tožene stranke se je zaradi 2. 2. 2016 postavljenega zahtevka moral zavedati, da je med strankama najmanj sporno, ali ima tožeča stranka pravico zahtevati plačilo terjatve oziroma stroška stečajnega postopka, ki se poplača pred osnovanjem razdelitvene mase in bi zato ne le mogel, ampak moral počakati s podajo predloga o razdelitvi stečajne mase, dokler to vprašanje ne bi bilo razrešeno s pravnomočno sodno odločbo. Šele takrat bi bilo mogoče oblikovanje predloga razdelitvene splošne mase, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti pred stečajnim sodiščem. Vse dotlej, ko je sporno, ali ima določena oseba položaj subjekta, ki lahko participira pri poplačilu iz stečajne mase in na kakšen način (o tem v stečajnem postopku še ni bilo odločeno in ne more biti, saj pri terjatvi tožeče stranke ne gre za terjatev, ki bi bila predmet prijave in preizkusa v stečajnem postopku), je vsak predlog za razdelitev stečajne mase najmanj preuranjen. Ker upravitelj namerno ni počakal z razdelitvijo dokler spor o položaju tožeče stranke ni dokončno pravnomočno razrešen, zavedajoč se, da bo izgubila sodna odločba, ki bo v pravdi izposlovana po predlagani razdelitvi premoženja, na katerega bi bilo sicer mogoče poseči z izvršbo, tudi vsakršen pomen, je aktivno ravnal v smeri oteževanja oziroma onemogočenje poplačila tožeče stranke. Začasna odredba je usmerjena v cilj odložitve razdeljevanja stečajne mase, dokler se pravnomočno ne ugotovi položaj tožeče stranke, torej v zagotovitev postopanja v stečajnem postopku skladno z zakonom. Že po naravi stvari z odložitvijo razdelitvene stečajne mase toženi stranki ne more nastati škoda, saj to kvečjemu pomeni, da bo določeno premoženje dlje časa ohranila v posesti, škoda pa ne more nastati preostalim upnikom, saj slednjim ni mogoče priznati več pravic zaradi tega, ker so njihove terjatve predmet prijave in preizkusa v stečajnem postopku in je njihov status že dokončno znan.

3Tožena stranka je po pooblaščenki odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke izpodbil še sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 470/2017, ki je bil izdan 5. 9. 2017 in ki ga je posredovala sodišču kot dodaten dokazni predlog 14. 9. 2017. Poplačevanje upnikov v stečajnem postopku skladno z zakonskimi določbami in ustrezno podlago (sklep stečajnega sodišča) ne pomeni namernega onemogočanja izterjave terjatve. Ker je tožeča stranka upnik v stečajnem postopku tožene stranke, ima v primeru nestrinjanja s katerimkoli plačilom zoper sklep vložiti pritožbo. Stečajni upravitelj tožene stranke je ocenil, da zahtevek za plačilo, ki ga je podal stečajni upravitelj tožeče stranke, ne predstavlja stroška stečajnega postopka, zato sodišču utemeljeno ni podal predloga za odobritev plačila. Začasna odredba, s katero bi sodišče izven stečajnega postopka onemogočilo stečajnemu dolžniku plačevanje stroškov, kljub morebitnemu sklepu stečajnega sodišča, bi nedopustno posegla v ravnanje udeležencev v stečajnem postopku in ne glede na to, da tožeča stranka predlaga, da bi toženi stranki vsak mesec ostalo 4.550,00 EUR. Predvsem bi začasna odredba negirala načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo stečajnega postopka. Glede na denarni zahtevek 725.000,00 EUR s pripadki in predlagano začasno odredbo z odrekom izplačila in prepovedjo razpolaganja z istim zneskom, razen 4.550,00 EUR na mesec, ne moremo govoriti o neznatni škodi, ki bi jo z začasno odredbo utrpela tožena stranka, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena (in tožeča) stranka je v stečaju in po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Izjemoma, se po tretjem odstavku istega člena ne uporablja prvi odstavek tega člena za zavarovanje: 1. zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice, 2. terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Tožeča stranka je zatrjevala v predlogu za izdajo začasne odredbe in ponavlja v pritožbi, da ima terjatev na podlagi odstopa dolžnika - tožene stranke od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki naj bi se po ZFPPIPP plačala kot strošek stečajnega postopka. Z vprašanjem, ali to drži ali ne, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve (10. točka obrazložitve) in tako ne prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Presojalo je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6Po trditvah v predlogu za izdajo začasne odredbe in pritožbi je bilo sporno razpolaganje tožene stranke v tem, da je stečajni upravitelj nameraval poplačevati upnike zavarovanih in navadnih terjatev po sklepih stečajnega sodišča St 600/2013 z dne 22. 5. 2017 (da se razdelitev posebne mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase z dne 4. 5. 2017) in z dne 12. 7. 2016 (da se poznejša splošna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta poznejše splošne razdelitve z dne 21. 6. 2016) ter da pri teh načrtih razdelitve ni upošteval terjatve tožnika (1. točka obrazložitve). Ali naj bi tožeča stranka poplačala svojo terjatev kot strošek iz posebne ali iz splošne stečajne mase, ni pravno pomembno za ta postopek. Sodišče prve stopnje je o tem zavzelo materialnopravno stališče (9. točka obrazložitve), sodišče druge stopnje pa ga ne bo prejudiciralo.

7Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe sicer še nista bila pravnomočna¹ sklepa stečajnega sodišča z dne 22. 5. 2017 (o razdelitvi posebne stečajne mase na podlagi načrta razdelitve posebne stečajne mase z dne 4. 5. 2017) in 12. 7. 2016 (o poznejši splošni razdelitvi na podlagi končnega načrta poznejše splošne razdelitve z dne 21. 6. 2016), ker je tožeča stranka zoper njiju vložila pritožbi. Vendar sta pritožbi zadržali izvršitev sklepov v skladu s specialno določbo drugega odstavka 366. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 369. člena ZFPPIPP in desetim odstavkom 371. člena ZFPPIPP. Ne drži stališče v pritožbi, da tožeča stranka nima procesne legitimacije v stečajnem postopku, da nima vzvoda, s katerim bi prisilila upravitelja, da poda sodišču predlog za izplačilo stroškov. V sklepih o razdelitvi stečajnih mas z dne 22. 5. 2017 in 12. 7. 2016² je stečajno sodišče zavrnilo ugovora tožeče stranke zoper načrta razdelitve posamezne stečajne mase, torej je vsebinsko obravnavalo ugovora. Enako je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 22. 5. 2017, kar pomeni, da jo je vsebinsko obravnavalo³. Glede na načelo koncentracije stečajnega postopka iz 227. členu ZFPPIPP in na izjemoma možno izdajo začasne odredbe zoper insolventnega dolžnika po tretjem odstavku 131. člena ZFPPIPP v okoliščinah tega primera v nameri stečajnega upravitelja poplačevati upnike in jih dejansko poplačati po pravnomočnosti sklepov o razdelitvi posamezne stečajne mase ni subjektivnega razpolaganja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki bi ga bilo ne le potrebno, ampak možno preprečiti po materialnem pravu. Zato mora tožeča stranka vse očitke stečajnemu upravitelju nasloviti na stečajno sodišče in jih tam reševati. To velja za očitke: (-) da bi moral njegovo terjatev na plačilo stroškov upoštevati pred kakršnokoli delitvijo stečajne mase, pred poplačilom navadnih upnikov, prednostnih upnikov, ločitvenih upnikov, (-) da je 2. 2. 2016 poslal pisni zahtevek na vračilo delne izpolnitve 725.000,00 EUR kot stroška stečajnega postopka, da je tožena stranka ignorirala zahtevek in pri stečajnem sodišču ne le da ni podala predloga za izdajo soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka, ampak je predlagala več razdelitev splošne in posebne stečajne mase po končnih načrtih razdelitve, konkretno z dne 21. 6. 2016 in 4. 5. 2017, v katerih ni upoštevalo terjatve tožeče stranke, (-) da je upravitelj drugim upnikom priznaval več pravic, kot jim gredo po zakonu, (-) da se je moral upravitelj zaradi 2. 2. 2016 postavljenega zahtevka zavedati, da je med strankama najmanj sporno, ali ima tožeča stranka pravico zahtevati plačilo terjatve kot stroška in bi zato ne le mogel, ampak moral počakati s podajo predloga razdelitve stečajne mase, dokler to vprašanje ne bi bilo razrešeno s pravnomočno sodno odločbo, (-) da je vsak predlog za razdelitev stečajne mase preuranjen, (-) da namerno ni počakal z razdelitvijo dokler spor o položaju tožeče stranke ni pravnomočno razrešen. Z začasno odredbo ni dopustno upravitelju prepovedati oprave tistih dejanj, ki jih opravlja kot poseben organ znotraj stečajnega postopka⁴. Sodišče v gospodarskem sporu nima take pristojnosti⁵. Kot pojasnjeno, je tožeča stranka z vložitvijo pritožb zoper sklepa o razdelitvi stečajne mase zadržala njuno izvršitev in dosegla tisto pravno varstvo, ki ji gre kot upniku v stečajnem postopku.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagana začasna odredba organizacijam za plačilni promet z odrekom izplačila 725.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razen 4.550,00 EUR mesečno, ne predstavlja neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Tožeča stranka ni edini upnik in cilj odložitev razdeljevanja stečajne mase, kot ga zagovarja v pritožbi, bi po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pomenil znatno škodo za stečajni postopek in s tem za upnike.

9V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvi izpodbijani sklep.

10Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s prvim sklepom, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 29. 9. 2017

12Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom naložilo tožeči stranki, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa plačati toženi strani stroške postopka zavarovanja 857,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je 8. 9. 2017 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, medtem ko ni odločilo o priglašenih stroških tožene stranke. Tožena stranka je z vlogo z dne 22. 9. 2017 pravočasno predlagala izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, v kateri je navedla, da je že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 17. 8. 2017 priglasila stroške postopka zavarovanja, o čemer sodišče ni odločilo. Pri odmeri stroškov je upoštevalo določila ZPP, Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) ter po predloženem stroškovniku priznalo toženi stranki: 1500 točk za sestavo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe po 6. točki tar. št. 27 OT, 30 točk za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj 1530 točk, z DDV 856,77 EUR.

13Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da se je zoper sklep z dne 8. 9. 2017, s katerim je bilo odločeno o glavni stvari, pravočasno pritožila 20. 9. 2017 in se zavzela za drugačno vsebinsko odločitev, to je ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz sklepa z dne 8. 9. 2017 ne izhaja, da bi bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen zaradi upoštevanja navedb tožene stranke iz odgovora na predlog z dne 17. 8. 2017, ampak je sodišče zavrnilo predlog na podlagi navedb tožeče stranke. Po mnenju prvostopenjskega sodišča slednje naj ne bi dale zadostne podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, kar pomeni, da bi sodišče lahko odločilo o predlogu na enak način, brez predhodnega pošiljanja predloga v izjavo toženi stranki. Očitno je, da navedbe tožene stranke niso pripomogle oziroma doprinesle k končni odločitvi sodišča, kar lahko vodi le v zaključek, da odgovor tožene stranke z dne 17. 8. 2017 in s tem povezani stroški niso bili potrebni za postopek zavarovanja, zato skladno s 155. členom ZPP niso izpolnjeni pogoji za priznanje. V vsakem primeru je sodišče nepravilno izračunalo stroške. Glede na to, da začasna odredba po podaji odgovora ni bila izdana, bi sodišče lahko odgovor tožene stranke kvečjemu obravnavalo kot drugo obrazloženo vlogo iz prve alineje 7. točke tar. št. 27 OT, ne kot ugovor zoper začasno odredbo. Nepravilno so izračunani materialni stroški, saj je ob upoštevanju s strani tožene stranke priglašenih stroškov, upravičena do največ 25 točk.

14Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščenki s pozivom, odgovora ni vložila.

15Pritožba je delno utemeljena.

16Sklicevanje na predhodno pritožbo ni utemeljeno, ker jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvi izpodbijani sklep. Prav tako ne drži, da stroški za vložitev odgovora tožene stranke na predlog tožeče stranke za izdajo za izdajo začasne odredbe niso bili potrebni za postopek zavarovanja, ker ta naj ne bi pripomogel oziroma doprinesel k končni odločitvi. Sodišče prve stopnje je pozvalo toženo stranko k odgovoru na predlog in ta je to storila. Stroški so ji nastali in ker tožeča stranka ni uspela s predlogom, ji mora po načelu uspeha povrniti stroške. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zagotovilo kontradiktornost pred izdajo sklepa o zavarovanju, ni prepovedano, je dovoljeno, morebitni stroškovni rizik pa je na tožeči stranki. Utemeljena je le pritožba, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške. Odgovor na predlog ni odgovor na ugovor, ker začasna odredba ni bila izdana. Je druga obrazložena vloga po prvi alineji 7. točke tar. št. 27 OT. Glede na vrednost spornega predmeta znaša nagrada za odgovor 750 točk in materialni stroški 15 točk, 22 % DDV, skupaj 428,38 EUR. Sodišče prve stopnje je z drugim izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo in spremenilo drugi izpodbijani sklep.

17Tožeča stranka je polovično uspela z drugo pritožbo, zato je upravičena do dela stroškov za sestavo. Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za sestavo pritožbe 200 točk po 6. točki tarifne št. 27 OT, 4 točke izdatkov po 11. členu OT, 22 % DDV, sodno takso 40,80 EUR, skupaj 155,03 EUR. Glede na 50 % uspeh ji pripada 77,51 EUR stroškov pritožbenega postopka v zvezi z drugim sklepom.

¹ Prvi sklep je postal pravnomočen tekom tega postopka z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo sklepa na Višjem sodišču v Ljubljani s sklepom Cst 470/2017 z dne 5. 9. 2017. Drugi sklep je bil po podatkih Vpisnika v postopkih zaradi insolventnosti pri Ajpes razveljavljen po pritožbi tožeče stranke na Višjem sodišču v Ljubljani in vrnjen v novo odločanje. Stečajno sodišče je 7. 12. 2017 izdalo nov sklep o poznejši splošni razdelitvi na podlagi končnega načrta poznejše splošne razdelitve, v njem ravno tako zavrnilo ugovor tožeče stranke, ki se zoper sklep ni pritožila in je postal pravnomočen 23. 12. 2017.
² Po razveljavitvi tega v novem odločanju 7. 12. 2017.
³ Pritožbi zoper sklep z dne 12. 7. 2016 je celo ugodilo, ga razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
⁴ Sklep VSK Cpg 370/2015.
⁵ Sklepa VSL I Cpg 488/2017, I Cpg 359/2016.