VSC Sodba in sklep Cpg 209/2017

I. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi v točki I. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 5. 2017 spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 8.402,52 EUR nadomesti z zneskom 7.793,86 EUR.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 3.217,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v znesku 354.272,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila in za znesek 2.512,68 EUR stroškov in v tem obsegu vzdržalo v veljavi zoper toženo stranko izdani plačilni nalog Okrožnega sodišča v Celju Plg 3/2012 z dne 5. 3. 2012 (točka I. izreka). Zaradi delnega umika tožbe za plačilo 20.000,00 EUR je postopek v tem delu ustavilo (točka II. izreka) in dovolilo spremembo tožbe v vlogi z dne 4. 7. 2012 (točka III. izreka).

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 8.402,52 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

3Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka) iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in odloči o stroških postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

4V obrazložitvi pritožbe tožena stranka najprej poudarja "nekatere nesporne ugotovitve, dejstva", ki naj bi bila ugotovljena tekom dokaznega postopka. V nadaljevanju navaja, da tožeča stranka tekom celotnega postopka ni predložila sklenjene pogodbe z B. K., kar da predstavlja kršitev 226. člena ZPP in delovanje in vloga B. K. nikakor ne moreta predstavljati dela opravljenega za tožečo stranko. Ker tožeča stranka tekom postopka ni predložila listine, na katere naj bi se tekom celotnega postopka sklicevala, skladno z 226. členom ZPP po mnenju tožene stranke ni dokazala dejstva, da je bil B. K. zaposlen pri toženi stranki, niti da je bil njen pogodbeni partner ali predstavnik družbe S. d.o.o. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo smiselno postopati po petem odstavku 227. člena ZPP in šteti, da pogodba o poslovnem sodelovanju oziroma podjemna pogodba med S. d.o.o. in B. K. ni sklenjena in B. K. ni in ne more biti predstavnik tožeče stranke. V 6. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju da je navedena zgolj kontaktna oseba izvajalca, medtem ko je kot izvajalec navedena sama tožeča stranka, ki jo zastopa direktorica K. K. Tožena stranka vztraja, da ni bila nikoli v (storitvenem) poslovnem odnosu z družbo S. d.o.o. in ji nikoli tudi ni izročila nobene menice ali naročilnice ali sklenila posla s storitvenimi zavezami. Tožeča stranka da ni z ničemer izkazala opravo storitev B. K., ker da je večino storitev opravila tožena stranka in družba M. d.o.o., ki je svoje storitve prejela tudi plačane. Tožeča stranka pa da se tudi na fakturi z dne 27. 12. 2011 ne sklicuje na podpisano pogodbo o poslovnem svetovanju z dne 25. 2. 2011 temveč na opravo storitev svetovanja pri poslu nakupa in prodaje zemljišč v K. Nadalje navaja, da je iz petega člena pogodbe o poslovnem sodelovanju razvidno, da pogodba velja le v primeru, da bo veljavno sklenjena pogodba med naročnikom in E. d.o.o. za kupoprodajo predmetnega, trgovinskega objekta - centra. Priznava, da tožena stranka z družbo E. d.o.o. res ni sklenila gradbene pogodbe za gradnjo trgovskega centra, da bi takšno pogodbo lahko sklenila z izvajalcem gradbenih del, kar se tudi ni zgodilo, z E. d.o.o. bi morala biti sklenjena kupoprodajna pogodba za trgovinski objekt (na podlagi predpogodbe, ki je imela za prilogo pogojno pogodbo), pri čemer pa je prav veljavna sklenitev pogodbe za kupoprodajo trgovskega centra pogoj za veljavnost pogodbe o poslovnem svetovanju. Do sklenitve tega pogoja ni prišlo in med pogodbenimi partnerji ta del ni bil izpeljan, kar pomeni, da je ta odložni pogoj odpadel. To nesporno dejstvo naj bi sodišče kot da ne pozna določil zakona in pogodbenih zavez tolmačilo povsem protispisno in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil ZPP in temeljnega načela gospodarskih poslov, da vse zadeve potekajo pisno in listinsko. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da je to napačno in zmotno zaključilo, da navedeni del projekta (K. 2) - izgradnja kompleksa ni v zvezi s pogodbo o poslovnem svetovanju in ne vpliva na obveznost tožene stranke, ter da sodišče ni pojasnilo na podlagi katerih dokazov je sprejelo to svojo odločitev oziroma kateri dokazi odražajo utemeljenost takšne odločitve. Hkrati očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da gre v primeru po tožeči stranki vtoževanih storitev za fiktivne storitve in pogodba, ki jo je sestavila tožeča stranka ve, da storitve niso bile in niso mogle biti opravljene, kar dodatno izhaja že iz predloženih listin in kar so izpovedale tudi predlagane priče in kar da izhaja iz predloženih dokazov tožene stranke. V zvezi s sporno menico navaja, da je družba S. d.o.o. prišla do menice na podlagi predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe za nakup zazidljivega zemljišča v k. o. ... z dne 10. 1. 2011, da tožeča stranka ni razpolagala z menično izjavo, niti ni imela pooblastila za razpolaganje z menico prav tako niti iz nobene pogodbe ne izhaja upravičenje tožeče stranke po razpolaganju s sporno menico. Meni, da je sodišče prve stopnje glede te storilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo zakaj sploh ni dokazno opravilo ocene medsebojne analize izpovedbe priče M. R. v zvezi z izpovedbami ostalih prič B. K., B. G. in B. B., katere so izpovedovale diametralno nasprotno od M. R., kar predstavlja relativno in absolutno bistveno kršitev določb 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje naj bi bila protislovna glede na izvedene dokaze na glavni obravnavi na podlagi česar uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena in da je sploh ni mogoče preizkusiti.

5Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke odgovorila. Pritožbene navedbe je označila za neutemeljene in predlagala potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6Tožena stranka je s pravočasno pritožbo izpodbijala tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to odločilo o pravdnih stroških. Navedla je, da je prepričana, da mora s svojo pritožbo zoper sodbo uspeti, ker da je odločitev prvostopnega sodišča nesklepčna in neutemeljena ter v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu, od te pa da je odvisna tudi usoda stroškov postopka. Nadalje pa da se ne strinja z odmero stroškov, ker da je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo plačilo stroškov za izdani plačilni nalog z dne 5. 3. 2012 v višini 2.512,68 EUR kot nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, pri čemer pa je v tem izpodbijanem sklepu tožeči stranki znova priznalo nagrado za tak postopek v višini 2.161,90 EUR, čeprav je v ZOdvT v tar. št. 3100 določeno, da se nagrada za postopek izdaje plačilnega naloga všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka za izdajo plačilnega naloga. Vztraja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dvakrat prisodilo nagrado po tar. št. 3100, da je to enkrat storilo v sami sodbi in drugič v tem izpodbijanem sklepu, kar pa ni pravilno in nima podlage v ZOdvT. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep v celoti ugodi in odločitev o stroških pridrži do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sodbo, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep v celoti ter postopek ustavi in o stroških odloči v pritožbenem postopku skupaj z odločitvijo zoper sodbo, pri tem pa tožniku naloži v plačilo vse stroške tega pritožbenega postopka.

7Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka) ni utemeljena.

8Pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških z dne 29. maja 2017 je delno utemeljena.

9Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred pritožbenim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

K pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka)

10Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako ni prišlo do kršitev, ki jih očita tožena stranka v pritožbi.

11Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je prepričljivo odgovorilo na vse za odločitev relevantne ugovorne navedbe tožene stranke. Obrazložitev sodbe je v skladu s podatki spisa in kakšne protispisnosti v sodbi ni zaslediti. Če je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo drugače, kot bi si želela tožena stranka pa to ne predstavlja po toženi stranki očitane postopkovne kršitve iz 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

12Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo vsakega zase in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka prepričljivo odločilo o obstoju za odločitev relevantnih dejstev in tako v celoti upoštevalo pravilo iz 8. člena ZPP o ugotavljanju spornih dejstev.

13Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo. Iz obrazložitve le-te¹ pa je jasno razvidno zakaj izpovedbam posameznih prič, tako tudi v pritožbi izpostavljeni izpovedbi priče M. R., ni poklonilo vere in zakaj je izpovedbe drugih štelo za resnične. V pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov tako sodišče prve stopnje nima razloga dvomiti. Po mnenju pritožbenega sodišča je za odločitev relevantno dejansko stanje tudi v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno z jasnimi in skladnimi ter prepričljivimi razlogi in je pritožbeni očitek, da je obrazložitev protislovna glede na izvedene dokaze povsem neutemeljen.

14V pritožbi uvodoma v alinejah navedene "nesporne ugotovitve, dejstva", pa niso nesporne ugotovitve oziroma ugotovitve, ki bi jih ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč gre očitno za enostranske lastne ugotovitve tožene stranke.

15Pritožbeni očitek o kršitvi 2. in 3. člena ZPP je v celoti neobrazložen, sicer pa tudi neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni odločalo izven meja postavljenega zahtevka tožeče stranke niti ni kršilo materialne procesne dispozicije strank, ki jih ureja 3. člen ZPP.

16Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo na znesek 354.272,77 EUR s pripadki, skrčenemu tožbenemu zahtevku. Iz izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožeča stranka z vtoževanim računom toženi stranki zaračunala storitev, ki jo je dogovorila s toženo stranko in v celoti opravila na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o poslovnem svetovanju z dne 15. 2. 2011 (v nadaljevanju Pogodba)².

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je omenjeno pogodbo za tožečo stranko kot izvajalca storitev podpisala njena zakonita zastopnica K. K. za toženo stranko kot naročnika storitev poslovnega svetovanja pa zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. Kot kontaktna oseba tožeče stranke je bil v 6. členu Pogodbe naveden B. K., ki je tudi vodil in izpeljal celoten posel za tožečo stranko po navedeni Pogodbi in deloval kot predstavnik tožeče stranke, kar so po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrdili tako zaslišana direktorica tožeče stranke kot priči B. B. in B. G. ter M. K. in to izhaja tudi iz listinske dokumentacije.

18Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je razmerje med tožečo stranko in B. K. notranje razmerje med družbo in njenimi delavci in na veljavnost same Pogodbe sklenjene s toženo stranko ne vpliva. S tem pa je sodišče prve stopnje že odgovorilo tudi na v pritožbi ponovljene in tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljene navedbe tožene stranke, da delovanje B. K. ne more predstavljati dela opravljenega za tožečo stranko ker da ta ni bil zaposlen pri tožeči stranki, da ni bil pogodbeni partner ali njen predstavnik. Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zahtevala, da tožeča stranka predloži pogodbo sklenjeno s K. in je tudi iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 226. člena ZPP in petega odstavka 227. člena ZPP.

19Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal sporno Pogodbo in da njegov podpis ni ponarejen, kot je to vseskozi zatrjevala tožena stranka, ob nadaljnji ugotovitvi, da je B. K. za toženo stranko vodil in izpeljal ter opravil vse v Pogodbi navedene storitve, kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, so povsem neutemeljene tudi v pritožbi ponovljene navedbe, da tožena stranka ni bila nikoli v poslovnem razmerju s tožečo stranko in da tožeča stranka ni z ničemer dokazala oprave storitev B. K.

20Na v pritožbi ponovljene navedbe, da naj bi večino storitev opravila tožena stranka in družba M. d.o.o. je sodišče prve stopnje toženi stranki odgovorilo že v izpodbijani sodbi.³ Pravilnost teh ugotovitev tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na nek meil B. G. z dne 9. 12. 2012, torej skoraj eno leto po tem, ko je bila Pogodba realizirana in iz katerega naj bi po oceni same tožene stranke izhajalo, da predstavniki družbe E. d.o.o. K. naj ne bi niti poznali, ko pa je ravno predstavnik E. d.o.o. M. K. v postopku na prvi stopnji izpovedal, da je bil B. K. tisti, ki je E. pripeljal v ta posel in posredoval med toženo stranko in E. vse do zaključka posla. Prav tako ni odločilnega pomena dejstvo, da se tožeča stranka v toženi stranki izstavljeni fakturi ni sklicevala na Pogodbo, temveč na opravo storitev svetovanja pri poslu nakupa in prodaje zemljišč v Kopru, saj so ravno te storitve bile predmet sporne pogodbe. Pritožbeno navedbo, da naj bi večino storitev po sporni Pogodbi opravila tožena stranka, negira tudi izpovedba priče M. R. na list. št. B 281 spisa, da je bila tožena stranka prvič na osebnem sestanku pri E. d.o.o. šele tik pred prodajo 8. 11. 2011, pritožbeno navedbo, da naj bi storitve opravila družba M. d.o.o. pa izjava samega zakonitega zastopnika te družbe B. G., ki verjetno ne bi trdil, da je storitve opravil nekdo drug, če bi jih opravil sam.

21Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil s plačilom kupnine s strani kupca E. d.o.o. za s strani tožene stranke prodano mu zemljišče z gradbenim dovoljenjem, izpolnjen v 3. členu Pogodbe določen pogoj in da je v plačilo zapadla obveznost tožene stranke za plačilo opravljenih storitev svetovanja tožeči stranki, pri čemer se sklicuje na 5. člen Pogodbe, ki da določa, da pogodba velja le v primeru, da bo veljavno sklenjena pogodba med naročnikom in E. d.o.o. za kupoprodajo predmetnega trgovinskega objekta - centra. Pri tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da navedeno pogodbeno določilo glasi "predmetnega trgovinskega objekta - kompleksa" in ne "trgovinskega objekta - centra" kot si je to v svojo korist prikrojila pritožnica. Kot navaja sama tožena stranka v pritožbi, Pogodba v 1. točki 1. člena določa: da je izvajalec svetovanja na podlagi poslovnih znanj ter poslovnih zvez uspel za naročnika vzpostaviti poslovni stik in poslovne razgovore z družbo E. d.o.o., ki je na podlagi priporočil izvajalca svetovanja iz te pogodbe zainteresirana, da bi naročnik iz te pogodbe za dejavnost E. d.o.o. zanimivi tržni lokaciji pridobi za izgradnjo trgovsko-poslovnega objekta - kompleksa primerno zazidljivo zemljišče. V 3. členu pa je določeno, da sta stranki sporazumni, da bo naročnik izvajalcu svetovanja za že doslej opravljene storitve in za vse bodoče storitve iz prejšnjega člena te pogodbe poravnal fiksno dogovorjeno ceno za tako opravljeno storitev v višini 300.000,00 EUR ter dodatnih 20 % DDV, skupno torej 360.000,00 EUR pod pogoji, da je sklenjena prodajna pogodba z bodočim kupcem družbo E. d.o.o. za nakup zazidljivega zemljišča s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in da je s strani bodočega kupca, to je družbe E. d.o.o. plačana kupnina v višini 3,120.000,00 EUR. Pogodba se torej nanaša zgolj na storitve opravljenega svetovanja zaradi pridobitve za izgradnjo trgovinskega poslovnega objekta primernega zemljišča in prodajo zgolj tega z gradbenim dovoljenjem E. d.o.o., ne pa na prodajo zgrajenega trgovskega objekta, kot to neutemeljeno in zgolj v svojo korist navaja tožena stranka. Določila 5. člena tako ni moč tolmačiti kot da se to nanaša na kupoprodajo zgrajenega objekta, ker ta ni predmet sporne pogodbe, četudi je v tem členu uporabljena besedna zveza trgovinskega objekta - kompleksa. Da izgradnja objekta ni bila predmet sporne pogodbe, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje⁴.

22Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je bila med toženo stranko in kupcem E. d.o.o. sklenjena prodajna pogodba za nakup zazidljivega zemljišča 19. 12. 2011 in v celoti plačana kupnina toženi stranki, s čemer je bil izpolnjen pogoj določen v 3. členu sporne Pogodbe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zapadla v plačilo tudi obveznost tožene stranke plačati tožeči stranki pogodbeno dogovorjeni znesek za opravljene storitve svetovanja, kakor je to obširno obrazložilo sodišče prve stopnje in tega tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da ni prišlo do izgradnje objekta in s tem do izpolnjenega pogoja po sporni Pogodbi ne more izpodbiti.

23Pritožbene trditve tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za fiktivne storitve tožeče stranke tako niso utemeljene.

24Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi ta ponavlja svoje že v postopku na prvi stopnji podane navedbe v zvezi z po tožeči stranki predloženo in delno unovčeno menico tožene stranke, na katere je v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo že sodišče prve stopnje⁵. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovorne navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka do te menice prišla na nedopusten in nezakonit način, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

25Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in je bilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka).

K pritožbi zoper sklep o pravdnih stroških

26Kolikor tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odmerjenih (nadaljnjih) pravdnih stroškov tožeče stranke iz razloga, ker da naj bi bili stroški za postopek izdaje plačilnega naloga odmerjeni in priznani tožeči stranki dvakrat, so ti očitki neutemeljeni, ker so bili v izpodbijanem sklepu odmerjeni zgolj stroški, nastali v pravdnem postopku, ki je sledil ugovoru zoper izdani plačilni nalog, kar nedvomno izhaja iz obrazložitve priznanih pravdnih stroškov v izpodbijanem sklepu.

27Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija višino priznane nagrade za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT in opozarja, da sodišče teh ni pravilno odmerilo, ker ni upoštevalo, da se nagrada za postopek za izdajo plačilnega naloga všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, ki temu postopku sledi, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade očitno prezrlo in posledično tožeči stranki odmerilo nagrado za postopek na prvi stopnji, upoštevaje količnik 1,3 namesto prav 1 (1,3 minus 0,3 kolikor znaša nagrada za postopek izdaje plačilnega naloga po tar. št. 3410). Pritožbi je bilo tako za preveč priznani znesek nagrade 608,66 EUR (498,90 in DDV) ugoditi in za ta znesek zmanjšati po sodišču prve stopnje odmerjene pravdne stroške tako, da ti pravilno znašajo 7.793,86 EUR in ne 8.402,52 EUR kot je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom ter posledično spremeniti sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 3 ZPP).

K stroškom pritožbenega postopka

28Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v znesku 3.270,57 EUR. S pritožbo zoper sklep pa je tožena stranka uspela le delno in sicer v 7,2 %, kar pomeni, da je upravičena le do sorazmernega dela uveljavljanih pritožbenih stroškov po stroškovniku v višini 742,43 EUR, ki znaša 53,45 EUR.

29Po medsebojnem pobotanju stroškov pritožbenega postopka obeh pravdnih strank se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 3.217,13 EUR v 15 dneh. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo po specificiranih stroškovnikih obeh pravdnih strank upoštevaje ZOdvT.

¹ Glej npr. točko 25, 26 idr. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Kot določa 9. člen OZ, so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
³ Glej točko 26.
⁴ Glej obrazložitev v točki 25. in 28. izpodbijane sodbe.
⁵ Glej točko 29. do 34. obrazložitve izpodbijane sodbe.