VSK Sodba Cpg 256/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 1.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2011 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti še 10.882,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

3Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka obsežno opozarja, da v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za ničnost sporne pogodbe po 14. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V tej zvezi pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen ugotovitvam KPK. Upoštevaje ob tem, da toženi stranki v postopku zaradi suma korupcije pred KPK niso bila niti zagotovljena osnovna procesna jamstva. Sklenitev pogodbe o terminskem nakupu delnic z dodatki med pravdnima strankama torej ni bilo dejanje korupcije. Prav tako so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je celoten posel organizirala tožena stranka. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodbe o terminskem nakupu delnic z dodatki niso bile sklenjene v interesu tožeče stranke. Iz pogodbe z dne 10.3.2011, sklenjene med tožečo stranko in družbami D. R. d.d., R. P. d.o.o. in M. R., namreč izhaja, da sta se družbi D. R. d.d. in R. P. d.o.o. zavezali tožeči stranki plačati do 0,50 EUR na delnico več, kot je tožeča stranka kupila delnice od tožene stranke. V tej zvezi je treba upoštevati tudi pridobitev oglasnega prostora v edicijah založnika D. R. d.d.. Tožeča stranka je torej sklenila pogodbe o terminskem nakupu delnic zaradi zaslužka s preprodajo in pridobitvijo oglasnega prostora. Sodišče prve stopnje je preveč nekritično sledilo izpovedbi priče K. I.. Iz pisne izjave te priče tudi izhaja, da se je predsednica uprave tožeče stranke v obdobju januar, junij 2010 aktivno ukvarjala z reševanjem odnosov s K. IN., saj se je gradnja bližala koncu in so potrebovali še soglasja sosednjih zgradb. Navedena izjava kaže na dejstvo, da sta bili pravdni stranki na nek način vzajemno odvisni druga od druge, saj je tudi hčerinska družba tožene stranke (K. IN.) potrebovala določena soglasja od tožeče stranke. Poleg tega iz izjave omenjene priče tudi izhaja, da je imela tožeča stranka odprtih več sporov s toženo stranko oz. z njeno hčerinsko družbo K. I., ki so bili pretežno povezani z gradnjo zgradbe MD. Iz tega vidika torej ugotovitev sodišča prve stopnje o odvisnosti tožeče stranke od tožene stranke nikakor ne more vzdržati. Prav tako tožeča stranka k sklenitvi spornih poslov ni bila nikakor prisiljena. V realnosti prezadolženost in nezmožnost poravnavanja obveznosti gospodarske družbe ustvarja čisto druge obveznosti, za katere je praktično v celoti odgovorno poslovodstvo. Če je bila tožeča stranka na robu finančnega preživetja, je bila dolžnost njenega poslovodstva ravnati v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (ZFPPIPP). Obravnavani posli med pravdnima strankama niso nični tudi na drugih pravnih podlagah. Kar zadeva Dodatek št. 2 k prodajni pogodbi, pritožba opozarja, da je šlo za poravnavo. Razlog za poravnavo je bil v padcu vrednosti delnic Elektro podjetij in nevarnost, da tožeča stranka kupnine ne bo mogla plačati. To pomeni, da je za toženo stranko obstajala resna nevarnost, da bi tožena stranka ostala z delnicami z bistveno znižano vrednostjo. Na drugi strani je bil interes tožeče stranke za sklenitev poravnave v dejstvu, da tožena stranka od nje ni terjala plačila za znesek 1.826.352,11 EUR za delnice, ki dejansko takrat niso bile vredne niti 800.000.00 EUR. Tožeča stranka je plačala le 1.000.000,00 EUR. Resničnost navedenega bi lahko potrdil tudi dokaz z izvedencem cenilcem delnic, kar je predlagala tožena stranka, vendar je sodišče ta dokazni predlog kot prepozen zavrnilo. Da torej tožeča stranka s strani tožene stranke ni dobila nobenega popusta, ne drži in to predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici pa zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba tudi nima obrazložitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe ni mogoče razbrati, s katerim svojim ravnanjem, naj bi tožena stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, niti ni moč razbrati, na katere dokaze sodišče prve stopnje opira razloge za takšno ugotovitev.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec) 8.4.2011 sklenili Pogodbo o terminskem nakupu 45.730 delnic izdajatelja E. L. d.d. z oznako ELOG, 68.366 delnic izdajatelja E. P. d.d. z oznako EPRG in 15.000 delnic izdajatelja E. C. d.d. z oznako ECEG za skupno kupnino v višini 1.826.392,11 EUR (priloga A2). Dne 30.11.2010 sta pravdni stranki sklenili Dodatek št. 1 k tej pogodbi (sprememba datuma plačila in sprememba cene na znesek 1.773.004,46 EUR - priloga A8), dne 6.10.2011 pa sta pravdni stranki sklenili še Dodatek št. 2 k tej pogodbi, v katerem sta dogovorili, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki znesek 1.000.000,00 EUR, tožena stranka pa hkrati obdrži tudi lastništvo na omenjenih delnicah.

7Prodajna pogodba je pogodba med prodajalcem in kupcem, s katero se prodajalec zaveže, da bo kupcu izročil stvar in nanj prenesel lastninsko pravico na stvari, kupec pa se za to zavezuje plačati kupnino (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Prodaja je dvostranska obvezna vzajemna pogodba, ki je nujno odplačne narave. Kavza prodaje je torej prodaja in izročitev stvari v last kupca proti prejemu nasprotne izpolnitve v obliki kupnine (causa aquirendi). Glede na povedano (tožeča stranka je plačala toženi stranki 1.000.000,00 EUR, tožena stranka pa ji predmeta prodaje ne izroči, temveč ga obdrži sama v svoji lasti) je več kot očitno, da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki ni imela dopustne podlage, spričo česar je takšna pogodba (ki jo sestavljajo glavna pogodba z obema dodatkoma) nična (39. člen OZ). Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična (prvi odstavek 86. člena OZ), upoštevaje ob tem, da je v nasprotju s poslovno moralo, da poslovni subjekt plača visoko kupnino, v zameno pa ne dobi ničesar. V tem smislu je pogodba, ki tako nesorazmerno spreminja snov (vrednost premoženja) tudi nemoralna, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8Tožena stranka se je v zvezi z dogovorom, vsebovanem v Dodatku št. 2, sklicevala na to, da sta pravdni stranki s tem dogovorom pravzaprav sklenili poravnavo (člen 1050 OZ), s katero sta razrešili vsa sporna razmerja, izvirajoča iz omenjene terminske prodajne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru popustila praktično v vsem zgolj tožeča stranka, tožena stranka pa ni pravzaprav v ničemer popustila. Kolikor pa pritožba trdi, da je bila popustitev tožene stranke v tem, da je na podlagi sklenjenega Dodatka št. 2 dobila vrednostno nekaj manj od 1.800.000,00 EUR (delnice na dan sklenitve Dodatka št. 2 po pritožbenih trditvah niso dosegale niti 800.000.00 EUR), pa pritožbeno sodišče opozarja, da pritožba pri tem spregleda, da sta pravdni stranki v Dodatku št. 1 znižali prvotno dogovorjeno ceno z zneska 1.826.392,11 EUR na znesek 1.773.004,46 EUR, kar pomeni, da v konkretnem primeru na strani tožeče stranke niti ni bilo nobene premoženjske ugodnosti v višini nekaj 10.000,00 EUR, na kar direktno nakazuje obravnavana pritožba. Ker je torej v obravnavanem primeru samo ena stranka popustila, pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevani pogoji za sklenitev poravnave v omenjenem Dodatku št. 2 sploh niso bili podani (tretji odstavek 1051. člena OZ).

9Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena banka s sklenitvijo omenjenega Dodatka št. 2 izkoristila ekonomsko odvisnost tožeče stranke do nje, saj sicer (upoštevaje tudi racionalni poslovni vidik) tožeča stranka takšnega zanjo neugodnega dodatka k prodajni pogodbi gotovo ne bi sklenila. Šlo je torej (v tem delu) za oderuško pogodbo, upoštevaje ob tem, da sta bili dajatev in protidajatev v očitnem nesorazmerju. Tudi takšna pogodba je nična (prvi odstavek 119. člena OZ).

10Da je bila tožeča stranka ekonomsko odvisna od tožene banke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo predvsem na podlagi prepričljive izpovedbe priče K. I., ki je bila v spornem obdobju zakonita zastopnica tožeče stranke. Teh prepričljivih zaključkov pritožbena izvajanja v ničemer ne morejo omajati, pri čemer tudi sama vsebina Dodatka št. 2 sama po sebi kaže na veliko ekonomsko odvisnost tožeče stranke od tožene stranke. Navsezadnje je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo, da je prav tožena stranka aktivno pripomogla k temu, da je tožeča stranka sploh dobila kredite, s katerimi je toženi stranki nato lahko izplačala znesek 1.000.000,00 EUR (izpoved priče K. I. in priče T. R. - točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Tožeča stranka je bila v ekonomski odvisnosti do tožene stranke zaradi odprtih kreditov (lizingov), ki jih je imela sklenjene s toženo banko. Na tem mestu je namreč sporna sklenitev Dodatka št. 2 (ki je sestavni del omenjene pogodbe o terminskem nakupu¹), zato ni pravno upoštevna pritožbena trditev, da se je tožeča stranka odločila za sklenitev pogodbe o terminskem nakupu delnic zaradi zaslužka s preprodajo in pridobitvijo oglasnega prostora v edicijah založnika D. R. d.d. Za oderuškost pogodbe tudi ni pomembno, da je bila stranka v sklenitev pogodbe prisiljena, zadostuje že ekonomska odvisnost na eni strani in očitno nesorazmerje med dajatvijo ene stranke in dajatvijo nasprotne stranke. Ti pogoji pa so bili med pravdnima strankama s sklenitvijo Dodatka št. 2 brez dvoma izpolnjeni in je zato omenjeni dodatek tudi iz tega razloga ničen (1. točka 119. člena OZ).

12Glede pravne usode same pogodbe o terminskem nakupu delnic (brez ničnega Dodatka št. 2) pa so ostale neprerekane tudi trditve tožeče stranke, da je pozvala toženo stranko, da ji izroči predmet prodaje in ji v tej zvezi postavila dodatni rok, pri čemer tožena stranka izročitve ni opravila niti v dodatnem roku (navedbe v točki III tožbe). Iz tega razloga izhaja, da je pogodbeno razmerje prenehalo po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ).

13Iz teh razlogov je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je prejela 6.10.2011. Kdor je brez temelja (ničnost posla) obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti (prvi odstavek 190. člena OZ). Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Če je pridobitelj nepošten, je dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve (193. člen OZ).

14Iz omenjenih razlogov se pritožbenemu sodišču sploh ni bilo treba ukvarjati z obsežno pritožbeno kritiko, da v konkretnem primeru sploh niso bili podani pogoji za ničnost po 14. točki Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

15Pritožbeno sodišče je - glede na obrazloženo - pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Zato se sodišče prve stopnje v tem delu tudi sklicuje na pogodbo o terminskem nakupu.