VSL Sklep III Ip 362/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugodilo ugovoru dolžnika A. A. v delu, ki se nanaša na izterjavo stroškov 2.050,54 EUR s pogodbeno dogovorjenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 5 % letno od 17. 9. 2015 do plačila, in sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo; v preostalem delu ugovor zavrnilo in (2.) odločilo, da dolžnik krije sam svoje stroške ugovornega postopka, mora pa upniku plačati stroške odgovora na ugovor v znesku 1.142,36 EUR s pripadki.

2Zoper sklep se je pritožil prvi dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da odstopno upravičenje ni nastopilo, ker upnik opomina in odstopa od pogodbe prvo dolžniku ni pravilno vročil.

3Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6V izvršilni zadevi niso bila sporna dejstva, od katerih je odvisen nastop odstopnega upravičenja oziroma povedano drugače, ni bilo sporno, da je dolžnik obveznosti po kreditni pogodbi, ki je sestavljena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, prenehal izpolnjevati - zadnje plačilo je bilo opravljeno v letu 2013 (6. 9. 2013). To so bila pred sodiščem prve stopnje neprerekana dejstva, torej jih je sodišče prve stopnje moralo vzeti za podlago svoje odločitve. Predmet odločanja v tej zadevi torej ni bilo morebitno dolžnikovo plačevanje obveznosti v višini in v rokih, določenih v pogodbi (s čimer bi izpodbijal predpostavke odstopnega upravičenja), niti ni ugovarjal kakšnega dodatnega plačila (kar bi predstavljalo ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ). Predmet odločanja je bilo izključno, ali je upnik pridobil odstopno upravičenje in posledično ali je pravilno odstopil od pogodbe, upoštevajoč dejstvo, da izvršilni naslov predstavlja pogodbo v smislu Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1 glede na datum sklenitve pogodbe; glej tudi prvi člen Kreditne pogodbe s hipoteko), ki določa, da upnik odstopno upravičenje, ob nastopu pogodbenega dejanskega stanu neplačila, pridobi šele takrat, ko dolžnika predhodno opomni k izpolnitvi in mu da rok za izpolnitev (drugi in tretji odstavek 15. člena ZPotK-1; enako pa tudi v devetem odstavku 1. člena Kreditne pogodbe). Šele če in ko dolžnik (potrošnik) v roku za izpolnitev svojih nedvomno zapadlih obveznosti ne izpolni, lahko upnik od kreditne pogodbe odstopi. Odstop ima pravno naravo izrednega odpoklica, učinkuje za naprej in povzroči zapadlost tistega dela obveznosti, ki bi zapadel s potekom časa, če bi se dolžnik dogovora držal in obveznosti izpolnjeval. Tako se pravzaprav v tej izvršilni zadevi razpravlja samo o tistem obsegu terjatve, katere predčasno zapadlost je upnik povzročil z uresničitvijo izrednega odstopnega upravičenja.

7V tej zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali je upnik s tem, ko je opomin pred odstopom od pogodbe (30. 10. 2014; gre za zadnji opomin v vrsti, kar ni bilo sporno dejstvo, kot izhaja iz spisa; primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP) in sam odstop od pogodbe (15. 4. 2015) poslal dolžniku na naslov Ulica 119, na katerem v času vročanja nesporno ni prebival.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik tako opomin kot tudi odstop poslal dolžniku na naslovu Ulica 119, čeprav dolžnik na tem naslovu takrat prebivališča ni imel. Dolžnik naj bi 18. 11. 2014 prijavil novo stalno prebivališče na naslovu Cesta 13B. To je bilo storjeno v času, ko mu je upnik predhodno že poslal prvi opomin z dne 30. 10. 2014.

9Ob tem nespornem dejstvu pa je nadalje pravilno uporabilo materialno pravo in prvi vročitvi pripisalo učinke nastopa odstopnega upravičenja, drugi pa učinke izvedbe odstopnega upravičenja, kar je povzročilo predčasno zapadlost tistega dela terjatve, ki do takrat še ni zapadel (kar je zgoraj natančneje pojasnjeno). Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da bi moral dolžnik upnika seznaniti s spremembo naslova in pri tem upoštevalo 5. in 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Štelo je, da dolžnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje že od povprečnega potrošnika: da bi o pomembni okoliščini, ki vpliva na njegove pogodbene pravice in obveznosti (spremembi bivališča), obvestil upnika, pri čemer ni dvomilo, da je dobro vedel za kreditni posel, vsebino pogodbe, dogovorjene obveznosti ter posledice kršitve pogodbe, saj je pri upniku dobil visok kredit v znesku 500.000,00 EUR, vedel pa je tudi, da obveznosti ni poravnal.

10Bistvo pritožbe je, da bi moral upnik dolžnika iskati, biti kot strokovnjak bolj skrben, in mu nujno vročati predmetna pisanja na naslov njegovega stalnega prebivališča (Cesta 13B), in še, da ga k temu zavezujejo pravila, to je zakonodaja (ne sicer ZPP) in pogodba, medtem ko dolžnik ni imel v zvezi z naslovom vročanja do upnika nobene obveznosti oziroma je je ravnal zadosti skrbno, ko je poskrbel za spremembo uradnega stalnega prebivališča (in o tem upnika ni bil dolžan obveščati).

11Višje sodišče takega stališča ne sprejema. Kateri zakon določa, da je treba dolžniku (potrošniku) opomin pred odstopom in izjavo o odstopu vročati nujno na naslov prijavljenega stalnega prebivališča, pritožba ne pove. Zakaj, je tudi jasno - takega zakona ni. Take zahteve ni določal niti v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK-1. To pa je tudi normalno, saj je to stvar dogovora med strankama pogodbe in bi bila taka zakonska določba pretirano toga in obremenjujoča tudi za potrošnika. ZPotK-1 ureja le tisto, kar je potrebno zaradi varstva pravic potrošnika. Uradno prijavljeno stalno prebivališče nima nobene pomembne zveze z izvrševanjem pogodbenih obveznosti. Še več, za samo pogodbeno razmerje sploh nima nobenega pomena.

12Naslov dolžnikovega prebivališča ni bistvena sestavina pogodbe. Po naravi stvari pa se razume, da stranka o pravno pomembnih stvareh, tudi tistih iz devetega odstavka 1. člena Kreditne pogodbe (ki smiselno povzema določbo takrat veljavnega 15. člena ZPotK-1), obvešča nasprotno stranko na naslov, ki mu ga sporoči nasprotna pogodbena stranka (v tem primeru dolžnik). Zato je sodišče pravilno razlagalo določbe pogodbe (glej 82. člena OZ), ko je zavzelo stališče, da sta poslani pisanji pravilno poslani, če sta poslani na naslov, ki je bil določen kot dolžnikov naslov v kreditni pogodbi.¹ Pravilno sicer pritožba navaja, da dolžnik po kreditni pogodbi upniku ni bil dolžan sporočati novega naslova. To drži, a le toliko, da si ob morebitni selitvi posledice nesprejemanja obvestil, ki mu jih upnik pošilja v zvezi s pogodbo, pripiše sam sebi (volenti non fit injuria). Če bi pritožnikovo stališče, ki očitno temelji na podmeni, da pogodbeno kraj vročanja pisanj ni določen in še da v kreditni pogodbi ni določen niti način vročanja pisanj na določen naslov (v smislu domneve o prejemu pisanj), veljalo, bi argumentum ad absurdum to pomenilo, da upnik odstopnega upravičenja sploh ne bi mogel uresničiti brez dolžnikovega sodelovanja - kar pa je malo verjetno in je bil to primer tudi v tej zadevi (kot tudi praviloma v tej podobnih zadevah, ko dolžniki pričakujejo odpoved pogodbe s strani banke, saj so posledice zamude in grozečega odstopa od pogodbe jasne).

13Ali je imel dolžnik na naslovu Ulica 119 takrat prebivališče in ali je bila tam hišni predalčnik, je torej v tej zadevi nepomembno. Nepomembno je tudi, kako izpolnjena se je vrnila vročilnica (vrnila se je z oznako ni dvignil, po pritožnikovih navedbah pa bi se morala, če bi poštar ravnal prav, vrniti z oznako preseljen, kar pa bi, po pritožnikovem stališču, imelo za posledico, da upnik s tem trenutkom ne bi mogel uresničiti odstopnega upravičenja). Važno je, da je izkazano, da sta bili predmetni izjavi vročani dolžniku na način iz petega odstavka 20.a člena ZIZ in to na naslov, ki je bil (in moral biti!) upniku edino znan. Tak način pošiljanja namreč omogoča sklep, da je bil dolžnik o opominu in odstopu od pogodbe obveščen na zanesljiv način. Vročitev bi bila torej veljavna tudi, če bi se vročilnica vrnila z oznako preseljen. Načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da takrat ko naslovnik onemogoči sprejem (kar se je zgodilo v tem primeru, ko se je preselil in upnika o tem ni obvestil), je treba šteti, da je sprejem opravljen takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja.²

14Sicer pa iz spisa celo jasno izhaja, da je dolžnik za obe pisanji celo vedel. Neprerekane so namreč ostale upnikove trditve iz odgovora na ugovor, da je upnik dolžnika v telefonskih in osebnih razgovorih 9. 2. 2015, 16. 2. 2015 obvestil o poslanem zadnjem opominu tudi ustno, 14. 4. 2015 pa še, da bo pogodba zaradi neizpolnjevanja obveznosti odpovedana (glej drugi odstavek 214. člena ZPP). To višje sodišče še dodatno prepričuje v pravilnost odločitve.

15Ker je uresničitev odstopnega upravičenja v primeru nastopa predpostavk pogodbenega dejanskega stanu (zamuda s plačili) izključno na upniku (gre za pogodbeno dogovorjeno enostransko upravičenje), tudi ni pomembna pritožbena navedba, da dolžniku ni mogoče pripisati krivde ali celo zavestnega izogibanja prejemanju predmetnih pisanj. Glede argumenta močnejše pogodbene stranke in vnaprej pripravljene pogodbe (83. člen OZ) pa višje sodišče odgovarja, da je to pravilo pomembno samo v primeru nejasnih pogodbenih določil. V tem delu pogodbena določila niso bila nejasna.

16Protispisna je pritožbena ugotovitev, da med strankama ni bilo sporno, da so bile vse potrebne listine dolžniku vročene napačno, na napačen naslov oziroma mu sploh niso bile vročene. Nesporen je bil le naslov, na katerega je upnik naslovil predmetni pisanji, ne pa tudi pravilnost slednjega (kar tudi sicer ne predstavlja dejstva temveč uporabo prava).

17Višje sodišče je odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Odločitev o stroških temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik z odgovorom, ki v bistvenem povzema odgovor na ugovor, ni bistveno prispeval k odločitvi, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo.

¹ Nesporno je, da stranki v pogodbi nista posebej uredili niti vprašanja naslova za vročanje pisanj niti vprašanja načina pošiljanja.
² Primerjaj stališče Vesne Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, točka 1.3. na strani 234. Če ta argument velja v fazi sklepanja pogodbe, velja še toliko bolj v fazi izpolnjevanja pogodbe.