UPRS Sodba I U 1544/2017-7

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-298/2017/6 (1312-17) z dne 4. 7. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nadalje navaja, da glede na navedbe ob podaji prošnje prosi za mednarodno zaščito, ker ima družinske težave in je poleg tega ostal brez službe, potem ko so njegovega brata, s katerim je delal, zaprli, v Republiki Sloveniji pa si želi najti zaposlitev. V Alžiriji se počuti ogroženega, ker so zaprli njegovega brata, zato se je tudi sam zbal in odšel iz države. Na osebnem razgovoru je navedel, da je Alžirijo zapustil, ker se je bal, da ga bodo zaprli tako kot njegovega brata, s katerim je delal in preživel večino svojega časa. Brata so zaprli zaradi objav na socialnem omrežju, ker je objavljal propagando proti sedanjemu predsedniku. Tožnika so v zvezi s tem enkrat zaslišali na policiji. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 1. alineje drugega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri lahko pristojni organ prošnjo mladoletnika brez spremstva zavrne kot očitno neutemeljeno le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 se tretja država za prosilca lahko šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Vlada je 17. 2. 2017 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo določila kot varno izvorno državo. Nobenih tehtnih razlogov ni, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ni varna izvorna država. Ni mogoče oceniti, da bi ostajale kakšne okoliščine v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi strahu, da bi ga zaprli, ker je njegov brat objavil propagandno besedilo proti predsedniku države. Tožnik je bil v zvezi s tem zaslišan, vendar so ga po eni uri izpustili. Nobenega dokaza ni predložil kljub temu, da je navedel, da bo poskusil pridobiti vabili na drugo in tretje zaslišanje. Navedel je tudi, da ni bil nikoli ogrožen, ampak se je bal, da bi ga v prihodnosti zaprli zaradi dogodkov, povezanih z bratom. Državo je zapustil iz strahu, da se mu ne zgodilo podobno kot bratu, čeprav sam ni sodeloval pri objavah na socialnem omrežju. Tožena stranka zaključuje, da tožnik med postopkom ni izkazal tehtnih razlogov, osebnih okoliščin oziroma dejstev ali predložil dokazov, ki bi utemeljili sklep, da bi bil lahko v primeru vrnitve preganjan. Tožena stranka je upoštevala tudi Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah. Upoštevala je njegovo starost in zrelost in v skladu s tem opravila celovito presojo njegovih razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožnik ima v izvorni državi starše, s katerimi je bival vse do odhoda iz države. Ima urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Tožena stranka sklepa, da bi bilo s strani staršev zadostno poskrbljeno za tožnika.

2Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi. Mladoletnikom je treba zagotoviti posebno obravnavo. Pri odločanju o mednarodni zaščiti bi morale veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika. Tožena stranka je brez presoje v smislu tretjega odstavka 21. člena in 23. člena ZMZ-1 zaključila, da tožnik ni izkazal nobenih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, pa čeprav je zatrjeval takšna dejstva in razloge, ki bi lahko, če bi se izkazali za resnične, pomenili, da pogoje za mednarodno zaščito dejansko izpolnjuje. V izvorni državi mu grozi preganjanje zaradi njegovega "pripisanega" političnega prepričanja, saj oblasti smatrajo, da je v dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal brat, vključen tudi on. Žandarji so ga iskali na domu, ga vabili na zaslišanje ter mu celo prepovedali iti iz mesta. Grozili so mu, da bodo tudi njega zaprli enako kot njegovega brata. Zaradi strahu, da bi ga doletela enaka usoda, je iz države pobegnil. Še po tem, ko je zapustil izvorno državo, je žandarmerija ponovno prišla na njegov dom, ga iskala in mu pustila dve vabili. Tožena stranka se do zatrjevanih razlogov preganjanja sploh ni opredelila. Takšno sklepanje tožene stranke je najmanj preuranjeno. Tožena stranka bi morala resničnost tožnikovih izjav preizkusiti najmanj na način, da bi pridobila splošne in specifične informacije o tožnikovi izvorni državi, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Tožniku je celo odrekla pravico do podajanja celovitih izjav o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, kar izhaja iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ko je pooblaščencu prepovedala postavljanje vprašanj. Razen tega bi morala tožena stranka v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 čimprej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika. Tožena stranka ni ugotavljala vseh potrebnih in pravno relevantnih dejstev preko verodostojnih in relevantnih informacij o stanju v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov brez spremstva in glede možnosti, da bi tožnika v izvorni državi sprejeli starši. Morala bi tudi posebej ugotavljati, v kakšnih razmerah je tožnik živel v izvorni državi. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je upoštevala načelo varovanja otrokovih koristi. Tožniku je postavila zakonitega zastopnika in je tožnikovo prošnjo obravnavala prednostno. V konkretnem primeru gre za skoraj polnoletnega tožnika, ki je imel v svojem kraju urejeno prebivališče. Tožnik ni navajal, da bi imel s starši kakršnekoli težave v smislu zlorab. Tožena stranka sklepa, da bi bilo s strani staršev zadostno poskrbljeno za tožnika. Tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da ni mogoče oceniti, da na strani tožnika obstajajo kakšne posebne okoliščine v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel, da ni bil nikoli ogrožen, ampak se je bal, da bi ga v prihodnosti zaprli. Tožnik je državo zapustil zaradi strahu, da se mu ne bi zgodilo podobno kot bratu, čeprav sam ni sodeloval pri objavah na socialnem omrežju. Pri tem je treba poudariti, da tožnik ni počakal na zaključek postopka v zvezi s svojim zaslišanjem. Tožena stranka meni, da tožnik med postopkom ni izkazal tehtnih razlogov, posebnih okoliščin oziroma dejstev ali predložil dokazov, ki bi utemeljili sklep, da bi bil v primeru vrnitve preganjan. Glede očitka, da pri podaji prošnje ni bilo omogočeno pooblaščencu postavljanje vprašanj, pa tožena stranka odgovarja, da vlagatelj namere samostojno poda izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba dopolni z dodatnimi vprašanji. Tožena stranka je tožniku omogočila, da je samostojno podal izjavo o razlogih za vložitev prošnje in mu postavila nekaj dodatnih vprašanj. Poleg tega je izvedla osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti tolmača, pooblaščenca in zakonitega zastopnika. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pooblaščencu daje možnost postavljanja vprašanj. To določilo ne gre razumeti kot obvezo, da pooblaščenec mora postavljati vprašanja. Ker je pooblaščenec sicer izrazil željo, da bi postavil vprašanja, mu je tožena stranka povedala, da jih bo lahko postavljal v nadaljevanju postopka, torej na osebnem razgovoru. Glede očitka, da ni bilo upoštevano, da je treba čim prej začeti postopek iskanja staršev, pa tožena stranka odgovarja, da za to ni imela razloga, saj je tožnik jasno navedel, kje živijo njegovi starši. Postopek iskanja staršev je smiseln, ko se med mladoletnikom in družino nasilno pretrgajo vezi. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju vračanje tožnika v izvorno državo ni stvar postopka mednarodne zaščite. Vračanje zavrnjenega mladoletnega prosilca namreč podrobneje ureja Zakon o tujcih. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba je utemeljena.

5ZMZ-1 v drugem odstavku 49. člena določa, da lahko pristojni organ prošnjo mladoletnika brez spremstva zavrne kot očitno neutemeljeno le v dveh primerih in sicer v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (1. alineja drugega odstavka 49. člena ZMZ-1) in v primeru, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka 49. člena ZMZ-1). Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na razlog iz 1. alineje drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, torej da je tožnik prišel iz varne izvorne države, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da tudi če je prišel iz varne izvorne države, po dikciji drugega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ zgolj lahko prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, ni pa to nujno. Nadalje želi sodišče pojasniti, da iz jezikovne razlage 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene ne zadostuje zgolj to, da je podan eden izmed razlogov iz 52. člena tega zakona, ampak mora biti kumulativno podan še razlog, in sicer da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj navedeno določilo določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če (prvi pogoj) prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (drugi pogoj). Vendar upoštevajoč Procesno direktivo 2013/32/EU (2. pododstavek člena 36(1)) ne gre za dva različna pogoja, četudi člen 36(2) Procesne direktive pravi, da države članice v nacionalni zakonodaji določijo nadaljnja pravila in podrobnosti o načinu uporabe koncepta varne izvorne države. Prvega pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 namreč ni mogoče razlagati in uporabiti izven določila 52. člena ZMZ-1. Poleg tega je specialna določba za uporabo koncepta varne izvorne države, ko gre za mladoletnika, prva alineja 2. odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi z 2. odstavkom 62. člena ZMZ-1. To pa pomeni, da lahko pristojni organ prošnjo (mladoletnika) zavrne v pospešenem postopku, če mladoletnik prihaja iz varne izvorne države in če očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoči ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. V konkretnem primeru pa je tožnik na osebnem razgovoru navajal take razloge, ki pa po mnenju sodišča ne ustrezajo zakonski zahtevi, da bi šlo za očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito v smislu 2. alineje 1. odstavka 62. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, da je zaradi brata, ki je bil obsojen zaradi politične aktivnosti, moral iti na zaslišanje, da so bili do njega strogi, če česar ni takoj povedal, ga je kdo z roko dregnil, grozili so mu, da bodo tudi njega zaprli, če bodo izvedeli, da je sodeloval pri propagandi, prepovedali so mu zapustiti mesto in nato je rekel, da ga je bilo tako strah, da je zapustil državo in nadalje je še navedel, da so mu domači po telefonu sporočili pozneje, da so ga žandarji še dvakrat iskali na domu. Nadalje je navedel, da glede na to, kako so ga izpraševali na prvem zaslišanju, da ga je bilo strah, da ga ne bi zaprli, ker je bil z bratom ves čas (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Ob takih tožnikovih navedbah pa po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da bi te navedbe kazale na očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito zaradi osebnih okoliščin tožnika. Tožena stranka je kljub temu v obrazložitvi odločbe navedla, da po njeni oceni tožnik ni izkazal posebnih tehtnih razlogov glede osebnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi utemeljili sklep, da bi bil lahko v primeru vrnitve preganjan. Iz navedenega dela obrazložitve smiselno izhaja, da se toženi stranki dogajanje, kot ga je opisal tožnik, ne zdi dovolj intenzivno, da bi lahko ustrezalo pojmu preganjanja v smislu ZMZ-1. Vendar pa v primeru mladoletnika tak argument ne more zadoščati za pravilno odločitev na podlagi koncepta varne izvorne države. Okoliščine, ki jih je navajal tožnik, niso nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je navajal razloge preganjanja zaradi pripisanega mu političnega prepričanja. Torej glede na vse navedeno po mnenju sodišča niso bili podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ampak bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku, zaradi česar so bila kršena pravila postopka.

6V povezavi z navedenim pa sodišče tudi ugotavlja, da pred izdajo odločbe tožena stranka tožnika ni seznanila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, lahko vsak prosilec uveljavlja, da zanj osebno tista država ni varna izvorna država, saj je v drugi alineji prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 določeno, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če le ta ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Vendar pa mora biti po mnenju sodišča prosilec predhodno seznanjen s tem, da bo koncept varne izvorne države pri njem uporabljen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti s tem, da je vlada Alžirijo določila kot varno izvorno državo kot tudi s tem, na podlagi katerih informacij je bila Alžirija v Sloveniji razglašena za varno izvorno državo. Treba je namreč upoštevati, da iz tožnikovih izjav smiselno izhaja, da po njegovem mnenju Alžirija zanj ni varna država. Ker pa v konkretnem primeru pred izdajo odločbe s tem razlogom, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena, tožnik ni bil seznanjen, je prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke, saj tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, kar zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, in se do vseh pravno relevantnih dejstev ni mogel opredeliti, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožniku dati možnost, da se izjasni o tem, ali je zanj osebno Alžirija varna izvorna država, pri čemer ga bo morala seznaniti s tem, na podlagi katerih informacij je Alžirija razglašena za varno izvorno državo in če se uporabljene informacije nanašajo tudi na mladoletnike, ki so zavrnjeni prosilci za azil.

7Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom, da ni bilo pravilno, da pooblaščencu pri podaji prošnje ni bilo omogočeno postavljanje dodatnih vprašanj. Na strani 6 zapisnika o podaji prošnje je namreč pooblaščenec rekel, da želi prosilcu postaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, na kar je uradna oseba odgovorila, da bo morebitna vprašanja postavil v nadaljevanju postopka. Sodišče meni, da ima tudi pri podaji prošnje pooblaščenec pravico postavljati vprašanja ne glede na to, da bo kasneje opravljen tudi osebni razgovor.

8Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da to ne bi bilo smiselno v konkretnem primeru, ko je znano, kje so tožnikovi starši, vendar pa mora tožena stranka zavzeti dovolj zanesljivo dokazno oceno, da so starši pripravljeni mladoletnika sprejeti.

9Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).