VSK Sklep CDn 8/2018

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku predlogu za vpis delno ugodilo in vzpostavilo listino, kupoprodajno pogodbo namesto razlastitve z dne 10.1.1966, ki sta jo izstavila J. D. in A. L. v korist S. d.o.o. in dovolilo vpis do 1/2 v korist predlagatelja v breme drugega udeleženca J. D.. V preostalem obsegu (kolikor se predlog nanaša na solastniški delež A. L.) je odločilo, da vpis ni dovoljen.

Zoper sklep se je pritožil predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 366. členom tega zakona (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep tako spremeni, da se tudi pri deležu 1/2 pri predmetni nepremičnini, kjer je kot solastnica vpisana A. L., dovoli predlagani vpis. Sodišče odločitev o delni zavrnitvi predloga obrazloži s tem, da A. L. v ugovoru navaja, da listina ni bila izstavljena, zato po drugem odstavku 240. člena ZZK-1 navedb v ugovoru ni treba dokazovati. Sodišče je zmotno povzelo ugovor, takih trditev A. L. ni podala. Zatrjevala je zgolj, da predlagatelj ni izpolnil pogojev za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, ker naj bi iz predloga izhajalo zgolj to, da so iz razlastitvenih spisov razvidni dogovori o sporazumu namesto razlastitve in da je v spisu podatek, da so bile z lastniki hiše sklenjene pogodbe namesto razlastitve, a za to ni predložil dokazil. Njegove navedbe o ugotovljeni razlastitvi zgradb v splošno korist in da mora urediti investitor zemljiškoknjižne odnose s prizadetimi lastniki, pa ne potrjujejo navedb predlagatelja, da bi bile pogodbe dejansko sklenjene. Zato je sodišče navedlo, da predlagatelj z ničemer ni kot verjetno izkazal, da bi se domnevne dogovore zaključilo s sklenitvijo sporazumov. Ugovorne navedbe torej ne gredo v smer, da listina ni bila izstavljena. Navedbe se nanašajo na to, da predlagatelj ni predložil za vknjižbo sposobne listine oz. ni dokazal, da je bila listina izstavljena. Zato tak ugovor ni razlog, da bi sodišče lahko brez dokazovanja zavrnilo predlog ter je odločitev napačna. Predlagatelj je tudi s stopnjo verjetnosti dokazal, da je listina obstajala in se je očitno izgubila. Pojasnjuje, da so podani pogoji iz prvega odstavka 234. člena ZZK-1. Da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno, je predlagatelj verjetno dokazal že s tem, ko je izkazal, da ima nepremičnino v lastniški posesti. Predložil je namreč overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin MOL in JSS MOL, katerih vsebina je taka, kot to zahteva zakon. In četudi bi udeleženka A. L. ugovarjala, da listine ni sklenila, pa tega ni, in bi sodišče uporabilo tretji odstavek 240. člena ZZK-1 (za kar tudi ni pogojev), bi moralo upoštevati, da bi bila s tako razlago kršena z Ustavo zajamčena pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. V nadaljevanju pojasnjuje, kako do izjave nasprotne udeleženke ne uspe, saj ni dosegljiva, pravica do izjave je okrnjena, in tudi ne more v takem primeru zadoščati zgolj pavšalno nestrinjanje začasnega zastopnika. Treba je pretehtati, katera ustavna pravica prevaga, ali pravica A. L., da zakoniti zastopnik z ugovorom prepreči predlagatelju vpis pri nepremičnini, kjer ima že 51 let trajajočo posest, in od uveljavitve ZLNDL teče tudi priposestvovanje lastninske pravice, ali pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. Predlagatelj tudi ne more vstopiti v kontakt z A. L., da bi podpisala posadno listino.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je predlagal, da se vzpostavi zemljiškoknjižna listina ter hkrati vknjiži lastninsko pravico v njegovo korist. Udeleženka, sicer solastnica predmetne nepremičnine do 1/2, je podala ugovor. V tem postopku mora predlagatelj verjetno izkazati, da je bilo v njegovo korist oz. v korist njegovih pravdnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice (listina), katere vzpostavitev se zahteva in da se je ta listina uničila oz. izgubila ter da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za vknjižbo te pravice v korist predlagatelja (1. in 2. točka prvega odstavka 234. člena ZZK-1). Predlagatelj lahko izkaže zatrjevano dejstvo, da je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, bodisi tako, da priloži kopijo listine, bodisi da verjetno izkaže lastniško posest in predloži overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin (peti odstavek 234. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižni lastnik lahko z ugovorom izpodbija, da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena oziroma, da je ta listina v njegovi posesti oz. v posesti osebe, ki jo hrani zanj, ker še niso izpolnjeni pogoji za izročitev listine ter mu teh navedb ni treba dokazovati. V takem primeru zemljiškoknjižno sodišče zavrne predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine (prvi do tretji odstavek 240. člena ZZK-1).

Odločilno za odločitev v tej zadevi je torej, ali je udeleženka A. L. v ugovoru izpodbijala, da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena, kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče in kar to pritožba prereka. Iz navedb v ugovoru izhaja, da je udeleženka navedla, da pogoji za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine niso izpolnjeni, saj ni izkazano, da bi bila sklenjena pogodba namesto razlastitve in kakšna je vsebina teh sporazumov, v zaključku pa je še navedla, da predlagatelj ni izkazal kot verjetno, da je bilo v njegovo korist oz. v korist pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Te navedbe, da torej ni izkazano, da bi bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno, je lahko razumeti le tako, da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in pritožba neutemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 240. člena ZZK-1 lahko v primeru iz tretjega odstavka 240. člena ZZK-1 predlagatelj v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine svoj zahtevek za izstavitev te listine uveljavlja v pravdi. Tako se izkaže, da niso utemeljeni niti očitki pritožbe, da je z razlago sodišča kršena z Ustavo zajamčena pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. Ob jasnih določbah ZZK-1 (prvi do tretji odstavek 240. člena) ter ugotovitvi, da je udeleženka v ugovoru trdila, da listina ni bila izstavljena, je pravno nesprejemljiva teza pritožbe, da bi bilo treba ob takem stanju stvari opraviti še tehtanje, katera pravica prevlada - ali pravica udeleženke A. L., da prepreči vpis nekomu, ki ima dlje čas trajajočo posest, ali pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. Kolikor pa pritožba omenja vlogo začasnega zastopnika (82. člen ZPP), je dodati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni kvečjemu omejitev stranke oz. udeleženca, ki mu je tak zastopnik postavljen, do izjave pred sodiščem, saj lahko poda izjavo le prek začasnega zastopnika.

Razlogi pritožbe niso podani in jo je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1 in drugi odstavek 350. člena ZPP).