VSL Sklep IV Ip 195/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki ugovoru dolžnika delno ugodilo ter sklep o predhodni odredbi v točki II izreka spremenilo tako, da se pravilno glasi: "Ta predhodna odredba velja do vključno osmega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev." V točki 2 je v preostalem delu ugovor dolžnika zavrnilo, v točki 3 pa je dolžnikov predlog za omejitev sredstev zavarovanja zavrnilo. S 4. točko je odločilo, da mora dolžnik upniku v roku 8. dni od prejema sklepa povrniti 1.742,36 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper slep vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se razveljavi sklep o predhodni odredbi z dne 31. 1. 2017 ter zavrne upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe, stroške postopka pa naloži upniku v plačilo. Po njegovi oceni je sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče je v nasprotju s pravilom dokazovanja v postopkih zavarovanja dolžniku naložilo dokazno breme vrednosti nepremičnin, čeprav je to breme na upniku. Upnik je dolžan izkazati, da obstoječe premoženje ne zadošča za pokritje njegove terjatve. Upnik je šele v odgovoru na ugovor predpostavil, da je vsako od 167 parkirišč vredno med 250,00 in 500,00 EUR oziroma da skupna vrednost znaša največ 83.500,00 EUR. Teh trditev o vrednosti ostalih nepremičnin pa upnik ni podal, temveč je pavšalno prerekal dolžnikove navedbe o vrednosti njegovih nepremičnin. Sodišče ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranki nista navajali in je zato storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je samo ugotovilo vrednost nepremičnin parc. št. 1, 2, 3, 4 in 5. Sodišče je vrednost nepremičnin ugotavljalo z vpogledom njihovih vrednosti pri GURS-u, ta predlog pa je upnik podal šele v odgovoru na ugovor, kar je prepozno, saj pred tem ni podal nobenih navedb in dokazov glede vrednosti dolžnikovega premoženja. Vpogled v evidenco GURS pa ni dokaz o vrednosti nepremičnin in se zato dolžnik sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da vrednosti v GURS niso poštene, ker niso bile ugotovljene po zakonitem postopku. Tako so vrednosti po GURS-u ugotovljene po nezanesljivem postopku, ki lahko privede do nepoštenih vrednosti. Nepoštenih vrednosti pa ni mogoče upoštevati in tako niso verodostojne. Sicer pa sodišče svoje odločitve na tem, da je upoštevalo vrednost po GURS-u, ni ustrezno utemeljilo. Sodišče bi moralo utemeljiti, zakaj meni, da so vrednosti po GURS poštene in s tem verodostojne oziroma bi moralo pojasniti, zakaj te vrednosti šteje za zanesljive. Takšna utemeljitev bi bila nujna zaradi tega, ker si vrednosti po GURS-u močno odstopajo. Dolžnik je v dokaz predložil oglas o prodaji parkirišča v centru Ljubljane, ta dokaz pa je sodišče zavrglo z utemeljitvijo, da gre za dve različni katastrski občini in da se parkirišča dolžnika nahajajo v Zgornji Šiški. Res gre za dve različni katastrski občini, vendar ta ugotovitev sama po sebi ne more potrditi vrednosti po GURS-u. Tudi cene parkirišč v Zgornji Šiški močno odstopajo od vrednosti po GURS-u, saj gre za območje, neposredno ob centru Ljubljane in gre za visoko komunalno opremljenost in dostopnost splošnih servisnih storitev. Vse to pa je splošno znano. Iz sklepa sodišča tudi ni jasno, ali sodišče v zemljiškem dolgu vidi dolžnikovo prezadolženost ali pa dolžnikovo izmikanje upnikovi terjatvi. Razumeti je, da se sodišče nagiba bolj k dolžnikovemu izmikanju. Sklicuje se na prakso Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v podobni zadevi zavrnilo predlog za predhodno odredbo, ker sodišče ni ugotovilo, da je dolžnik izstavil zemljiško pismo niti tega ni zatrjeval upnik. Enako pa je tudi v konkretnem primeru. Dolžnik pa navedbo, da zemljiškega pisma ni izročil tretjemu, tega dejstva ne more dokazati, ker gre za negativno dejstvo. Navedel je le, da v kolikor bi ta oseba obstajala, bi se že pojavila glede na dospelost 30. 3. 2016. Tako je očitno, da dolžnik ni prezadolžen in ima dovolj premoženja za poplačilo. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je ugotavljalo dejstva, ki jih ni navajala nobena stranka. Nobena od strank ni navedla, da je bil zemljiški dolg ustanovljen leta 2011, kazenski postopek pa se je začel na podlagi obtožbe Vrhovnega državnega tožilstva RS dne 1. 12. 2010. Tudi dokaza - zapisnika o glavni obravnavi ni predlagala nobena od strank postopka. Sodišče ni ugotovilo, da je bil dolžnik v času ustanovitve zemljiške dolga, že seznanjen z vložitvijo obtožbe in tudi, da je ob ustanovitvi zemljiškega dolga vedel, da upnik od njega uveljavlja terjatev. Dolžnik je trdil, da niso vse njegove nepremičnine obremenjene z zemljiškim dolgom in da vrednost neobremenjenih nepremičnin znaša 1.260.000,00 EUR, zemljiški dolg pa je že pred letom in pol dospel v plačilo in se ni pojavila tretja oseba kot imetnik tega pisma. Do teh okoliščin se sodišče ni opredelilo. Nadalje je dolžnik navedel, da sta stanovanjska stavba s pripadajočim zemljiščem v Murglah in stanovanjska stavba s pripadajočim zemljiščem ob Cesti v Gorici vredni vsaka po 450.000,00 EUR, kot dokaz pa je predložil oglase primerljivih nepremičnin v Murglah in na Dolgem mostu. Obe nepremičnini sta primerljivi, saj se nahajata v isti k.o. Sodišče dokaza in teh navedb ni upoštevalo z navedbo, da bi moral dolžnik navesti stanje objekta ter infrastrukturo na in ob lokaciji objekta. Nasprotno pa je sodišče vrednost teh nepremičnin ugotovilo z vpogledom v GURS, da sta skupaj vredni 55.665,00 EUR. Upnik v svojem predlogu pa ni podal navedb o vrednosti teh nepremičnin niti v odgovoru na ugovor ni navedel, da ti dve stanovanjski hiši ter zemljišče po svojem stanju in komunalni opremljenosti odstopajo navzdol od nepremičnin, ki se prodajajo na trgu. Zato je nepravilna presoja, da dolžnik ni dokazal, da bi za zavarovanje zadoščale nepremičnine v k.o. Zgornja Šiška. Nepravilna pa je tudi odločitev, da se zavrne predlog za omejitev zavarovanja zgolj na te nepremičnine. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Upnik je podal odgovor na pritožbo in navedel, da je izkazal vrednost dolžnikovih nepremičnin iz evidence GURS-a, poleg tega pa je predlagal dokaz tudi z vpogledom v navedene evidence. Tako je upnik podal trditve in v dokaz predlagal vpogled v evidence GURS-a, kar je sodišče tudi izvedlo. Zato sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. V predlogu za zavarovanje je upnik navedel vse potrebno, v odgovoru na ugovor pa je zgolj odgovoril na dolžnikove ugovorne navedbe in še navedel nova dejstva in predlagal dokaze, kar omogoča pravico do kontradiktornosti. V nasprotnem primeru se ne bi imel možnosti opredeliti do ugovornih navedb dolžnika ter dokazovati nasprotno. Sicer pa je dolžnik v ugovoru imel možnost navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazoval dejansko vrednost svojih nepremičnin, pa tega ni storil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V vsakem primeru pa sodišče samo ne bi moglo ugotavljati vrednosti nepremičnin brez ustreznega cenilca, ki pa s strani dolžnika niti ni bil predlagan. Trditveno in dokazno breme vrednosti dolžnikovih nepremičnin je tako na dolžniku. Neutemeljene pa so tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z zemljiškim dolgom. Dolžnik ni izkazal, da zemljiškega pisma ni prenesel na tretjo osebo in da se še vedno nahaja pri njemu, slednje pa je tudi nesporno, kot ugotavlja sodišče. Dolžnik ni predlagal izbrisa zemljiškega dolga, čeprav bi to lahko storil. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6V skladu z 257. členom ZIZ morata biti za izdajo predhodne odredbe izpolnjena kumulativno oba pogoja, in sicer, da upnik predlaga izdajo predhodne odredbe na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva ter izkaz verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Verjeten izkaz objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove denarne terjatve onemogočena ali otežena, pa se lahko kaže v tem, da je dolžnik v slabem finančnem stanju, da je prezadolžen, da ima vse nepremičnine obremenjene z zastavnimi pravicami, da nima drugega premoženja, na podlagi katerega bi se upnik lahko poplačal, da mu grozi stečaj in podobno. Pri ugotavljanju tega pogoja je sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati, ali se dolžnik nahaja v takšnem finančnem stanju, na podlagi katerega se nakazuje na njegovo prezadolženost oziroma situacijo, ko njegovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve, drugega premoženja, na katerega pa bi upnik lahko posegel za poplačilo svoje terjatve, pa nima.

7Trditveno in dokazno breme o izpolnjenih pogojih za izdajo predhodne odredbe je na upniku, dolžnik pa lahko z navedbami in predložnimi ali predlaganimi dokazi v ugovoru izpodbija upnikova dejstva o obstoju pogojev za izdajo predhodne odredbe. Pri tem je potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ, po kateri mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral svoj predlog za izdajo predhodne odredbe, kar z drugimi besedami pomeni, da so prepozni le tisti kasnejši predloženi ali predlagani dokazi in posledično nedopustni, vse navedbe in dokaze, ki pa jih upnik poda v odgovoru na ugovor, pa so pravočasni in upoštevni zaradi varstva načela kontradiktornosti postopka.

8Po 212. členu ZPP, ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi določbe 15. člena ZIZ, mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati oziroma predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. To v postopku zavarovanja pomeni, da morata biti tako ugovor kot odgovor na ugovor obrazložena v smislu 53. člena ZIZ. Dolžnik mora v ugovoru konkretno navajati dejstva, s katerimi zatrjuje ugovorni razlog, za ta dejstva pa mora predložiti ali predlagati dokaze. Enako mora upnik najkasneje v odgovoru na ugovor navajati dejstva, s katerimi izpodbija zatrjevana dejstva dolžnika v ugovoru, hkrati pa mora predložiti ali predlagati dokaze, na katere je opiral predlog za izdajo predhodne odredbe. Nasprotna stranka mora tako v postopku ovreči dokazni uspeh druge stranke.

9Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, zaradi česar je na strankah, da za trditve o pravno pomembnih dejstvih predložijo oziroma predlagajo dokaze, s katerimi trditve o teh dejstvih dokažejo.

10V skladu z zgoraj navedenim je neutemeljena dolžnikova pritožbena navedba, da je dokazno breme na upniku. Dokazno breme je na upniku v fazi vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe, v tem predlogu pa je upnik tudi zatrjeval, da so vse dolžnikove nepremičnine premalo vredne, da bi se upnik lahko iz njih poplačal, predvsem iz razloga, ker so obremenjene z zemljiškoknjižnim dolgom. Po ugovornih trditvah pa je upnik v odgovoru na ugovor navedel, da vrednost neobremenjenih nepremičnin sploh ni izkazana, vrednost obremenjenih nepremičnin pa je opredelil s podatki iz GURS-a, sodišče prve stopnje pa je na podlagi zatrjevanega dejstva o vrednosti neobremenjenih dolžnikovih nepremičnin po GURS-u izvedlo dokaz z vpogledom v spletno evidenco GURS-a. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbeno trditev, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče samo ugotavljalo vrednost nepremičnin.

11Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, so neutemeljene dolžnikove pritožbene navedbe, da so vse navedbe in dokazi upnika v odgovoru na ugovor, prepozne. Po tretjem odstavku 58. člena ZIZ mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za zavarovanje, kar je tudi storil. Kot je bilo že pojasnjeno, je s tem varovano načelo kontradiktornosti postopka, saj sicer upnik ne bi imel možnosti nasprotovati dolžnikovim ugovornim trditvam.

12Neutemeljene so tudi dolžnikove pritožbene navedbe, da vrednosti po GURS-u ne predstavljajo prave vrednosti dolžnikovih nepremičnin. Vrednost, ugotovljena v GURS-u je zgolj primerljiva oziroma orientacijska vrednost, na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da vrednost svojih nepremičnin dokaže na drugačen način, ne pa zgolj na način, da pavšalno nasprotuje ugotovljeni vrednosti GURS-a. Poleg tega se vrednost nepremičnine, ugotovljene v GURS-u ne more upoštevati kot merodajna le pri prodaji dolžnikovega premoženja ob izdaji sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, ker je potrebno v vsakem posameznem primeru konkretno nepremičnino oceniti s pomočjo ustreznega cenilca. Lahko pa ta vrednost predstavlja orientacijo o približni vrednosti nepremičnin. Vendar pa dolžnik ni predlagal primernih dokazov v smeri, da bi bile njegove nepremičnine bistveno višje, čeprav je trditveno in dokazno breme na njem.

13Dolžnik je sicer predlagal dokaz za ugotovitev vrednosti parkirišč v k.o. Šiška na način, da je podal vrednost parkirišč v k.o. Center, kar pa ni primerljivo. Kot je ugotovil že sam v pritožbi, gre za dve različni katastrski občini in sklicevanje na vrednost v drugih katastrski občini, tako ne more pripeljati do zaključka, da je vrednost nepremičnine v k.o. Šiška najmanj enakovredna.

14Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka, da je sodišče ugotavljalo, kdaj je bilo ustanovljeno zemljiškoknjižno pismo in kdaj se je kazenski postopek zoper dolžnika začel, ker teh dejstev ni navajala nobena stranka, ni utemeljeno. Oba podatka sta razvidna iz listin, ki so bile priložene k predlogu za izdajo predhodne odredbe, in sicer nepravnomočne kazenske sodbe ter iz zemljiškoknjižnih izpiskov za dolžnikove nepremičnine. Nerelevantna pa je tudi dolžnikova pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo, da bi se pri zemljiškem dolgu pojavila tretja oseba, čeprav je dolžnik trdil, da se ta ni pojavila. V skladu s 192. členom SPZ je zemljiški dolg pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom. Zemljiški dolg obstaja kot samostojna terjatev, zemljiško pismo pa je orderski vrednostni papir, ki se prenaša z indosamentom. Gre za lastniški zemljiški dolg, kar pomeni, da je upravičenec iz lastniškega zemljiškega dolga lastnik obremenjene nepremičnine. Lastniški zemljiški dolg lahko ustanovi le lastnik nepremičnin sam, on pa tudi postane prvi zakoniti imetnik zemljiškega pisma, ki pa ga nato prenaša naprej. Zato je v našem pravnem redu lastnik nepremičnine naveden na zemljiškem pismu kot ustanovitelj in kot prvi (ne pa edini) zakoniti imetnik. Ker pa lastnik obremenjene nepremičnine po tretjem odstavku 199. člena SPZ ni upravičen zahtevati plačila zemljiškega dolga, bo lastnik nepremičnine zemljiško pismo prenesel z indosamentom na prejemnika zavarovanja, ki pa se lahko ob dospelosti poplača ali pa zemljiško pismo obdrži za zavarovanje novo nastale terjatve. To pomeni, da lahko izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja zahteva proti predložitvi njegov zakoniti imetnik ali tisti, ki ga ta pooblasti. Zato so tudi nerelevantne dolžnikove trditve, da zemljiškega pisma ni izročil tretji osebi in tega dejstva ne more dokazati, ker gre za negativno dejstvo. Pravno pomembno je, ali je dolžnik s trditvami in predlaganimi oziroma predloženimi dokazi v ugovoru zoper sklep o izdani predhodni odredbi uspel izkazati, da vrednost njegovih nepremičnin kljub zemljiškemu dolgu dosega vrednost upnikove terjatve in s tem izpodbiti pogoj nevarnosti, da se upnik iz dolžnikovega premoženja ne bi mogel poplačati.

15Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je dolžnik v dokaz svojim trditvam predložil oglase primerljivih nepremičnin v isti katastrski občini, sodišče prve stopnje pa je pravilno tudi po oceni pritožbenega sodišča štelo, da ta dokaz ni merodajen oziroma primerljiv, ker na vrednost konkretne nepremičnine vpliva tudi samo stanje objekta in njegova infrastruktura.

16Pavšalno pa dolžnik v pritožbi izpodbija zavrnitev njegovega predloga za omejitev zavarovanja zgolj na neobremenjene nepremičnine. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene v 14. točki sklepa sodišča prve stopnje.

17Ker torej dolžnik ni uspel izpodbiti pogojev za izdajo predhodne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ . Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, ker odgovor na pritožbo v postopku ni obvezen in predstavlja zgolj fakultativno vlogo, poleg tega pa upnik v odgovoru na pritožbo v ničemer in pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je bil odgovor na pritožbo nepotreben.