UPRS Sodba I U 995/2016-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) tožniku naložila, da ji mora kot imetnik dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti za leto 2016 plačati letno plačilo v znesku 73.500,00 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je plačilo odmerila po določilih Pravilnika o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Pravilnik) in Tarife o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Tarifa).

2Tožnik v tožbi zoper to odločbo uveljavlja neustavnost in nezakonitost Pravilnika in Tarife. Meni, da je metoda izračuna, ki jo predpisuje Pravilnik, v nasprotju z določilom drugega odstavka 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju: ZAvMS), ki določa, da način izračuna plačil ne sme omejevati konkurence. V formuli, ki jo za izračun osnove določa Pravilnik¹, je namreč faktor K1 nesorazmeren in ni razumno utemeljen, saj postavlja RTV Slovenija in izdajatelje programov posebnega pomena v neupravičeno boljši položaj kot je položaj ostalih izdajateljev programov. Prav tako so nesorazmerno in brez utemeljenega razloga določeni razredi, v katere se izdajatelji programov razvrstijo na podlagi izračunane osnove. Razponi, določeni v 8. členu Pravilnika, so preveliki. Posledično breme financiranja delovanja toženke med zavezance ni razdeljeno pravično in enakomerno in ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da način izračuna ne sme omejevati konkurence. S plačilom odmerjenega zneska bi tožnik pokrival kar 10 % prihodkov AKOS. Glede na prihodke ostalih operaterjev je to nesorazmerno in neenakopravno. Izračunani znesek plačila predstavlja več kot 3 % tožnikovih prihodkov, kar pomeni poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, katere temeljni element je svobodno razpolaganje s prihodki in posledično z dobičkom. Gre za oblastno omejevanje konkurence po 66. členu ZPOmK-1, po katerem pomeni omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti neenakopravno obravnavo podjetij. Prav tako je kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave, ki zahteva enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. V zvezi s Tarifo pa tožnik meni, da je toženka ni sprejela na način, kot ga določa 40. člen Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), saj ni obrazložila, kakšni so stroški toženke v zvezi z regulacijo TV programov in avdiovizualnih medijskih storitev. Navedeni so zgolj splošni podatki, ne da bi bili ustrezno predstavljeni konkretni številčni podatki oziroma razporeditev stroškov po virih financiranja oziroma nalogah toženke. Zato ni mogoče preveriti, ali je izpolnjena zakonska zahteva iz petega odstavka 38. člena ZAvMS. Ker ni mogoče preizkusiti, ali je Tarifa določena tako, da pokriva stroške toženke na področju izvajanja medijskih storitev, ali pa je morebiti previsoka, je izpodbijana odločba tudi zaradi tega nepravilna in nezakonita. Glede na navedeno tožnik meni, da je sodišče dolžno skladno z načelom exceptio illegalis odkloniti uporabo podzakonskega predpisa, tj. Pravilnika in Tarife. V pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2017 tožnik dodatno uveljavlja tudi neustavnost 38. člena ZAvMS. S tem, ko ta predpis faktor in določitev razredov prepušča podzakonskemu aktu, naj bi bil v nasprotju s 147. členom Ustave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnik ne izkaže, zakaj naj bi bil faktor K1 zasnovan tako, da omejuje konkurenco. Prav tako ne pojasni in ne dokaže, v čem naj bi bil onemogočen pri opravljanju svoje dejavnosti in kako naj bi se to odražalo v njegovem poslovanju, kar samo po sebi kaže, da so njegove navedbe neutemeljene. Plačevanje pristojbine z uvrstitvijo v razrede določa že sam ZAvMS. Pravilnik določa 10 razredov v razponu od 0 do 10 mio letnih prihodkov, medtem ko je prejšnja ureditev določala zgolj 4 razrede. Razponi med razredi so pravični, saj se tistim z manj prihodki nalaga nižje finančno breme kot tistim z višjimi prihodki, s čimer je finančno breme med zavezance porazdeljeno enakomerno in sorazmerno glede na njihove prihodke. Razpon se viša proporcionalno z višanjem prihodkov zavezanca. Lestvice so vedno določene tako, da so v njih določene mejne vrednosti, saj meje morajo biti nekje določene. Lestvica velja za vse izdajatelje enako in znotraj posameznih razredov je vsem naloženo enako plačilo, s čimer je zagotovljeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave. Tožnik je edini od izdajateljev, ki nasprotuje taki ureditvi plačila. Glede Tarife navaja, da po 50. členu ZJA za toženko ne veljajo določbe 40. in 41. člena ZJA, ampak določbe petega in šestega odstavka 38. člena ZavMS, ki določajo merila za sprejem Tarife. Ta merila so bila upoštevana.

4Tožba ni utemeljena.

5Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku naložila, da ji je za leto 2016 dolžan plačati letno plačilo v znesku 73.500,00 EUR. Ta znesek je ugotovila tako, da je letni prihodek zavezanca iz televizijske dejavnosti pomnožila s količnikom K1 (ki je za tožnika ena) in K2 (ki je za tri programe 1,2). Tako dobljeni znesek je po 8. členu Pravilnika razvrstila v razred 8, kateremu pripada 52500 točk. Te točke je pomnožila z vrednostjo točke, kot je ta določena v Tarifi tj. z 1,4 EUR. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je toženka na ta način napačno izračunala osnovo, da ga je uvrstila v napačen razred ali uporabila nepravilno vrednost točke. Ker ne oporeka pravilnosti izračuna letnega plačila, sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnikovi ugovori se nanašajo izključno na neustavnost in nezakonitost podzakonskih predpisov, tj. Pravilnika in Tarife, ki določata takšen izračun, in na neustavnost 38. člena ZAvMS.

6Sodišča so v skladu s 125. členom Ustave vezana le na Ustavo in zakon. To pomeni, da predpisov izvršilne veje oblasti pri odločanju niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da so v neskladju z zakoni oziroma Ustavo. Ustava s tem daje sodniku pooblastilo in mu hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise (t. i. exceptio illegalis)². Upoštevaje tožbene trditve je moralo zato sodišče presoditi, ali sta Pravilnik in Tarifa v skladu z Ustavo in zakonom.

7ZAvMS v drugem odstavku 38. člena določa, da način izračuna plačil na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za področje elektronskih komunikacij, pri čemer ne sme omejevati konkurence. Pri tem upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ter vrsto programa oziroma storitve. Glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede. Plačilo izdajateljev oziroma ponudnikov, ki so razvrščeni v isti razred, je enako visoko. Nadalje peti odstavek tega člena določa, da se višina plačil na podlagi tega člena določi s tarifo v splošnem aktu agencije. Pri izdaji Tarife agencija upošteva potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka tega člena glede na načrtovane cilje in naloge, določene v programu dela agencije in saldo finančnih sredstev iz preteklega leta. Tarifa vsebuje posebno obrazložitev, v kateri se navede razloge za sprejem ali spremembo tarife ter cilje, ki bi jih na ta način dosegli. Tarifa se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije skupaj z njeno obrazložitvijo in začne veljati po tej objavi.

8Tožnik trdi, da izračun plačila, kot ga določa Pravilnik, krši zakon, ker omejuje konkurenco. Po 64. členu ZPomK-1 vlada, državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. Po 66. členu pa se za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji štejejo zlasti akti in dejanja, s katerimi se [...] določenemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na trgu. Po tožnikovem mnenju je minister s Pravilnikom RTV Slovenija in drugim izdajateljem programov posebnega pomena neupravičeno zagotovil boljši položaj.

9Iz samega Pravilnika in tudi iz odločb o odmeri plačila izdajateljem programov, ki jih je tožnik priložil k tožbi, izhaja, da se faktor K1 v višini 0,5 uporablja za RTV Slovenija, medtem ko se za ostale izdajatelje programov uporablja količnik 1. Iz tega izhaja, da je osnova za RTV Slovenija (in ostale izdajatelje programov posebnega pomena) dejansko nižja od doseženega prihodka. Vendar sodišče meni, da se s tem ne zagotavlja neutemeljeno privilegiranega položaja RTV Slovenija na trgu. Z uporabo faktorja 0,5 namesto 1 RTV Slovenija ne more imeti neutemeljeno zagotovljenega privilegiranega položaja že iz tega razloga, ker ima tako visoke prihodke, da bi bila v vsakem primeru, tj. tudi če se njeni prihodki ne bi množili s količnikom K1 0,5 (in ne z 1 kot velja za ostale), uvrščena v razred 10 in bi plačevala najvišje možno nadomestilo. Ali konkretno; četudi bi toženka npr. za leto 2015 prihodke RTV Slovenija pomnožila z 1 (46.792.849,00 EUR) in ne z 0,5 (23.396.424,50), to ne bi vplivalo na njeno uvrstitev v razred 10, v katerem se plača nadomestilo v višini 150.000 točk. Omejitev zgornjega razreda z maksimalnim številom točk pa v praksi ni nič izjemnega, kajti na ta način so omejene tudi nekatere druge tarife, na primer odvetniška. Taka omejitev je razumna, saj stroški dela agencij, ne morejo (v nedogled) rasti zaradi rasti prihodka osebe, katero nadzira.

10Bistvenega pomena pa je predvsem to, da RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen. RTV Slovenija je po zakonu³ javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev. Zakon zato natančno ureja organizacijo in poslovanje RTV Slovenija in obveznosti, ki jih mora izpolnjevati v zvezi z zagotavljanjem televizijskega programa, kar je edino razumno in smiselno. Le na ta način je namreč zagotovljeno informiranje prebivalstva, ponujene so kulturne in izobraževalne vsebine oziroma programske vsebine, kot jih določa 4. člen zakona. V ta namen mora RTV Slovenija zaposlovati bistveno večje število ljudi kot ostali izdajatelji programov, ter razpolagati z več osnovnimi sredstvi. RTV Slovenija tudi ne more izbirati, ali bo predvajala zgolj ali pretežno le tržno naravnane vsebine in programa ne more nenehno prekinjati z reklamnimi sporočili. Prav tako zaradi z zakonom določenega obsega dela ne more nižati stroškov tako, da bi zaposlovala čim manj ljudi. To, da je njen položaj utemeljeno drugačen, kot velja za druge izdajatelje programov, izhaja že iz tega, da mora tisti, ki ima napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. O ustavnosti take ureditve se je izreklo Ustavno sodišče, ki je štelo, da obveznost plačevanja RTV naročnine za lastnike RTV sprejemnikov, ki imajo možnost gledati nacionalni RTV program, izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Poseg je primeren in nujen za uresničitev zasledovanega ustavno dopustnega cilja. S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim in tako ponudbo nacionalnega programa deloma izločil tudi iz pravil trga. Z določitvijo RTV naročnine je torej zakonodajalec zagotovil javnemu zavodu avtonomijo, potrebno za uresničitev njegovih nalog, in hkrati stalen ter predvidljiv vir financiranja. Ustavno sodišče je štelo, da je ta poseg sorazmeren s pomembnostjo zasledovanega ustavno dopustnega cilja⁴. Posebno obravnavanje RTV Slovenija torej ne more biti ustavno sporno.

11Iz odločb, ki so bile predložene, ne izhaja, da bi AKOS za ostale operaterje uporabil faktor za programe posebnega pomena, tj. faktor 0,5. Četudi bi jih, bi bilo po mnenju sodišča tako razlikovanje (seveda, če bi šlo za programe posebnega pomena) upravičeno. Programe posebnega pomena ureja Zakon o medijih v 3. oddelku 2. poglavja. Po 67. členu tega zakona tak program izvaja RTV Slovenija. Tudi izdajatelji lokalnega radijskega ali televizijskega programa lahko pridobijo ta status, če izpolnjujejo pogoje iz 68. člena zakona, enako pa velja za študentske radijske in televizijske programe (80. in 81. člen). Iz teh zakonskih določb je razvidno, da gre za zagotavljanje vsebin, ki so v prvi vrsti lokalnega značaja oziroma so izobraževalne in kulturno umetniške in torej ti programi niso tržno naravnani. Takšno razlikovanje z operaterji, ki delujejo po tržnem principu, je po mnenju sodišča utemeljeno iz enakih razlogov, kot veljajo za RTV, in zato ne gre za kršitev 14. člena Ustave.

12Kar se tiče določitve razredov v 8. členu Pravilnika, sodišče ugotavlja, da drži tožnikova trditev, da so razponi v razredu obsežni. Razredi zajemajo večji razpon, kot je na primer pri vrednosti spornega predmeta, od katerega se plačujejo sodne takse v pravdnem postopku ali odvetniški stroški. Drži, da nadomestilo v višini 73.500,00 EUR plača tako operater, ki je dosegel osnovo 2.000.001,00 EUR, kot tudi operater, ki je dosegel osnovo 4.999.999,99 EUR, kar je procentualno večja obremenitev prihodka za prvega kot za drugega.

13Vendar to dejstvo ne zadošča za ugotovitev nezakonitosti in neustavnosti predpisa, saj bi bil predpis nezakonit le, če bi s tako določenimi razredi omejeval konkurenco ali bi bile z merili, določenimi v Pravilniku, kršene zakonske določbe, ki napotujejo na vsebino podzakonskega predpisa. Tožnik v tožbi ni niti pojasnil, v čem konkretno naj bi ga tako določen razpon onemogočal ali omejeval na trgu pri opravljanju svoje dejavnosti in kako naj bi se to odražalo v njegovem poslovanju oziroma kakšen privilegiran položaj na trgu naj bi s tako določenimi razponi v razredu pridobili ostali izdajatelji programov, za katere velja isti Pravilnik. Sodišče se zato strinja s toženko, da iz tožnikovih navedb v prvi vrsti izhaja, da se ne strinja z višino plačila, saj ocenjuje, da glede na doseženi prihodek plačuje previsoko nadomestilo.

14Glede na zakonske določbe je vsebina Pravilnika, tj. določitev razredov, v vsebinski presoji ministra, pristojnega za področje elektronskih komunikacij. Pri določitvi razpona teh razredov pa gre po mnenju sodišča za vprašanje primernosti podzakonske ureditve, ki spada v prosto polje ministrove presoje. Sodišče nima pooblastila, da bi ocenjevalo ekonomsko upravičenost in smiselnost na tak način določenih razredov. Razredi veljajo za vse operaterje enako in zato po mnenju sodišča ne morejo omejevati konkurence oziroma ne zagotavljajo privilegiranega položaja tistim operaterjem, ki v okviru istega razreda dosežejo višjo osnovo (prihodek), glede na tiste, ki v tem razredu dosežejo nižjo osnovo (prihodek). Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo AKOS-u kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke.

15V zvezi s trditvami, da taka, nesorazmerna in neenakopravna obremenitev glede na ostale operaterje v razredu, ki plačajo enak znesek, čeprav zaslužijo več, posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, pa sodišče opozarja, da povečanje stroškov poslovanja in posledično zmanjšanje dobička samo po sebi ne pomeni posega v svobodno gospodarsko pobudo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča svobodna gospodarska pobuda zajema svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta, njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču in izbiro poslovnih partnerjev. Višina stroškov poslovanja ni element, ki bi ga navedena ustavna določba varovala, prav tako ne njihovo morebitno povečanje.⁵

16Tožnik trdi, da bi moral plačati 10 % delež predvidenih prihodkov toženki, kar je nesorazmerno in neenakopravno z ostalimi operaterji. Kot dokaz je k tožbi priložil izračune, ki temeljijo na odločbah, katere mu je toženka izročila na podlagi zahteve za posredovanje informacij javnega značaja. V teh izračunih pa po njegovih lastnih trditvah še niso upoštevani vsi operaterji⁶. Izračuni odstotkov od celote, ki nesporno temeljijo na pomanjkljivih podatkih (saj celoten znesek, ki so jih izdajatelji programov dolžni plačati toženki, še ni poznan), že zato ne morejo biti pravilni. Poleg tega primerjava ne izkazuje, da bi bil tožnik nesorazmerno in neenakopravno obravnavan. Tako na primer po izračunu tožnika operater, ki ima 74.783,08 EUR prihodka plača 131,25 EUR, kar je 0,18 %. Izdajatelj programa, ki ima 2.492,86 EUR prihodka, plača 131,25 EUR, kar je celo 4,21 %. Seveda pa RTV Slovenija plačuje daleč najvišje nadomestilo, pri čemer bo odstotek tega stroška v prihodku tega izdajatelja vedno nižji od ostalih že zato, ker bo prihodek RTV Slovenija zaradi samega načina financiranja visok in bo tako vedno presegel prihodke, določene v razredu št. 10, ki je najvišji razred. Evidentno je, da taki zneski in deleži v prihodku ne morejo biti primerljivi. Izračunavanje, kolikšen delež prihodkov predstavlja plačilo AKOS-u za posameznega izdajatelja, tako ne more izkazovati nezakonitosti predpisa. V zakonu tudi sicer ni določeno pravilo, da bi moralo biti v Pravilniku plačilo za izvajanje nalog agencije po ZAvMS določeno v enakem % od letnega prihodka posameznega operaterja, ampak je določeno, da se izdajatelji programov razvrstijo v razrede, plačilo v istem razredu pa mora biti enako visoko. Podzakonski akt tako upošteva merila, ki jih določa zakon. Ker je sodišče štelo, da izračun odstotkov odmerjenega plačila v letnih prihodkih za vse operaterje ne more biti pravno relevanten, pravilnosti tožnikovih izračunov tudi ni preverjalo.

17Tožnik ugovarja tudi, da je drugi odstavek 38. člena ZAvMS v nasprotju s 147. členom Ustave, ker določitev količnika in razredov prepušča podzakonskemu predpisu. S tem naj ne bi bila določena stopnja dajatve, ki bi po stališču Ustavnega sodišča morala biti določena v zakonu. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-184/00, v kateri je to sodišče presojalo ustavnost 20 b. člena ZGZS o določanju članskega prispevka gospodarske zbornice. Vendar pa Ustavno sodišče v tej odločbi ni odločilo, da so merila, kakršna je določil zakon, neustavna zato, ker je določanje prispevka v nekem delu prepustil zbornici. Nasprotno, sodišče je štelo, da določba 147. člena Ustave od zakonodajalca ne zahteva, da v celoti opredeli merila za določitev višine članskega prispevka, ampak da jih mora določiti vsaj okvirno, tako da je višina prispevka sorazmerna z obsegom dejavnosti GZS, zaradi katerega je predpisano obvezno članstvo. Ustavno sodišče je izrecno zavrnilo očitek pobude, da bi morala biti odmerna osnova dobiček pravne oseb, saj članski prispevek, ki so ga dolžne pravne osebe plačevati na podlagi ZGZS, po svoji naravi ni javna dajatev, ki bi bila na tak način povezana z donosom pravne osebe. Namen članskega prispevka je financiranje rednega in nemotenega izvrševanja nalog iz 20.a člena ZGZS, tj. nalog, zaradi katerih je članstvo v Zbornici obvezno. Zaradi tega je tudi članski prispevek obvezen in ne more biti vezan izključno na finančno uspešnost člana (na dosežen dobiček)⁷. Tudi drugi odstavek 38. člena ZAvMS okvirno določa kriterije, iz katerih se izračuna znesek plačila, s katerimi se krijejo stroški, ki jih ima agencija z izvajanjem pristojnosti po tem zakonu. Gre predvsem za nadziranje vsebine programov in izrekanje ukrepov, če te vsebine niso v skladu z Zakonom o medijih in ZAvMS. Ta aktivnost ni odvisna od višine dohodka, ampak od števila in vrste programov. Število programov je upoštevano pri faktorju K2, vrsta programov pa v faktorju K1. Zmnožek obeh faktorjev in prihodka izdajatelja uvrsti v razred. Sodišče meni, da tako določen način izračuna vsebuje tudi tisti element, ki se v primeru javne dajatve (davka) označuje kot stopnja (davka). Tako, da v Pravilniku določen izračun ne omogoča samovolje agencije in drugi odstavek 38. člena ZAvMS po mnenju sodišča ni neustaven.

18Tožnik nadalje ugovarja nezakonitosti Tarife glede vrednosti točke. Drži navedba toženke, da se po 50. členu ZJA določbe 40. in 41.člena ZJA, na katere se sklicuje tožnik, zanjo ne uporabljajo in zato ni dolžna sprejemati Tarife v skladu s temi določbami. Za toženo stranko velja peti odstavek 38. člena ZAvMS, ki določa, da se višina plačil na podlagi tega člena določi s tarifo v splošnem aktu agencije. Pri izdaji tarife agencija upošteva potrebno pokrivanje stroškov iz prvega odstavka tega člena glede na načrtovane cilje in naloge, določene v programu dela agencije in saldo finančnih sredstev iz preteklega leta. Tarifa vsebuje posebno obrazložitev, v kateri se navede razloge za sprejem ali spremembo tarife ter cilje, ki bi jih na ta način dosegli. Tarifa se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije skupaj z njeno obrazložitvijo in začne veljati po tej objavi.

19Šesti odstavek 38. člena ZavMS določa, da je potrebno pred izdajo ali spremembo tarife ugotoviti oziroma predvideti stroške iz prvega odstavka tega člena ter določiti rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od dveh mesecev, v katerem se pozove zavezance iz prvega odstavka tega člena, da podajo svoje mnenje, pripombe in predloge glede načrtovane izdaje ali spremembe tarife. Za izdajo ali spremembo tarife je treba pridobiti predhodno soglasje Vlade. Toženka je ravnala v skladu s to zakonsko zahtevo. Namreč dne 2. 12. 2015 je objavila predlog Tarife in ta predlog vsebuje prilogo, v kateri je obrazložitev tarife oziroma predlagane vrednosti točke. Kakšna naj bi morala biti (dovolj) natančna vsebina te priloge oziroma kako naj bi morali biti sprecificirani oziroma ocenjeni posamezni stroški, v zakonu ni predpisano. Pri tem pa je zavezancem dana možnost, da že med postopkom sprejemanja zahtevajo dodatna pojasnila. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi smiselno zatrjuje, da vsebinskih pripomb oziroma ocene o višini točke, ki naj bi pokrivala stroške agencije, ni mogel preveriti, ker da ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi podlagami oziroma opredelitvijo stroškov, ki jih ima toženka z izvrševanjem pristojnosti po ZAvMS. Trditve toženke, da je podala natančno obrazložitev v programu dela in finančnem načrtu, pa zavrača, češ da to ni res, in da je bil ta program itak objavljen šele 7. 1. 2016. Sodišče meni, da je imel tožnik kot zainteresirana javnost možnost sodelovati v postopku spreminjanja Tarife in bi lahko po objavi predloga Tarife podal pripombe, da po njegovem mnenju obrazložitev ne vsebuje določenih stroškovnih postavk in da naj toženka v tem smislu dopolni svoj predlog, vendar tega ni storil. Dne 22. 12. 2015 je namreč toženka objavila odgovor na prejete pripombe k predlogu oziroma obvestilo, v katerem je zapisano, da pripomb ni prejela. V zvezi s predlagano Tarifo oziroma vrednostjo točke torej tožnik toženki ni podal nobenih pripomb. Vsebini splošnega akta ugovarja šele v tej tožbi. Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj za to nima na razpolago ustreznih orodij in nenazadnje odgovor na to vprašanje ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče lahko presoja le, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano. Ker po mnenju sodišča Tarifa po svoji vsebini ne spreminja oziroma ne dopolnjuje zakona mimo zakonskega postopka, zaključuje, da se toženka pri svoji odločitvi o odmeri plačila oziroma uporabljeni vrednosti točke 1,4 EUR ni oprla na nezakonit splošni akt.

20Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ O = LP x K1 x K2, pri čemer je O osnova, LP je letni prihodek, K1 je količnik, ki upošteva programe s statusom programa posebnega pomena oziroma programe javnega zavoda RTV Slovenija, K2 pa je količnik, ki se določi glede na število izdajateljevih televizijskih programov.
² Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča opr.št. Up-807/13, Up-808/13 z dne 17. 4. 2014, U-I-297/02 z dne 12. 2. 2004 in sodbe naslovnega sodišča opr.št. I U 1637/2015 z dne 16. 6. 2016, IV U 207/2015 z dne 7. 12. 2016, I U 1061/2016 z dne 23. 5. 2017, I U 1083/2016 z dne 11. 7. 2017 ter druge
³ Zakon o Radioteleviziji Slovenija
⁴ Odločba Ustavnega sodišča U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998
⁵ Sodba X Ips 147/2015 z dne 1. 2. 2017, točka 14
⁶ Manjka nadomestilo za A., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ker poteka postopek ugotavljanja osnove.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča U-I-184/00 z dne 6. 3. 2003