38. člen ZAvMS

Glede na to, da je tožnik toženki podatek o višini prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti sporočil po njenem pozivu v svoji izjasnitvi z dne 12. 7. 2022 (res da po pretečenem roku, danem za izjasnitev, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe), bi toženka morala ta podatek uporabiti kot podlago za odmero plačila. In ker tako ni ravnala, je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, kar terja njeno odpravo. Sodišče se sicer strinja s toženko, da vsebina tretjega odstavka 38. člena ZAvMS ne dopušča izjem, ki bi preprečile uporabo procesne sankcije, ki jo ta določba predvideva (tj. odmero plačila od celotnih prihodkov), vendar pa to po presoji sodišča velja le za primer, ko je pozvana stranka neaktivna, kar pa se v tem primeru ni zgodilo.

Pravna teorija in sodna praksa sta si že dlje časa enotni v stališču, da je dokazno breme (praviloma) na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (prvi odstavek 22. člena ZUS-1, prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožena stranka je prejem Dopisa tožnika zanikala. To pomeni, da se je trditveno in dokazno breme o tem, da je 18. 2. 2020 posredoval podatke o televizijski dejavnosti v letu 2019, prevalilo na tožnika. Slednji ni podal nobenih drugih (določnih) trditev; sploh ni odgovoril na to nasprotovanje tožene stranke. Na glavni obravnavi je le ponovil, da ga je poslal; pripomnil je še, da je to storil po pošti. Navedenega tudi ni dokazal. Vsebina Pojasnila in sam Dopis ne omogočata sklepa, da je bil 18. 2. 2020 poslan (ali na drug način izročen) toženi stranki.

Glede na navedeno dejavnost, ki jo izvaja tožnik, ne sodi med javne službe, tožnik pa tudi ni organiziran tako, da bi javno službo lahko izvajal oziroma tega, da mu je bila dodeljena koncesija za opravljanje javne službe, niti ne zatrjuje. Zato je toženka po presoji sodišča prejemek pravilno uvrstila med prihodke od televizijske dejavnosti. Drži sicer trditev tožnika, da se obravnavani prejemek po ZAvMS-B ne šteje več za prihodek iz televizijske dejavnosti, saj 38. člen ZAvMS po spremembi izrecno našteva prihodke, ki se vštevajo v osnovo za odmero, med njimi pa ni prejemkov, ki jih izdajatelj prejme za sofinanciranje programa od države. Vendar se ta ureditev, kot je sodišče že pojasnilo, v tej zadevi ne uporablja, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (43. člen ZAvMS-B).

Če se odmerja letno plačilo za tekoče koledarsko letu 2019, se letno plačilo odmeri na podlagi višine prihodkov iz naslova izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Tožnik zato nima prav, da bo za koledarsko leto 2019 dolžan sporočiti podatke šele do 31. marca 2020, ker da obveznost za plačilo za leto 2019 (zaradi še ne iztečenega leta 2019 (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.)) še ni mogla nastati. Plačilo po 38. členu ZAvMS je namreč nedvomno vsakoletna obveznost zgoraj opredeljenih zavezancev, višina plačila pa je odvisna od višine prihodkov preteklega koledarskega leta teh zavezancev. To pa pomeni, da bo tožnik za odmero plačila za leto 2020 dolžan toženki sporočiti višino prihodkov, nastalih v letu 2019, in sicer do 31. marca 2020. Obvestilo toženki o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti vsem izdajateljem televizijske dejavnosti, kot tudi ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo (do 31. marca vsako leto), je za vse zavezance (torej tudi tožnika), zakonsko določena obveznost, ki jo morajo zavezanci spoštovati, saj v nasprotnem primeru nastopi (tudi) zakonsko določena posledica, tj. da se pri odmeri plačila upošteva celoten

Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen. Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke. Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj

Sporočilo o prispelem pismu je javna listina. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje. Toženka je imela podlago, da je za odmero letnega plačila uporabila celoten prihodek tožnika, pridobljen po podatkih AJPES-a.

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku je mogoče odločiti ob pogoju, da ni potrebno kakšno posebno dejanje postopka za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi toženka svojih podatkov za odmero višine plačila, dohodka, ki ga je tožnik pridobil kot ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ni imela (tega podatka nima niti AJPES), zato bi morala opraviti o tem poizvedbo pri tožniku. Le tožnik je tisti, ki je imel podatek, ki v obravnavani upravni zadevi predstavlja pravno pomembno dejstvo glede na drugi odstavek 38. člen ZAvMS. Zgolj v primeru, da se pozvana stranka ne bi izjasnila o konkretni višini prihodka, ki ga je pridobila v preteklem letu kot ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (ali izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti), bi imela toženka v določbi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS podlago za odmero na podlagi celotnega prihodka.