VSRS Sklep X Ips 329/2017

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške predlagane začasne odredbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT ... (...) z dne 30. 10. 2014. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb tožnici za obdobja od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, od. 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ter od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb, akontacije tega davka ter obresti v skupnem znesku 3.456.699,50 EUR. Drugostopenjski davčni organ, Ministrstvo za finance, je z odločbo št. DT ... z dne 18. 8. 2016 pritožbo zoper odločbo z dne 30. 10. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo iz razlogov po prvem odstavku 85. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), glede dovoljenosti revizije pa se sklicevala na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. O reviziji še ni bilo odločeno.

3Hkrati z vložitvijo revizije je revidentka podala zahtevo za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane sodbe nastala težko popravljiva škoda. Predlagala je, da se do odločitve o reviziji zadrži izvršitev pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje I U 1418/2016 z dne 5. 9. 2017 ter odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT ... z dne 30. 10. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT ... z dne 18. 8. 2016.

4Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila vročena toženki, ki nanjo ni vsebinsko odgovorila.

K I. točki izreka:

5Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6Drugi odstavek 84. člena ZUS-1 določa, da Vrhovno sodišče lahko na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

7Revidentka zahteva, da se zadrži izvršitev pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ob tem pa predlaga tudi zadržanje izvrševanja v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta.

8Glede zadržanja izvrševanja pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v primeru vložene revizije varstvo po 84. členu ZUS-1 mogoče zahtevati ob pogojih, ko izdajo začasne odredbe zahteva revident, ki bi mu izvršitev sodbe sodišča prve stopnje lahko povzročila zatrjevane posledice. To pa bi se lahko zgodilo le v primerih, ko bi sodišče prve stopnje meritorno odločilo o pravici oziroma obveznosti v upravnem sporu. Sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne tožbo, ker ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen (63. člen ZUS-1) ter zoper tako sodbo ni dovoljena pritožba (kar predstavlja tudi odločitev sodišča prve stopnje v konkretno presojanem primeru), za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve. Pravni učinek pravnomočnosti sodbe je v tem, da postane s tožbo izpodbijani akt pravnomočen. Gre za ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča,¹ enako stališče pa je zavzeto tudi v literaturi.²

9Zahteva revidentke za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje do odločitve o reviziji se iz navedenih razlogov tako izkaže za neutemeljeno.

10Sporno pravno razmerje pa je v reviziji mogoče urediti tudi z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet tega upravnega spora, kar revidentka predlaga tudi v konkretnem primeru. Vrhovno sodišče je v takih primerih že izdalo ureditvene začasne odredbe. Stanje je začasno uredilo tako, da je zadržalo izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta.³

11Po navedenem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da revident izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Če sta ti dve predpostavki izkazani, sodišče pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

12Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave postopka, še zlasti pa je tak pristop utemeljen v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti predlaganega ukrepa. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe.

13Težko popravljiva škoda je glede na ustaljeno upravnosodno prakso le takšna škoda, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le s predlagano začasno odredbo. Verjetnost njenega nastanka se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej.

14Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka verjetnosti nastanka težko popravljive škode v konkretnem primeru ni izkazala. Revidentka (tudi sicer zelo splošno) navaja, da bo plačilo predmetne davčne obveznosti vplivalo (predvsem) na njeno nadaljnje poslovanje, vlaganje v razvoj, inovacije in zaposlene ter na splošno rast in konkurenčnost družbe. Navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča zgolj same po sebi ne pomenijo oziroma ne morejo pomeniti težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj pomenijo zgolj morebitni poseg v želeno izboljšanje njenega položaja in ne bistvenega poslabšanja njenega obstoječega položaja, ki bi jo pomembno prizadeval v njenem delovanju oziroma nadaljnjem obstoju.

15Prav tako revidentka zgolj s svojim (splošnim) zatrjevanjem bodočih negotovih dejstev o nameravanem zaposlovanju v prihodnjih letih, o povečanju proizvodnje, investicijah in novih nakupih za potrebe proizvodnje ni izkazala resne škode, ki ji neposredno preti, prav tako pa tudi ne bodoče (in posledično negotove) škode.

16Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, in sicer prav v sklepu I Up 9/2017 z dne 16. 2. 2017 (na katerega se sicer sklicuje revidentka v svoji zahtevi), da zgolj zatrjevana možnost uvedbe stečaja (konkretno se zatrjuje insolventnost) zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj gre že v osnovi za bodoče negotovo dejstvo, katerega verjetnost nastanka je treba izkazati, oziroma je treba izkazati, da zatrjevane posledice predstavljajo neposredno posledico (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta. Slednjega tožnica ni niti konkretizirano zatrjevala, ampak je navedla zgolj, da "bi enkratno plačilo zneska v višini skoraj 3,5 milijonov EUR lahko pripeljalo celo do insolventnosti tožnice".

17Navedba revidentke, da se težko popravljiva škoda, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane sodbe, kaže zlasti v posegu v njene ustavne pravice, in sicer iz 22., 74. in 155. člena Ustave Republike Slovenije, je povsem nekonkretizirana in je zato Vrhovno sodišče ne more vsebinsko obravnavati.

18Vrhovno sodišče je zato revidentkino zahtevo za izdajo začasne odredbe ob uporabi 72. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

19Revidentka s svojim predlogom ni uspela, zato sama nosi svoje stroške predlagane začasne odredbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj sklep VSRS X Ips 344/2007 z dne 25. 4. 2007, VSRS sklep X Ips 363/2007 z dne 19. 4. 2007, VSRS sklep X Ips 233/2015 z dne 2. 9. 2015, VSRS sklep X Ips 26/2016 z dne 24. 2. 2016, VSRS sklep X Ips 97/2016 z dne 26. 4. 2016.
² J. Pogačar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 464.
³ Primerjaj sklep VSRS X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015 in sklep VSRS X Ips 70/2016 z dne 23. 3. 2016.