VSL Sklep I Cpg 481/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu zavrnilo tožbeni zahtevek, da so posojilna pogodbe, sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa nični in brez pravnega učinka, da je vknjižba zastavne pravice v korist prvotožene stranke neveljavna, da se v zemljiški knjigi pri zadevnih parcelah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis zastavne pravice ter zaznambe neposredne izvršljivosti na podlagi notarskega zapisa ter za povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (I. točka izreka, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravnih stroškov tožene stranke v znesku 7.091,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Izpodbijani sodbi očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu sledilo izpovedim zaslišanih prič, ki so vsi po vrsti sorodniki ali bližnji prijatelji prvega toženca ter zainteresirani za izid postopka. Njihove izpovedi so bile prilagojene potrebam postopka in so zato neverodostojne. V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ki se nanašajo na pravno relevantne navedbe in dokaze tožeče stranke, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V tem sporu je za odločitev bistvena ugotovitev, ali je med toženci sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ navidezna in sklenjena z nedopustnim nagibom. Tožeča stranka zahtevek utemeljuje z navedbami, da se je drugi toženec z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah v korist prvega toženca izognil plačilu davčnih obveznosti, tretje tožena stranka ima vlogo povezane družbe z drugim tožencem, sklenitev izpodbijanih poslov pa kronološko predstavlja posel, katerega namen je bil izigrati tožečo stranko. Nasprotno tožene stranke trdijo, da sklenjeni posel vsebuje pravo in resnično voljo tožencev, zaradi česar ne more biti ničen.

6V obravnavani zadevi je višje sodišče že odločalo, in sicer s sklepom I Cpg 792/2015 z dne 08.12.2015, ko je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V citiranem sklepu je dalo izrecna navodila (362. člena ZPP), da sodišče v ponovljenem postopku v razlogih sodbe obrazloži dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer naj zatrjevana in še vedno sporna dejstva ustrezno umesti v kontekst celotnega dogajanja, upoštevajoč trditve pravdnih strank in v postopku predložene dokaze (16. točka obrazložitve citiranega sklepa).

7Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je izjave tožencev in zaslišanih prič presojalo kritično, upoštevajoč družinsko in prijateljsko povezanost tožencev in v dokaznem postopku zaslišanih prič ter tudi dejstvo, da so bili ob zaslišanju posameznega toženca prisotna dva toženca (12. točka obrazložitve). V okviru dokazne ocene zaslišanih strank in prič je sodišče pojasnilo, da so njihove izpovedi verodostojne, saj so bile podane jasno in tekoče, izjave so bile medsebojno skladne in skladne tudi z listinami v spisu (16. točka obrazložitve), zato jim je sodišče verjelo.

8Višje sodišče ocenjuje, da kljub navedbi prvostopenjskega sodišča, da je kritično presojale izjave tožencev in zaslišanih prič, iz izpodbijane sodbe ni zaznati dejanske kritične presoje ter umestitve njihovih izpovedi v kontekst celotnega dogajanja v skladu z navodilom višjega sodišča. Kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, je prvostopenjsko sodišče izrecno zapisalo, da je pri ugotovitvi konteksta celotnega dogajanja sledilo izpovedim prvega, drugega toženca, zakonite zastopnice tretje tožene stranke ter bančnim izpiskom tretje tožene stranke. Zgolj navedba, da so bile njihove izpovedi in izpovedi drugih zaslišanih prič jasne in tekoče ter medsebojno skladne, v konkretnem primeru ne zagotavlja njihove verodostojnosti, še najmanj pa kritično presojo. Da bodo toženci in priče izpovedovali skladno, pri čemer se med seboj dobro poznajo, so družinsko ali vsaj prijateljsko povezani in glede na vpletenost v zadevo vsi zainteresirani za ugoden izid postopka, je najmanj pričakovano. Še posebno to velja upoštevajoč dejstvo, da sta bila preostala dva toženca ob zaslišanju posameznega toženca vselej prisotna v razpravni dvorani ter slišala njegovo izpoved. Iz navedene družinsko-prijateljskih povezav pa so stranke med seboj in s pričami lahko brez kakršnihkoli ovir komunicirale tudi izven sodišča, zato sama skladnost izpovedi ni presenetljiva.

9Pritožba utemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo izpovedi prvega toženca, da je privarčevana sredstva iz naslova presežkov svojih prihodkov hranil doma in ga raje posojal prijateljem, ter tako izpoved ocenilo kot logično iz razloga rizikov hranjenja denarja na banki. Višje sodišče temu ne pritrjuje. V nasprotju z logiko je namreč, da prvi toženec, ki je dalj časa deloval na vodilnih položajih v bančnem sektorju in je bil v spornem obdobju celo direktor podružnice X. banke v N., ne zaupa tej isti instituciji, ki jo vodi in za katere poslovno politiko je vsaj delno (so)odgovoren. Nadalje pa je imel kljub zatrjevanemu nezaupanju pri več bankah odprte tekoče račune, preko katerih je prejemal plačo, odplačeval kredit, uporabljal plačilne kartice na potovanjih ipd., kar pomeni, da je na računih moral ostajati znaten delež njegovih prihodkov, ki jih tako ni mogel v celoti dvigovati in hraniti doma. Nelogična je zveza med domnevnim nezaupanjem v bančni sistem ter posledičnim hranjenjem ogromnih zneskov denarnih sredstev doma in na drugi strani zatrjevanim nedokumentiranim posojanjem visokih zneskov gotovine "na zaupanje" S. P. (prej L. P.) ter drugemu tožencu, pri čemer iz izpovedi jasno izhaja, da ni bilo dogovorjenega načrta zavarovanja ali pogojev vračila. V zvezi s posojilom S. P. je prvi toženec sicer izpovedoval, da bi se lahko poplačal iz izdelanih bioprotektorjev, a ta izpoved ni ne prepričljiva niti ne kaže na to, da je bilo karkoli konkretnega dogovorjeno. Da bi bilo karkoli dogovorjeno, ne potrjujejo niti listinski dokazi, saj je sporočilo S. P. datirano v času tega postopka in manj verodostojno, tudi izpodbijana pogodba pa je bila sklenjena več let po dejanskem posojilu, kar v zvezi z izpovedjo prvega toženca kaže na to, da se v času domnevnega posojila niso pogovarjali o zavarovanju ali postopku vračila.

10Prav tako je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo izpovedbi priče D. P. K., da je družina P. živela skromno in to uporabilo kot dokaz dejstva, da je tožnik skupaj s soprogo na podlagi njunih prihodkov zmogel privarčevati sredstva, ki jih je povzelo v izpodbijani sodbi. Zatrjevana skromnost je namreč po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju z drugimi navedbami v postopku, zato je tovrsten zaključek prvostopenjskega sodišča protispisen. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika kar 3 nepremičnin: nepremičnine na naslovu N. ter K., soproga prvega toženca pa je bila lastnica nepremičnine na naslovu S. Pri tem višje sodišče pripominja, da je D. P. K. ob zaslišanju povedala, da sta z denarnimi sredstvi, kamor spada tudi denar od prodaje zadnjega stanovanja, razpolagala skupaj. Kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup obeh nepremičnin zakonca P. najela kredit, kar je najmanj nenavadno. Ne glede na kasnejšo prodajo nepremičnine na naslovu S., in zgolj solastništvo nepremičnine na naslovu K., se dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot "skromen" način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja "zajetnih" finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje vegetarijanske restavracije na naslovu V., o čemer so izpovedale I. V., C. D. (prej Š. P.) in tudi D. P. K. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina P. živeli skromno, kar je prvostopenjsko sodišče napačno štelo kot dokazano.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zgolj povzelo izpovedi vseh treh vpletenih o razmerju prvega in drugega toženca ter dr. H. Prvi toženec je ob zaslišanju jasno povedal, da sredstev dr. H. ni hotel posoditi, temveč je to storil drugi toženec, ki pa je želel kot posrednika vključiti prvega toženca, ker dr. H. ni zaupal. V tem delu prvostopenjsko sodišče (v 16. točki obrazložitve) tudi v ponovljenem postopku navaja protispisno dejstvo, da sredstev dr. H. ni mogel posoditi, saj je prvi toženec sam pojasnil, da jih ni hotel posoditi. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo svojega zaključka o prepričljivosti izpovedi, po kateri bi dr. H., ki je na zaslišanju izpovedoval, kako je bil "prvi milijonar na tem področju, najbolj močna oseba koroške regije" glede na zatrjevane okoliščine potreboval relativno majhen znesek 50.000,00 EUR ter za to sklepal dogovore z nepoznano tretjo osebo (drugim tožencem), pa še to preko posrednika (prvega toženca), katerega vloga v razmerju je nejasna. Pri tem iz zaslišanja dr. H. - za razliko od prvega toženca - niti ne izhaja, da sta bila s prvim tožencem prijatelja, prej zgolj znanca, in sicer na podlagi udeležbe v finančnih vodah in "strokovne etike v tem svetu" .

12Prvostopenjsko sodišče je kot irelevantno opredelilo vzrok za domnevno nakazilo obresti z dne 05.08.2010, kar je po oceni višjega sodišča nepravilno. Dr. H. je ob zaslišanju izpovedal, da je posojilo vrnil v enem letu od posojila v letu 2006, kar bi predvidevalo vrnitev glavnice najkasneje do konca leta 2007. Zatrjevani znesek obresti, ki je bil predmet nakazila, je bil nakazan več kot dve in pol leti kasneje, kar tudi ni logično in je ostalo nepojasnjeno. Na nakazilu je navedeno, da ga vrača prvi toženec, čeprav to po njegovih besedah ni obstajalo. Prvostopenjsko sodišče je tako namesto listinskih dokazov, ki pričajo o tem, da je drugi toženec dal posojilo prvemu tožencu, kar v postopku zatrjuje tožeča stranka in kar bi naj potrjevala nakazila in izjava prvega toženca davčni inšpektorici, na podlagi izpovedi prvega in drugega toženca ter dr. H. (ki vsebujejo že opisane nejasnosti) štelo, da je razmerje med trojico obstajalo, čeprav o tem ni nobene listinske dokumentacije. Višje sodišče zato zaključuje, da je izpodbijana sodba v tem delu protispisna, saj podaja zaključke, ki so v direktnem nasprotju s spisovno dokumentacijo.

13Tudi v zvezi z razmerjem med prvim, drugim tožencem in direktorico tretje toženke I. V., je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi nekritično sledilo njihovim izpovedbam ter zaključilo, da je bilo posojilo prvega toženca dano, saj je to potrdila tudi soproga prvega toženca D. P. K. Prvi toženec je izpovedal, da je sam poznal I. V., ki je 100% lastnica in tudi direktorica tretje toženke. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je drugi toženec tretje toženko štel za svoje podjetje (17. točka obrazložitve), kar spet zmanjšuje logičnost ugotovitve, da prvi toženec ni poznal tretje toženke, upoštevajoč zatrjevano zaupno prijateljstvo z drugim tožencem. Ob tem je drugi toženec sam izpovedal, da je tretje toženka nastala kot posledica dejstva, da se njegova družba S. ni mogla sočasno poslovati tudi z nepremičninami. Drugi toženec je sicer ob zaslišanju izpovedal, da prvi toženec ni poznal tretje toženke, čemur je nato prvostopenjsko sodišče sledilo z obrazložitvijo, da dejstvo osebnega poznanstva ne pomeni tudi poznavanja tretje toženke kot gospodarske družbe, kar spet negira zgoraj navedeni zaključek o tem, da je drugi toženec tretje toženko štel za "svoje" podjetje. Predvsem pa je postavljeno stališče neživljenjsko iz razloga, ker bi v tem primeru zatrjevano posojilo lahko bilo dano neposredno tretje toženki, katere direktorico je prvi toženec poznal, in ne preko dodatnega posrednika (drugega toženca), saj je bil glede na poznanstva vseh vpletenih posrednik povsem brez pomena. Da je poznanstvo med prvo in tretje toženko obstajalo, po oceni višjega sodišča izhaja tudi iz dejstva, da je tretje toženka družbi D., katere lastnica je soproga prvega toženca D. P. K., oddala v najem gostinski lokal na V., kjer je obratovala omenjena vegetarijanska restavracija družine P.

14Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi - kljub temu, da je višje sodišče na to v razveljavitvenem sklepu že opozorilo - ni podalo prepričljivih razlogov za utemeljitev nelogičnega sklepa, zakaj kljub pozitivnemu poslovanju družbe drugega toženca in zatrjevanem pospešenem dviganju sredstev z računov te družbe, drugi toženec v času izvedbe posojila v svoji lasti ni imel sredstev, ki bi jih nato posodil tretje toženki za domnevne posle nakupa nepremičnin, čeprav iz izpovedi drugega toženca izhaja, da je ustanovitev tretje toženke posledica nezdružljivosti s poslovanjem njegove družbe S. Pri tem višje sodišče opozarja na izpoved drugega toženca, kjer je ta, soočen z vprašanjem o domnevnih dvigih, očitno poskušal zamegliti dejstvo, da je sredstva z računov družbe dejansko dvigoval, in se skliceval na to, da so to samo številke na bančnih izpiskih, kar je popolnoma nesmiselno. Prav tako je njegova izpoved nekonsistentna v delu, kjer po eni strani navaja, da se je posojena finančna sredstva potrebovalo za nakup nepremičnin, kjer bi naj bivali delavci njegove družbe, po drugi strani pa, da je dvignjeni denar potreboval za plačilo delavcev, davkov in prispevkov.

15Nekonsistentne so tudi izpovedi prvega in drugega toženca ter I. V. o določitvi datuma vrnitve spornega posojila. Prvi toženec je izpovedal, da datum vračila v letu 2024 nima posebnega ozadja, da pa je drugi toženec nekajkrat rekel da bo lahko prej vrnil. Nasprotno pa drugi toženec tega ni potrdil, saj je izpovedoval, da je datum določen na podlagi možnosti pridobitve dodatnih sredstev ter da ne ve, zakaj bi naj posojilo vračal pred rokom. Tudi I. V. ni omenjala predčasnega poplačila, temveč je vračilo pogojevala s pridobitvijo novih sredstev, tudi na podlagi bančnega posojila. Iz naštetega očitno izhaja, da noben od treh udeležencev ni imel pomislekov pred sklenitvijo kreditnih pogodb ter da so izjave o preferenci izposojanja denarja pri prijateljih in znancih prilagojene postopku. To pa pomeni, da jih je prvostopenjsko sodišče ponovno nekritično presojalo kot verodostojne.

16Na podlagi vsega navedenega višje sodišče zaključuje, da so utemeljene pritožbene navedbe o zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično napačni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni pojasnilo v tem sklepu izpostavljenih nejasnosti, protislovij ter neživljenjskih in tudi protispisnih dejstev, na katere je bilo delno opozorjeno že v sklepu I Cpg 792/2015. Če sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ne upošteva napotkov višjega sodišča, katera pravdna dejanja mora opraviti in katera sporna vprašanja mora obravnavati, zagreši bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni vezano le na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, mora pa ugotavljati vsa dejstva, na katera opozori v razveljavitvenem sklepu in tako ustvariti podlago za spremembo odločitve na višjem sodišču. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, na kar smiselno opozarja tudi pritožnik. Ker sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi dokazi (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPPP) in ker višje sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17Glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju ni odpravilo pomanjkljivosti glede absolutnih bistvenih kršitev, na katere je že bilo opozorjeno, je višje sodišče zadevo v ponovnem sojenju dodelilo drugemu sodniku.

18Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).