UPRS Sodba I U 1475/2016-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ ugotovil, da:

- je zavezanka za davek (v nadaljevanju tožnica) ravnala v nasprotju z določili osmega odstavka 38. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi z izdanima računoma z dne 2. 7. 2014 v znesku 11,00 EUR oziroma 13,70 EUR s tem, ko ni zagotovila izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takšnih sprememb prišlo;

- tožnica ni izdala računov v skladu z določbami 83. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ker računa z dne 2. 7. 2014 v znesku 11,00 EUR in 13,70 EUR ter računa z dne 23. 7. 2014 v znesku 8,60 EUR in 13,80 EUR ne vsebujeta naziva izdajatelja, njegove ID številke za DDV, datuma in zaporedne številke računa.

2Iz obrazložitve odločbe sledi, da je davčni organ pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja na dan 23. 7. 2014 ter nadzor nad izvajanjem določb osmega in devetega odstavka 38. člena ZDavP-2, ki prepovedujejo uporabo računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje oziroma kakršno koli drugačno spreminjanje zapisa, shranjenega v blagajni. Davčni organ je na podlagi določb 18. in 24. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) od tožnice dne 2. 7. 2014 pridobil dva računa v vrednosti 11,00 EUR ter 13,70 EUR, ki nista vsebovala naziva račun. Navedena računa nista sestavljena v skladu z določili 82. in 83. člena ZDDV-1, saj ne vsebujeta naziva in naslova izdajatelja, njegove ID številke za DDV, datuma in zaporedne številke računa, vsebujeta pa artikle, količino, ceno in razdelitev po stopnjah DDV. Dne 23. 7. 2014 sta pooblaščeni osebi v lokalu tožnice ponovno naročili hrano in pijačo, za kar sta plačali 8,60 EUR. Ob plačilu jima je delavka sicer izstavila račun, ki pa, enako kot 2. 7. 2014, ni bil sestavljen v skladu z določili ZDDV-1. Davčni organ je avtorju programa za računalniško blagajno družbi A. d.o.o. poslal zahtevo za pojasnilo, kako lahko tožnica izdaja račune brez ustreznih podatkov. Iz njihovega odgovora izhaja, da gre verjetno za informativni predračun, pri katerem lahko stranka natisne glavo ali pa tudi ne. Zavezanec pa mora, če storitev opravi, naknadno izdati pravi račun, ki je vedno opremljen s številko računa, davčno številko in datumom.

3V povezavi z izdanima računoma je davčni organ v inšpekcijskem postopku zasegel računalniško registrsko blagajno in prekopiral podatke z nje. Ugotovil je, da v knjigi izdanih računov za obdobje od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2014, ki jo je predložila tožnica, niso evidentirani posamezni izdani računi, pač pa le dnevni iztržki za posamezen dan ter posamični računi, izdani davčnim zavezancem. Zato na podlagi izpisa iz knjige izdanih računov ni mogel opraviti preveritev, ali so podatki na izvornih računih, s katerimi razpolaga, ustrezno evidentirani. Tožnica je davčnemu organu predložila tudi izpis zbirnih podatkov o izdanih računih (datoteka izpis računi glave.txt) in izpis podatkov o postavkah na izdanih računih (datoteka izpis računi postavke.txt) za obdobje od 1. 7. 2014 do 9. 9. 2014. Davčni organ je vsebino predloženih datotek primerjal z vsebino o izvornih izdanih računih, s katerimi je razpolagal. V zvezi z računoma v znesku 11,00 EUR in 13, 70 EUR je ugotovil, da nista vključena v predloženih datotekah. Tožnica je nato 23. 9. 2014 predložila še kopije računov registrske blagajne z dne 2. 7. 2014. Pri pregledu računov je bilo ugotovljeno, da med njimi ni računov, ki ju je 2. 7. 2014 pridobil davčni organ.

4Drugostopni organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Pritrdil je zaključku prvostopnega organa, da je tožnica za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju uporabljala programe, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih in vseh poznejših sprememb, kar je v nasprotju z določili osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 v povezavi s 3. oziroma 6. členom Pravilnika o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov. Prav tako je pritrdil ugotovitvam, da računi za plačilo gostinskih storitev, ki jih je pridobil davčni organ, niso izstavljeni v skladu z 82. in 83. členom ZDDV-1. Ob tem je še pojasnil, da je bil 2. 7. 2014 opravljen le postopek pridobivanja podatkov in ne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tega dne ni bila potrebna navzočnost zakonitega zastopnika tožnice. Inšpekcijski postopek pa je bil opravljen 23. 7. 2014, o čemer je bil sestavljen ustrezen zapisnik.

5Tožnica v tožbi, enako kot v pripombah na zapisnik, zatrjuje, da je davčni organ kršil pravila postopka. V postopku inšpekcijskega nadzora ni bilo pravilno ugotovljeno, da tožnico zastopa B.B. Slednja je bila v zadnjem letu zaradi bolezni nesposobna za delo, zato je v postopku sodeloval C.C. Iz sklepa davčnega organa z dne 23. 7. 2014 je razbrati, da je imel slednji pooblastila za zastopanje zgolj za dan 23. 7. 2014 in za dejanja, opravljena na kraju samem. Kljub temu ga je davčni organ štel z zastopnika opravičeno odsotne tožnice, kar je nasprotju z zakonom. Poleg tega pri pregledu dne 2. 7. 2014 ni sodeloval nihče od zastopnikov tožnice. Posledično tožnica nikoli ni bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa z dne 2. 7. 2014 oziroma se je s temi dejstvi seznanila šele z vpogledom v spis. Poleg tega ji zapisnik o davčnem inšpekcijskem pregledu ni bil vročen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej osebno.

6Istega dne je bila zasežena tudi blagajna, iz katere fizično ni mogoče natisniti računa s pomanjkljivostmi, ki se očitajo. Navedeno dejstvo lahko potrdi priča D.D., ki je odgovoren za delo blagajn pri tožnici. Glede računov "brez glave" z dne 23. 7. 2014 izgleda, kot da bi bila glava naknadno odstranjena. Oba računa se nahajata v zbirniku računov za dan 23. 7. 2014. Iz zapisnika o kopiranju podatkov iz elektronske blagajne nedvomno izhaja, da tožnica ne more izdajati računov drugače, kot preko blagajne. V zvezi z računoma z dne 2. 7. 2014 pa tožnica trdi, da računa nista bila izdana pri njej. Ni nobenega dokaza, da sta inšpektorici računa dobili pri njej. Če je temu res tako, bi uradni osebi o tem morali sestaviti zapisnik. Inšpektorici bi bili že 2. 7. 2017 dolžni pozvati tožnico k sodelovanju. Ker tega nista storili, je treba šteti, da je davčni organ dokaze pridobival nezakonito, posebej še v zvezi s pozivom o delovanju računalniške blagajne, poslanim družbi A. d.o.o.. Sodišču zato predlaga, da zasliši tožnico samo in C.C. in po opravljeni glavni obravnavi njeni tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica ugotovljenim kršitvam določbe osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 vsebinsko ne ugovarja. Ugovarja pa kršitvam, ki jih je davčni organ ugotovil v zvezi z izdanimi računi ter zatrjuje, da je davčni organ storil bistvene kršitve pravil postopka.

10V zvezi s slednjimi sodišče sodi, da pravila postopka niso bila kršena. Davčni organ C.C. ni štel za zakonitega zastopnika tožnice, ampak ga je na podlagi določbe 51. člena ZUP postavil za začasnega zastopnika, ki je tožnico zastopal pri dejanjih, opravljenih 23. 7. 2014. Razlogi za njegovo postavitev, ki jih v odločbi druge stopnje navede tožena stranka, so po presoji sodišča utemeljeni in skladni z zakonom, ki v navedenih določbah varuje učinkovitost davčnega inšpekcijskega nadzora, v obravnavanem primeru zaradi nevarnosti brisanja oziroma prekrivanja podatkov, shranjenih na disku računalniške blagajne in s tem povezano nujnostjo oprave procesnih dejanj. Ker ima začasni zastopnik vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika (glej šesti odstavek 51. člena ZUP), je bil slednji upravičen in zavezan k podpisu zapisnika, sestavljenega 23. 7. 2014. Po podatkih upravnega spisa (pooblastilo z dne 7. 10. 2014) je tožnica C.C. sama pooblastila za prevzem odločbe oziroma pisne seznanitve ter za sodelovanje v razgovoru z davčnim organom. Druga pisanja, vključno s pozivom k predložitvi podatkov o izdanih računih ter dodatkom k zapisniku, pa so bila po podatkih upravnih spisov tožnici vročena osebno.

11Kot pravilno pojasni organ druge stopnje, se je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju. To pomeni, da sta imeli v konkretnem primeru uradni osebi ustrezno zakonsko podlago za zbiranje podatkov pred začetkom inšpekcijskega postopka. Pri takšnem dejanju v skladu z določbami ZDS-1 in ZDavP-2 ni potrebna prisotnost zavezanca za davek. Je pa bila tožnica pred izdajo odločbe nedvomno seznanjena s temi ugotovitvami, kar izhaja iz dodatka k zapisniku o inšpekcijskem nadzoru z dne 7. 10. 2014. Na isti pravni podlagi je utemeljeno tudi pridobivanje podatkov od družbe A. d.o.o., avtorice računalniškega programa, ki ga uporablja tožnica.

12V nasprotju s podatki upravnega spisa je tožbena trditev, da iz blagajne, zasežene v inšpekcijskem postopku, ni mogoče natisniti računa s pomanjkljivostmi, ki se očitajo tožnici. Kot namreč izhaja iz pojasnila družbe A. d.o.o., lahko tožnica s pomočjo programa, nameščenega na registrski blagajni, izstavi informativni predračun, ki je lahko natisnjen brez glave, torej brez podatkov o izdajatelju računa. Zato sodišče ne sledi tožničinim pavšalnim navedbam, da računov ni izdala ona oziroma da bi bila glava z njih lahko odstranjena naknadno. Pri tem je treba poudariti, da je davčni organ v tožničinih prostorih pridobil štiri račune, izdane na dva različna dneva. Vsi računi imajo iste pomanjkljivosti, ki jih tožnica v postopku ni ustrezno pojasnila, in se v originalu nahajajo v upravnem spisu, skupaj z uradnim zaznamkom o tem, kje in kdaj jih je organ pridobil.

13Ugotovitev, ki sledijo iz izreka izpodbijane odločbe, tožnica po mnenju sodišča ne more ovreči z zaslišanjem predlaganih prič. Po stališču Vrhovnega sodišča lahko zavezanec za davek v davčnem postopku dejstva oziroma trditve dokazuje tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013), pri čemer pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za tak primer. Sporni računi se nahajajo v upravnih spisih in predstavljajo neposreden dokaz, pridobljen v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Na kakšen način so bili izdani, je bilo v postopku ustrezno pojasnjeno, zato zaslišanje D.D. ne more privesti do drugačnih zaključkov. Zaslišanje C.C. in tožnice pa je bilo prvič predlagano v tožbi (glej določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in še to povsem nesubstancirano. Pri tem sodišče dodaja, da je izjava stranke subsidiarno dokazno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja posebno oceno verodostojnosti (prvi in drugi odstavek 188. člena ZUP).

14Po navedenem je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Ostali dokazi, ki jih tožnica predlaga v tožbi, so nedovoljeni oziroma neprimerni, kar je obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

15Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.