VSRS Sklep II Ips 35/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 11.597,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku (glede 17.114,30 EUR in glede dodatnih zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in prisojeni znesek zvišalo na 15.030,00 EUR. Pritožbo tožnika je v preostalem delu zavrnilo, enako v celoti pritožbo toženke ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na spremenjen uspeh v pravdi je ponovno presojalo tudi pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, zato izreka izpodbijane sodbe v tem delu ni spremenilo. Toženki je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnika.

3Zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je razveljavitev stroškovnega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnim strankam, ki nanjo nista odgovorili.

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti

5Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške, pravdne stroške dejansko medsebojno pobotalo, ne da bi jih predhodno odmerilo. To naj bi onemogočalo preizkus odločbe. Tožnik naj bi zatrjeval, da je imel neprimerljivo višje stroške kot toženka, saj ga je zastopal odvetnik. Sodišče naj bi spregledalo 46. in 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči² (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerimi mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku delno ali v celoti uspe, Republiki Sloveniji povrniti razliko med izplačano pomočjo in stroški, ki mu jih je dolžna nasprotna stranka povrniti. Tudi to naj bi terjalo predhodno odmero stroškov.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

7Po tretjem odstavku 385. člena ZPP državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena omenjenega zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej dovoljena le, kadar je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: 1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali 2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali 3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

8Predlagatelj meni, da bi odločitev o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti "prispevala k zagotovitvi pravne varnosti" ter da odločitev pritožbenega sodišča, po kateri stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, odstopa od večinske sodne prakse glede uporabe drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je namreč uspel s 54% celotnega zahtevka za plačilo odškodnine, za razliko od tožene stranke pa ga je v sporu zastopal odvetnik. Predlagatelj posebej poudarja tudi to, da je bil tožnik upravičenec do brezplačne pravne pomoči, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti določbe 46. in 48. člena ZBPP.

9Predlagatelj ni navedel okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja, zlasti ne, zakaj naj bi bila odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, vselej lahko le posledica popolnega pobotanja medsebojnih stroškovnih terjatev. Teza, na kateri gradi zahteva za varstvo zakonitosti in za katero pravi, da pomeni utrjeno stališče sodne prakse, namreč v svoji dosledni izpeljavi zanika smiselnost določbe, po kateri lahko sodišče v primeru delnega uspeha strank odloči, da glede na doseženi uspeh vsaka stranka krije svoje stroške. Poobčenje take teze namreč pomeni, da bi moralo sodišče vselej odmeriti stroške postopka ene in druge stranke in nato stroškovni terjatvi pobotati, ter šele, če bi bili enaki in bi zato s pobotanjem obe v celoti ugasnili, bi smelo izreči, da stranki krijeta vsaka svoje stroške. Tudi v sodni praksi in pravni doktrini je nesporno, da "[o]dločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, [...] ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke."³

10Že na prvi pogled je zgrešen tudi očitek, da je pritožbeno sodišče spregledalo določbi 46. in 48. člena ZBPP. Ti določbi namreč ne urejata meril porazdelitve stroškov postopka. Ta merila ostajajo v izključni domeni Dvanajstega poglavja ZPP. Res se sicer pritožbeno sodišče sklicuje na to, da je bil tožnik oproščen plačila stroškov. Vendar je ta okoliščina ob odločitvi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, nebistvena. Po prvem odstavku 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka iz proračuna založila Republika Slovenija, stroški sodnega postopka. In o teh stroških se odloča tako, kot narekujejo določbe Dvanajstega poglavja ZPP. ZBPP to tudi jasno pove. Po tretjem odstavku 46. člena ZBPP namreč odloči sodišče o višini in obsegu teh stroškov po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Izjema velja le glede priglasitve stroškov (sodišče mora stroške, ki jih je kot stroške za brezplačno pravno pomoč založila država, upoštevati po uradni dolžnosti, torej tudi, če niso priglašeni - prim. drugi odst. 46. člena ZBPP) in glede upravičenca do njihove povrnitve. Ta je Republika Slovenija (tretji in četrti odstavek 46. člena ZBPP). Ker pa je v obravnavanem primeru odločeno, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, določbe, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, v tem postopku ne pridejo v poštev, še zlasti ne 48. člen ZBPP, ki ureja razmerje med državo in upravičencem do brezplačne pravne pomoči.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

11Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s drugim odstavkom 391. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami in dopolnitvami.
³ Prim. N. Betetto, v: A. Galič, L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 32. Gl. tudi tam in na str. 33 navedeno sodno prakso.