UPRS Sklep III U 323/2016-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim dopisom, št. 8500-2/2016-372 z dne 26. 8. 2016, je G. po elektronski pošti obvestil Z., da se zaradi ugotovljenega varnostnega zadržka tožniku prepoveduje vstop v objekte posebnega pomena za obrambo, ki so določeni z Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in ukrepih za njihovo varovanje (Ur.l. RS, št. 7/99, 67/03 in 16/10, v nadaljevanju Uredba). Obenem je Z. prosil, da svojega člana A.A., torej tožnika, seznani s tem dopisom.

2Tožnik v tožbi navaja, da je član Z. V skladu z dogovorom med Z. in S. se je v vnaprej določenih letnih programih in terminih udeleževal dogodkov na streliščih (vadbiščih za streljanje S.). Predsednik Z. ga je obvestil, da naj bi obstajali razlogi za prepoved njegovega vstopa v objekte posebnega pomena za obrambo, ki so določeni z Uredbo. Izpodbijani dopis mu ni bil nikoli neposredno vročen, kljub temu, da tožena stranka razpolaga z njegovim naslovom, ki ji ga je posredoval v postopku varnostnega preverjanja. Posledično mu je bila kršena temeljna ustavna pravica do seznanitve z zadevo. Ugovarja kršitvi postopka, saj pred prepovedjo ni imel možnosti sodelovanja, niti podajanja svojih navedb, dopis pa tudi ne izpolnjuje formalnih in vsebinskih pogojev, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi s prepovedjo, ki je neutemeljena, dodaja, da ima varnostno osebje tožene stranke pravico udeležence, ki vstopajo na območje, varnostno pregledati in preveriti, ali se pri njih nahajajo morebitni prepovedani predmeti ali predmeti, za katere bi sumili, da jih posamezen udeleženec poseduje nezakonito, česar tožena stranka očitno ne izvršuje. Z navedenim dopisom je tožena stranka tudi kršila Uredbo, ki določa sodelovanje med nevladnimi organizacijami in S. in varnostnega preverjanja ne predvideva, ampak določa le, da se mora odnos določiti s pogodbo, da mora biti društvo v javnem interesu in da mora biti dejavnost društva skladna z usmeritvami. Toženi stranki tudi očita, da je varnostno preverjanje opravila v nasprotju s 35. členom Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr). Sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne tožeči (pravilno toženi) stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz vsebine tožbe ni povsem jasno na katero določbo Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik v procesnem smislu opira svoj tožbeni zahtevek. Ugotavlja, da izpodbijani dopis G., št. 8500-2/2016-372 z dne 26. 8. 2016, ni ne upravni akt ne akt, s katerim bi bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. ZObr v 29. členu določa, da Vlada določa objekte, ki morajo biti v času uporabe fizično varovani, vstop, gibanje in vzdrževanje v teh objektih in pripadajočih okoliših pa je dovoljeno le pooblaščenim osebam. Odločitev o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko vstopa v takšen objekt, oziroma se tam zadržuje, je prepuščena upravljavcu objekta. Glede na navedeno, so pravno neupoštevne navedbe tožnika o postopku varnostnega preverjanja, saj ta postopek ni predmet obravnavanega upravnega spora. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, oziroma podredno, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5Tožnik s tožbo izpodbija dopis G., št. 8500-2/2016-372 z dne 26. 8. 2016, ki je bil naslovljen na Z. in s katerim jo obvešča, da je zaradi ugotovljenega varnostnega zadržka tožniku prepovedan vstop v objekte posebnega pomena za obrambo, ki so določeni z Uredbo, o čemer naj tožnika seznani. Iz vsebine tožbe in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik tožbo vlaga na podlagi določbe 2. člena ZUS-1, kljub temu, da ni navedel, na katero določbo tega zakona opira svoj tožbeni zahtevek.

6V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. Pojem upravne zadeve opredeljuje 2. člen ZUP, ki določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek), pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek istega člena).

7Sodišče ugotavlja, da izpodbijani dopis ni niti upravni akt niti akt, s katerim bi bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika.

8Prvi odstavek 29. člena ZObr določa, da Vlada določi objekte in okoliše objektov, ki so posebnega pomena za obrambo ter predpiše ukrepe za njihovo varovanje. Na podlagi navedenega zakonskega pooblastila je Vlada RS sprejela Uredbo, v kateri je 4. členu navedla obvezne ukrepe za varovanje objektov in okolišev iz 4. in 5. točke prvega odstavka 1. člena, med katerimi so med objekte posebnega pomena za obrambo države uvrščena vojaška vadišča, strelišča in poligoni ter drugi vojaški objekti in objekti, ki so namenjeni za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev (5. točka 1. člena Uredbe). V 2. alineji prvega odstavka 4. člena je določeno, da je vstop, gibanje in zadrževanje na objektih in pripadajočih okoliših ter snemanje ali fotografiranje v času uporabe dovoljeno le pooblaščenim osebam. V drugem odstavku istega člena je G. dano pooblastilo, da določi način uporabe vojaških vadišč, strelišč in poligonov v skladu s to Uredbo.

9V zadevi ni sporno, da naslovnik obvestila, to je Z., katerega član je tožnik, sodeluje s S. kot nevladna organizacija (v nadaljnjem besedilu NVO). To sodelovanje ureja Uredba o uporabi obrambnih zmogljivostih pri podpori državnih organov, sodelovanju s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami, ki v tretjem odstavku 7. člena določa, da se odnosi med NVO in S. urejajo s pogodbo, ki jo sklepa G. z NVO. Navedeno po mnenju sodišča pomeni, da je dopis, ki ga je G. poslal Z. in ki ga tožnik izpodbija s tožbo, akt poslovanja. Odločitev o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji bo lahko vstopil v objekt posebnega pomena za obrambo, določen z Uredbo in se v njem gibal oziroma zadrževal, je tudi po mnenju sodišča prepuščena upravljavcu takšnega objekta in zato predstavlja akt poslovanja, s katerim se varujejo njegovi interesi, vključno z varnostnimi vidiki. Vstopa in gibanja ter zadrževanja posameznikov, torej tudi tožnika, v objektih, ki so posebnega pomena za obrambo, glede na navedeno ni mogoče šteti za človekovo pravico ali temeljno svoboščino, prav tako tudi ne za pravico s področja upravnega prava. Ugovori tožnika, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, so zato neutemeljeni, poleg tega pa niti ZObr, niti na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akti ne določajo, da bi se o vstopu in varovanju vojaških objektov odločalo v upravnem postopku.

10Sodišče izpodbijano obvestilo tožene stranke, glede na vse navedeno, ne šteje za odločbo, izdano v upravni stvari ampak za obvestilo, izdano v okviru upravljanja objektov, ki so posebnega pomena za obrambo. To pa ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in so zato tudi ostali tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve tožnikovih pravic v zvezi z izdajo izpodbijanega akta, neutemeljeni, oziroma niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

11Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

12Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.