35. člen ZObr

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega de

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 11. 4. 2000 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2015 na formacijski dolžnosti častnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovitev OVS v postopku varnostnega preverjanja tožnika po ZObr, glede na ugotovitve davčnega organa v odločbah z dne 17. 4. 2012 in 27. 1. 2014, dejstva, da je bilo tožniku zavrnjeno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in da tožnik tudi v postopku varnostnega preverjanja na zagovoru ni pojasnil izvora denarnih sredstev, v zvezi s katerimi je tekel davčni postopek, utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter s tem ugotovila obstoj varnostnega zadržka, kot oviro za delo na obrambnem področju. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.

Varnostni zadržek ni institut kazenskega prava in ne obstaja na predpostavki prejšnje pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje. Tudi naknadno ugotovljena, vendar za kazenski pregon že zastarana dejanja, lahko pomenijo razlog za varnostno preverjanje, ob ugotovljenem varnostnem zadržku pa samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev zadržka je predvsem stvar organa, ki oblikuje takšno oceno, obseg sodne presoje utemeljenosti oziroma upravičenosti takšne ocene pa glede na posebno ureditev na tem področju zelo omejen.

Tožena stranka je utemeljeno ugotovila obstoj varnostnega zadržka, saj je ugotovila, da ji je tožnik predložil ponarejeno spričevalo.

Za uresničitev tožnikove pravice do obrambe bi morala tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik zoper očitke, ki so se nato v sodnem postopku obravnavali kot razlog za prenehanje delovnega razmerja, ni mogel učinkovito braniti.

Delavec na obrambnem področju nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ne more uveljavljati in zahtevati le na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V tem primeru odločbe o prenehanju delovnega razmerja ostanejo v veljavi in učinkujejo kot pravnomočne odločbe.

Tožena stranka je tožniku na podlagi ugotovitve o obstoju varnostnega zadržka, utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnik sam priznal, da je toženi stranki predložil spričevalo, ki ga je ponaredil.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ko je na podlagi varnostnega preverjanja ugotovila obstoj varnostnega zadržka, ker je bil tožnik obsojen na šest mesecev zapora, pogojno za dve leti zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.