VSRS Sodba I Ips 13007/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 500,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 16. 2. 2016 obsojene I. Z., G. K. in D. K. spoznalo za krive, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obsojenemu I. Z. določilo kazen osem mesecev zapora, obsojenima G. K. in D. K. pa vsakemu kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo v trajanju treh let. Vsem je določilo nadaljnji pogoj, da v roku šestih mesecev oškodovani družbi A. A., d. o. o. povrnejo škodo v višini 11.262,70 EUR, ki so jo povzročili s kaznivim dejanjem. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni I. Z. dolžan povrniti eno tretjino stroškov kazenskega postopka, kar predstavlja 648,78 EUR, in plačati sodno takso ter povrniti eno tretjino potrebnih izdatkov oškodovancev in potrebne izdatke ter nagrado njihove pooblaščenke. Obsojenega G. K. in D. K. je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Oškodovano družbo A. A., d. o. o. je s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 16. 8. 2016 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji tako, da je odločilo, da se nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi ne določi in sodbo razveljavilo odločbi o napotitvi oškodovane družbe A. A., d. o. o. s presežkom premoženjskopravnega zahtevka na pravdo. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega I. Z. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe sodišč prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se obsojenega I. Z. oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

4O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s soobsojenima in neznanima sostorilcema poškodoval tujo stvar in jo napravil nerabno, s poškodovanjem pregradne stene, ki je bila last družbe A. A., d. o. o.. Zagovornik meni, da je bil kršen kazenski zakon, saj v obravnavanem primeru ne gre za tujo stvar (stvar oškodovane družbe) ampak za stvar, ki je bila v lasti družbe B. B., d. o. o. ter je stališče pritožbenega sodišča, da je bila stvar v odnosu do storilcev kaznivega dejanja tuja, nelogično in nevzdržno. Stena je bila pričvrščena in vsidrana v tla na delu hodnika, na katerem je imela družba B. B., d. o. o. služnost. Trdi, da je bila stvar tudi neločljivo povezana in v trdi fizični povezavi z nepremičnino (v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je pregradna stena stala na nepremičnini, ki je bila v lasti družbe B. B., d. o. o.), zato je bila pregradna stena lahko le sestavina nepremičnine in ne more biti po stvarnopravnem kriteriju samostojen predmet stvarne pravice kot izhaja iz 16. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Navaja, da se pritožbeno sodišče do navedb, da ni šlo za tujo stvar, ni niti opredelilo ter da je sodba v tem delu samovoljna in arbitrarna, s čimer nakazuje na kršitev določbe kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

8Na navedbe zagovornika v pritožbi, da stvar ni bila tuja, je v sodbi odgovorilo sodišče druge stopnje v točkah 6, 7 in 8, v katerih je poudarilo, da je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari bistveno, da gre za poškodovanje stvari ki je tuja, da je pri tem kaznivem dejanju kazenskopravno varovano premoženje, to je tuja stvar in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnanje (uničenje, poškodovanje tuje stvari), opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je nevzdržno stališče sodišča druge stopnje, da je bila stvar tuja in da tudi če bi bila stvar v lasti pravne osebe B. B., d. o. o., bi bila v odnosu do storilcev še vedno tuja. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da stvar ni bila last kateregakoli od soobsojencev in tudi ne obsojenega I. Z.

9Zagovornik zatrjuje, da poškodovana pregradna stena ni bila tuja stvar, saj je bila sestavina druge stvari in se sklicuje na 16. člen SPZ, da sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic in da je sestavina vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje kot del druge stvari. Sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da je bila stvar v razmerju do obsojenca tuja, pri čemer ni pomembno lastništvo zemljišča na katerem stoji, če bi bila z nepremičnino trajno povezana in bi predstavljala sestavni del nepremičnine. Montažna pregradna stena, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ni bila spojena z zemljiščem, na katerem je stala. V postopku je bilo ugotovljeno, da je šlo za montažno steno, ki je bila z vijaki pričvrščena v tla in se je tako dala odstraniti, kar je bilo nenazadnje storjeno z obravnavanim kaznivim dejanjem. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da so obsojenci pregradno steno razstavili, razžagali ter odstranili. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bila pregradna stena last gospodarske družbe A. A., d. o. o.. Po načelu povezanosti zemljišča in objekta se šteje za sestavine nepremičnine le tisti objekt, ki je z nepremičnino po svojem namenu trajno povezan. Na takšen trajni namen, ko je šlo za pregradno steno, ki jo je postavila oškodovana gospodarska družba in jo je obsojeni I. Z. skupaj s soobsojenci odstranil glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče sklepati. V pravnomočni sodbi je zato pravilno presojeno, da je bila pregradna stena last oškodovane gospodarske družbe in v razmerju do obsojenca tuja stvar. Dejstvo, ki se nanaša na priposestvovano služnost, ki jo je v postopku pred sodišči prve in druge stopnje poudaril zagovornik in kar poudarja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti (oziroma dejstvo, ki se nanaša na lastništvo zemljišča, ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je pregradna stena stala na parceli družbe B. B., d. o. o., s čimer nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi in s tem uveljavlja nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti), za presojo ni odločilno. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo zatrjuje zagovornik, ni podana.

10Prav tako ni podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je sodišče druge stopnje z jasnimi in logičnimi argumenti odgovorilo na pritožbene navedbe, določno je pokazalo, da pritožbenih navedb ni prezrlo, ampak jih je obravnavalo in ugotovilo, da gre za kazensko in ne za civilno zadevo v zvezi z upravičenji v korist družbe B. B., d. o. o..

11Kot kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog da se opravi ogled kraja. Z ogledom bi se sodišče prepričalo o motivu postavitve pregradne stene oškodovane družbe, da pridobi v svoj wellness center stranke lepotilnega salona družbe B. B., d. o. o.. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da izvedba dokaza ni potrebna, saj dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Po ustavnosodni praksi so se izoblikovala merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. V primeru razbremenilnega dokaza je merila mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; dokazno sredstvo; z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge). Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP pa dokazovanje obsega vsa dejstva, za katere sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljeno ocenili, da ugotavljanje motiva oškodovanca za postavitev pregradne stene ni pravno relevantno dejstvo, ki bi bilo pomembno za pravilno razsojo in za presojo, ali gre za tujo premično stvar. Sodišče namreč v postopku ugotavlja dejstva, ki predstavljajo podlago za sklep o zakonskih znakih določenega kaznivega dejanja, v konkretnem primeru ali gre za tujo premično stvar, ali je bila ta stvar poškodovana, v čem se kaže njena nerabnost ali uničenje ter poškodba. Ta relevantna dejstva, so bila v postopku ugotovljena in za njihovo ugotavljanje ni pomembno, kakšen naj bi bil motiv oškodovane družbe za postavitev pregradne stene, ki je bila z obravnavanim kaznivim dejanjem poškodovana, kar je obrazložilo sodišče druge stopnje v točkah 10 in 11 sodbe. Zagovornik zato s ponovnim zatrjevanjem in utemeljevanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pomembno za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja opraviti tudi ogled kraja, ne more uspeti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravica obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila prekršena.

12Z navedbami, da je ogled kraja dejanja pomemben tudi za presojo obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja in s trditvami, da obsojenčev subjektivni odnos do dejanja, torej naklep, ni ugotovljen ter z vnašanjem dvomov v pravilnost ugotovitve tega odločilnega dejstva, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ostaja pri trditvi, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13Ker kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane in ker uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.