VSL Sodba I Cp 1674/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163763/2015 z dne 11. 1. 2016 v 1. točki izreka v veljavi za 154,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih zneskov od zapadlosti do plačila (točka I izreka) in v 3. točki izreka za znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2016 naprej (točka III izreka). V preostalem je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo (v točki 1 izreka za znesek 16,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v preostalem delu točke 3 izreka) ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II in III izreka).

2Pritožbo vlaga tožena stranka po začasnem zastopniku. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ker se s sprejeto odločitvijo ne strinja. Sodišču očita, da ni upoštevalo ugovora aktivne legitimacije, ker je bil podan prepozno. Samo bi moralo paziti, ali se je postopka udeleževala prava stranka in ugotoviti, da tožnik za nastopanje v pravdi ni imel pooblastila. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 11. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP¹). Protispisne in dejansko zmotne so ugotovitve, da je tožeča stranka namesto toženca poravnala stroške dobaviteljem iz lastnih sredstev. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s povračilom stroškov postopka.

3Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu U. vtožuje plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je založila za toženca kot solastnika etažne enote, ter stroškov upravljanja. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije, pri katerem vztraja v pritožbi. Trdila je, da za obratovalne stroške etažni lastniki na upravnika niso prenesli upravičenj terjati tovrstne stroške v lastnem imenu. Do ugovora se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 13 sodbe in mu sledilo. Vendar je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo na drugi podlagi - na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. V okviru podane trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, tožena stranka pa jih po ugotovitvah sodišča, ki jih tožena stranka priznava, ni pravočasno prerekala, je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka namesto toženca dobaviteljem iz lastnih sredstev poravnavala obratovalne stroške, ki jih je bil toženec skladno s 30. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1²) dolžan plačevati kot etažni lastnik. Kdor za drugega potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil po zakonu dolžan storiti, ima pravico od njega zahtevati povračilo (197. člen Obligacijskega zakonika - OZ³). Tožeča stranka je bila torej stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi čl. 197 OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 11. točki 339. člena ZPP, ki se nanašajo na pravilno zastopanje strank, so zgrešeni.

6Tožbeni zahtevek je glasil na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča o tem, da je tožeča stranka dokazala plačilo obratovalnih stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje o tem, je pritožbeno sodišče vezano.

7S pavšalnimi trditvami, da je sodba v zvezi s temi ugotovitvami protispisna, pritožnik meri na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Trditveno in prepričevalno breme, da je do nje prišlo, je na pritožniku. V obravnavanem primeru ga ni zmogel s temi trdivami zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s čimer pa v tem pritožbenem postopku, kot je bilo že pojasnjeno, ne more uspeti.

8Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeto odločitev v obsodilnem delu je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Za izpodbijanje sodbe v zavrnilnem delu pa pritožnik nima pravnega interesa in o tem pritožbe niti smiselno ne obrazloži. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

9Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 69/2003
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami