VSL Sodba I Cpg 745/2017

I. Pritožba zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko IV izreka se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno spremeni tako, da mora tožeča stranka toženkama nerazdelno povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 819,69 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

III. Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po vloženem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2Tožeča stranka je na različnih pravnih temeljih zahtevala nerazdelno plačilo glavnic v skupnem znesku v višini 197.694,11 EUR in zakonske zamudne obresti od obeh toženk.

3Tožeča stranka je v teku postopka delno umaknila tožbo v znesku 99.934,71 EUR. Tožeča stranka je vztrajala pri glavničnih zahtevkih v skupni višini 100.061,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 do plačila. Z delnim umikom tožbe se je tožena stranka strinjala.

4Prvostopenjsko sodišče je v točki I sodbe in sklepa razveljavilo sklep o izvršbi v celoti, v točki II pa je vzelo na znanje delni umik tožbe zaradi plačila 97.633,07 EUR in je postopek ustavilo v tem delu. S točko III izreka je tožencema naložilo nerazdelno plačilo 100.061,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 naprej do plačila. V točki IV izreka je naložilo toženkama nerazdelno plačilo stroškov postopka v višini 3.045,40 EUR.

5Z dopolnilnim sklepom je prvostopenjsko sodišče vzelo na znanje še umik tožbe v višini 2.301,64 EUR in je postopek ustavilo še v tem delu. Zoper ta sklep tožena stranka ni vložila pritožbe.

6Zoper prvostopenjsko odločbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo poslovodja drugega toženca A. A. Toženca naj bi predlagala zaslišanje A. A. zato, da bi se ugotovilo (časovno) sosledje sklenitve Kreditne pogodbe in podanja poroštvene izjave, zaradi česar naj bi poroštvena pogodba ne mogla biti veljavno sklenjena. Poroštvena izjava naj bi imela datum 6. 6. 2011, kreditna pogodba pa 10. 6. 2011. Druga toženka naj bi zato ne mogla biti že ob podpisu poroštvene izjave seznanjena z vsebino kreditne pogodbe. Ta naj bi bila namreč sklenjena šele naknadno. Prvostopenjsko sodišče naj bi sledilo pri ugotavljanju okoliščin zgolj izpovedi priče B. B. Ona naj bi zgolj izvajala podpis kreditne pogodbe. B. B. naj ne bi bila sestavljalka pogodbe in naj ne bi bila seznanjena z njeno vsebino. Toženki sta zato tudi dvomili v verodostojnost njene izpovedbe v delu, v katerem je potrdila, da je C. C. poroku predstavil vsebino kreditne pogodbe. Zgolj okoliščina, da je zastopnik kreditojemalca in poroka ista oseba, to pa je A. A., pa naj ne bi mogla pomeniti, da se lahko kar predpostavlja seznanjenost z vsebino pogodbe.

7Zmotna naj bi bila odločitev o stroških. Sodišče naj ne bi pravilno uporabilo 1. odstavka 158. člena ZPP. Prva toženka naj bi delno izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke že pred vložitvijo tožbe. Zgolj zato je tožeča stranka delno umaknila tožbo.

8V odgovoru na pritožbo se je tožeča stranka strinjala z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede poroštvene obveznosti druge toženke. Nemogoče naj bi bilo, da bi ista oseba ob podpisu poroštvene izjave ne mogla vedeti, kakšne obveznosti je prevzela ob sklenitvi kreditne pogodbe. Tožena stranka naj bi napačno povzela izpoved B. B. na naj bi izpovedala le, da sta bili poroštvena izjava in Kreditna pogodba podpisani hkrati, ne pa tudi, kdaj je to bilo.

9Pritožba tožene stranke je bila sicer vložena zoper celotno sodbo in sklep. Iz same vsebine pritožbe je razvidno, da jo je tožena stranka vložila le zoper točki III in IV izreka. Le v tem delu je pritožbeno sodišče tudi sploh preizkusilo prvostopenjsko odločbo.

10Pritožba je delno utemeljena glede stroškov prvostopenjskega postopka. V tem delu ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in je prvostopenjsko sodbo in sklep v točki IV izreka delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Zavrnilo pa je pritožbo zoper točko III izreka kot neutemeljeno in je prvostopenjsko sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO III IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE IN SKLEPA

11O zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženko je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno. Pritožba ne navaja nobenih pritožbenih razlogov zoper to odločitev, kolikor se nanaša na prvo toženko. Pritožbeno sodišče je zato le po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost odločitve v zvezi s prvo toženko (2. odstavek 350. člena ZPP).

12Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče sicer nepravilno oprlo na določbe o posojilni pogodbi. Ker je tožeča stranka banka, je bila namreč med strankama sklenjena kreditna pogodba. Ne glede na takšno zmotno uporabo materialnega prava je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o zahtevku samem, saj je kreditojemalec tudi na temelju kreditne pogodbe dolžan vrniti posojeni znesek denarja in plačati še obresti (1065. člen ZOR). Tožeča stranka je zahtevala plačilo od prve toženke na temelju kreditne pogodbe (priloga A1). Za prvo toženko je sklenil kreditno pogodbo LD/11157/00014 (v nadaljevanju: kreditna pogodba) s tožečo stranko A. A., ki je bil njen zastopnik. Izplačilo na temelju kreditne pogodbe v korist kreditojemalca je bilo opravljeno 10. 6. 2011. Izposojeni znesek ni bil vrnjen ob zapadlosti, ki je nastopila 1. 12. 2011. Delno poplačilo obveznosti v višini 99.934,71 EUR je bilo opravljeno 31. 8. 2012. Tožeča stranka je zahtevala le še preostanek glavnice in obresti. V ta namen je napravila nov obračun neplačanih glavničnih in obrestnih obveznosti prve toženke; ta je bil razviden iz priloge A26. Zahtevala je še 100.061,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 do plačila. Zoper pravilnost izračuna obresti ni ugovarjala nobena toženka (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 9).

13Neutemeljena pa je pritožba tudi, kolikor se nanaša na zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko iz poroštvene pogodbe (3. odstavek 1019. člena OZ).

14Pritožbeno neizpodbijano je, da je druga toženka poroštveno izjavo dala. To izjavo je tudi podpisal A. A. kot zastopnik druge toženke. Iz poroštvene izjave so razvidni vsi pogoji kreditne pogodbe, porok pa je izjavil, da je seznanjen z obveznostmi dolžnika do banke iz kreditne pogodbe (2. točka poroštvene izjave; prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 7). Tudi teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. V pritožbi neizpodbijano je nadalje še, da je bila tožena stranka dolžna kot solidarni porok. Po ugotovitvi prvostopenjske sodbe in sklepa je bila 15. 6. 2012 obveščena o tem, da prva toženka ne izpolnjuje svojih obveznosti iz kreditne pogodbe in da je bila takrat pozvana k plačilu (priloga A22).

15Prvostopenjsko sodišče je zgolj ugotovilo, da je zakoniti zastopnik A. A. podpisal na isti dan kreditno pogodbo in poroštveno izjavo, ne pa tudi, da je to storil 10. 6. 2011. V tem delu se je oprlo na izjavo B. B.

16Za odločitev v tej zadevi ni bistveno vprašanje, ali je A. A. podpisal poroštveno izjavo 6. 10. 2011, ali 10. 6. 2011, ali kadarkoli v vmesnem času. Ali je izpovedi B. B. verjeti ali ne, posledično ni niti pomembno za odločitev. Tudi če je A. A. podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena (2. odstavek 1016. člena OZ; o določnosti obveznosti glej odločbe VS RS, opr. št. II Ips 308/2015, II Ips 305/2013, II Ips 879/2009).

17Pritožba ne izpodbija presoje prvostopenjskega sodišča, da so iz poroštvene izjave (priloga A3) razvidni vsi pogoji kreditne pogodbe. Zares so v 1. točki te izjave opredeljeni vsi bistveni pogoji kreditne pogodbe, tako na primer opredelitev številke kreditne pogodbe (št. LD/11157/00014), znesek glavnice, višina pogodbenih obresti, obrestno obdobje in obračunavanje obresti. Dodatna okoliščina, ki jasno kaže na to, da je porok natančno vedel, za kaj se zavezuje pa je bila v tem, da je bila ista oseba zastopnik obeh toženk. Seveda so pravne osebnosti obeh toženk ločene, imele pa so istega zastopnika. Kar je izvedel pri podajanju izjav za eno stranko, je vedel tudi, ko je ravnal kot zastopnik druge stranke.

18Povsem vseeno je bilo, ali je bila najprej sklenjena kreditna pogodba in potem poroštvena pogodba, ali pa je bilo sosledje ravno obratno. Zaslišanja A. A. glede sosledja tako niti ni bilo potrebno, saj ne bi vplivalo na izid tega postopka.

ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO IV IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE IN SKLEPA

19Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP). Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj (1. odstavek 158. člena ZPP). Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo.

20Prvostopenjsko sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je prva toženka plačala 99.934,71 EUR dne 31. 8. 2012 (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 7). S tem je prva toženka vrnila del kredita, druga toženka pa od tedaj ni bila več v poroštveni zavezi za ta znesek. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila šele 23. 10. 2012 na Okrajno sodišče v Ljubljani. S predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine je torej tožeča stranka že od samega začetka delno zahtevala plačilo terjatev, ki so bile v trenutku postavitve zahtevka že izpolnjene.

21Tožeča stranka mora zato sama delno nositi svoje stroške prvostopenjskega postopka in pa stroške tožene stranke. Tožeča stranka je upravičena le do povrnitve sorazmernega dela stroškov, namreč v tistem delu, v katerem je uspela s svojimi glavnimi zahtevki.

22Od prvotnih glavničnih zahtevkov zoper obe toženki v višini 197.694,11 EUR je tožeča stranka vztrajala pri zahtevkih v višini 100.061,04 EUR. S temi zahtevki je potem uspela. Uspela je z 51 %, tožena stranka pa z 49 %.

23Zoper samo višino ugotovljenih stroškov tožeče stranke ni tožena stranka navedla nobenega razloga. Stroški so znašali 3.045,40 EUR. Tožeča stranka bi torej glede na uspeh lahko zahtevala povrnitev 1.552,95 EUR.

24Stroški tožene stranke so znašali: 1.553,50 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, 1.434,00 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 59,20 EUR kot kilometrina. Stroški so se dodatno zvišali za 30 % zaradi zastopanja dveh tožencev (tar. št. 1200, vendar se kilometrina ne zvišuje za 30 %) in pa za DDV v višini 22 %. Stroški so znašali skupaj 4.842,12 EUR. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine, ker se ta nagrada všteva v nagrado po tar. št. 3100 (glej pojasnila k tar. št. 3100). Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve skupaj 2.372,64 EUR.

25Po pobotanju obeh zahtevkov lahko tožena stranka zahteva od tožeče stranke povrnitev 819,69 EUR. Ker pa sta na strani tožene stranke dva sospornika, je pritožbeno sodišče v analogiji k 3. odstavku 161. člena ZPP odločilo, da mora ta znesek tožeča stranka plačati nerazdelno.

26Stroške postopka bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

27Tožena stranka mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Kot vrednost spornega predmeta se namreč vzame zgolj vrednost glavnega zahtevka (1. odstavek 39. člena ZPP). Glede glavnega zahtevka tožena stranka ni uspela, uspela je le s pritožbo glede stroškov postopka (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

28Tožeča stranka povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni zahtevala.