VSC Sklep EPVDp 24/2017

I. S sklepom Višjega sodišča v Celju EPVDp 24/2017 z dne 14. 3. 2017 prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani spremeni tako, da se predlog storilčevih zagovornikov za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ne zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilčevih zagovornikov za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije kot nedovoljen.

2Zoper tak sklep so se pritožili storilčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), zlasti zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe materialnega prava.

3Pritožba je utemeljena.

K I. točki izreka

4Ker izpodbijana odločitev temelji so določbah osmega in devetega odstavka 22. člena v zvezi s 202. d do 202. f členom Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s katerimi je Višje sodišče v Celju na podlagi 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo pod opravilno številko U-I-113/14, je s sklepom z dne 14. 3. 2017 ugodilo predlogu zagovornikov za prekinitev postopka in postopek odločanja v predmetni zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS.

5Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo s sklepom U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017, ki ga je pritožbeno sodišče prejelo 24. 3. 2017. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 156. členom Ustave RS odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

K II. točki izreka

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s pojasnili, da glede na naravo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po Zakonu o voznikih (ZVoz) ter samim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki velja le za imetnike vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Sloveniji, uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije le učinek prepovedi vožnje) ni mogoče uporabiti. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pojasnilo, da ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ker načelo enakosti pomeni, da je potrebno enake primere obravnavati enako in različne ustrezno različno, saj imetnik tujega vozniškega dovoljenja in imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja nista v enakem položaju glede posledic izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Imetniku slovenskega vozniškega dovoljenja vozniško dovoljenja preneha veljati in ne sme voziti na ozemlju Republike Slovenije, niti kjerkoli drugje, dokler ne pridobi ponovno vozniškega dovoljenja v skladu z določbami Zakona o voznikih, imetnik tujega vozniškega dovoljenja pa ne sme voziti motornih vozil v cestnem prometu zgolj za obdobje enega leta in zgolj na ozemlju Republike Slovenije, medtem ko ga lahko izven Slovenije normalno uporablja. Ker imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mu tudi ni mogoče odložiti izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. To še posebej izhaja iz določbe osmega odstavka 22. člena ZP-1, ki napotuje le na smiselno uporabo tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 22. člena ZP-1, ne pa tudi devetega odstavka 22. člena ZP-1, ki določa možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

7Takšno stališče izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Celju EPVDp 8/2014 z dne 31. 1. 2014, EPVDp 87/2013 z dne 15. 11. 2013, EPVDp 26/2013 z dne 12. 4. 2013, EPVDp 72/2012 z dne 14. 9. 2012 in EPVDp 66/2012 z dne 24. 8. 2012. Z odločitvijo v predmetni zadevi pa pritožbeno sodišče spreminja dosedanjo ustaljeno sodno prakso iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

8Ni se sicer mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da sta položaja imetnika slovenska in imetnika tujega vozniškega dovoljenja popolnoma enaka. Razlike med obema položajema namreč nedvomno obstajajo in so v določenem segmentu (ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi) imetniki tujega vozniškega dovoljenja v boljšem položaju, saj jim ni potrebno ponovno opravljati vozniškega izpita in izpolniti obveznosti po ZVoz, poleg tega lahko vozniško dovoljenje uporabljajo na ozemlju ostalih držav. Vendarle pa je potrebno ugotoviti, da so v določenem segmentu imetniku tujega vozniškega dovoljenja v slabšem položaju, saj se jim prepoved uporabe izreče v trajanju enega leta, kar je dvakrat daljše obdobje kot za imetnike slovenskih vozniških dovoljenj, poleg tega pa glede na določbo osmega odstavka 22. člena ZP-1 in ob upoštevanju obrazložitve namena predlagatelja novele ZP-1G, naj ne bi imeli možnosti odložitve izvršitve tega ukrepa. Pravilno pa pritožba izpostavlja, da je treba upoštevati tudi namen ukrepa odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta naj bi po predlogu ZP-1G nadomestil možnost omilitve kazenskih točk v cestnem prometu, ki se je lahko uporabljala tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj (kar napeljuje na zaključek, da bi torej morala obstajati tudi možnost pogojne odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja), namen odložitve pa je izboljšanje prometne varnosti, ki bi se dosegla s tem, da bi skozi udeležbo voznikov v različnih oblikah rehabilitacijskih programov bili odpravljeni vzroki za kršitve cestnoprometnih predpisov. Ker pa so tudi imetniki tujih vozniških dovoljenj, zlasti tisti, ki sicer živijo ali pretežno delajo na ozemlju Republike Slovenije, pogosto udeleženci cestnega prometa na slovenskih cestah, so tudi ravnanja teh voznikov v cestnem prometu lahko ogrožujoči dejavnik in je smiselno "resocializirati" tudi njih. Sama izvršitev prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja za dobo enega leta pri imetniku tujega vozniškega dovoljenja namreč ne odpravlja vzrokov za najhujše kršitve pravil cestnega prometa, saj lahko imetnik tujega vozniškega dovoljenja po izvršitvi takšnega ukrepa ponovno vozi v cestnem prometu, ne da bi bil udeležen v kakršnemkoli programu, medtem ko morajo imetniki slovenskih vozniških dovoljenj pred pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja opraviti tudi ustrezen rehabilitacijski program (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 45. člena ZVoz).

9Nenazadnje pa je Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017 zavzelo stališče, da je kljub temu, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne odkazuje na smiselno uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično 202.d do 202.f člen ZP-1, ki urejajo možnost, pogoje in postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in kljub temu, da iz pojasnil predlagatelja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 - ZP-1G) izhaja, da naj za imetnike tujih vozniških dovoljenj odložitev izvršitve ne bi prišla v poštev, ob ustavnoskladni razlagi zakona, ki jo je sodišče dolžno uporabiti ne glede na stopnjo v pravosodni hierarhiji, aktivno in kreativno, po lastni "ustavni vesti", ne da bi bila absolutno vezana na kakšno od metod razlage, še manj pa na poglede pripravljavcev strokovnih gradiv k predlogom zakonov, mogoče osmi odstavek 22. člena ZP-1 razlagati tako, da je določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dopustno in potrebno uporabljati tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki se jim izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja. V zvezi s tem je Ustavno sodišče opozorilo, da izpodbijani osmi odstavek 22. člena ZP-1 zapoveduje smiselno uporabo (zgolj) tretjega do šestega odstavka tega člena specifično le za "izrek" prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, kar ne izključuje smiselne uporabe devetega odstavka 22. člena ZP-1 za prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, saj bi se ta odstavek tedaj uporabljal za vidik izvršitve navedene sankcije, ne pa za njen "izrek" in da se v končni fazi za možnost odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja v svojem odgovoru obširno, s sklicevanjem na nadomestno naravo te sankcije v razmerju do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zavzema tudi Državni zbor.

10Pritožba se tako izkaže za utemeljeno v delu, v katerem se zagovorniki zavzemajo za tako razlago osmega odstavka 22. člena ZP-1, po kateri se določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ne zavrže (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

11Prvostopenjsko sodišče bo tako v nadaljevanju postopka moralo najprej ugotoviti, ali so poleg dovoljenosti izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke, in v primeru pravočasnosti in popolnosti predloga zagovornikov za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja odločiti o njegovi utemeljenosti.