VSRS Sklep X Ips 289/2015

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-1391/2014-2 z dne 23. 7. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-577/2010-13 z dne 31. 5. 2010 in dopolnitvijo z dne 13. 10. 2011, za ugotovitev ničnosti tega gradbenega dovoljenja in za zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v zadevi za pomembna pravna vprašanja in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku revidenta. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča.²

6Revident teh zahtev ni izpolnil. Revident sicer navaja, da izpodbijana sodna odločba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja preteka roka za podajanje izrednega pravnega sredstva obnove, če stranki gradbeno dovoljenje sploh ni bilo vročeno, vendar pa s tem uveljavlja presojo pravil upravnega postopka, ki niso predmet revizijske presoje, saj se v upravnem sporu presoja le kršitev pravil materialnega prava in postopka sodišča v upravnem sporu (85. člen ZUS-1). Ob tem pa v zvezi s tem vprašanjem tudi ne navede odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopila. Zato ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. V obravnavanem upravnem sporu pa je izpodbijana odločitev tožene stranke o izrednih pravnih sredstvih in sicer o tem, da se uveljavljana izredna pravna sredstva ne dopustijo. Iz te odločitve pa zatrjevana posledica škode, ki naj bi po predloženih dokazih nastala revidentu, ne izvira, pa tudi odločitev v tem upravnem sporu navedenih posledic ne bi ne odpravljala in ne preprečevala. Zato revizije na tej podlagi ni mogoče dovoliti. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi sicer ni razvidno, da bi škoda, ki je po predloženih dokazih revidentu nastala, izvirala iz samega gradbenega dovoljenja, zoper katerega je revident želel uveljavljati izredna pravna sredstva, temveč iz predloženih dokazil izhaja zgolj, da bi lahko izvirala iz izvršitve dejanj gradnje objekta, izvedenih izven okvirov tega gradbenega dovoljenja; tudi sam revident zatrjuje, da sporna dela niso bila izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem in projektno dokumentacijo. V predmetni zadevi spornih dejanj gradnje in njihovih posledic pa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, temveč je v primeru nastanka škode na njihovi podlagi revidentu zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v pravdi.

8Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče moralo revizijo zavreči kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008 , X Ips 189/2009, X Ips 423/2012 , X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.