VSRS Sklep X Ips 56/2015

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42918-82654/2013-1 08-3221-16 z dne 14. 6. 2013, s katerim je navedeni organ odločil, da se pri revidentki opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti (glavnice, zamudnih obresti in stroškov izdaje sklepa), ki znaša na dan 14. 6. 2013 skupaj 2.900.862,79 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima revidentka na tam navedenih bančnih računih. Navedeno je kako naj se rubež izvede in po katerih izvršilnih naslovih, med drugim po obračunu DDV-O, za obdobje marec 2013: višina glavnice 2.165.353,00 EUR, obresti od 1. 5. 2013 v višini 24.067,90 EUR, skupaj iz tega naslova 2.189.420,90 EUR. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper upravno odločbo prve stopnje z odločbo št. DT-499-29-725/2013-2 z dne 25. 7. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se strinja z razlogi iz odločb obeh upravnih organov in jih posebej ne ponavlja, ampak se v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Pri tem je dodalo, da glede na prvi odstavek 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni bil plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 ali z zakonom o obdavčenju. Ker je uradna evidenca (knjigovodska evidenca) davčnega organa na dan izdaje izpodbijanega sklepa izkazovala neplačani davčni dolg revidentke, so bili podani predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Za izvedbo davčnega pobota, kot ga predlaga revidentka, tudi po presoji sodišča prve stopnje glede na tedaj veljavni 97. člen ZDavP-2 ni bilo več podane zakonske podlage. V zvezi s tožbenimi ugovori glede zahteve za vrnitev presežka DDV po obračunu DDV-O za mesec marec 2013 družbe M., d. o. o., pa se je sodišče prve stopnje strinjalo z navajanjem upravnega organa druge stopnje, da je bila upravičenka do vračila DDV družba M. d. o. o., in le ona je bila upravičena podajati zahtevke oziroma ugovore v zvezi s presežkom DDV oziroma v zvezi z vračilom iz naslova DDV.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ter uveljavlja vse revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora. Revidentka očita sodišču prve stopnje, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti oziroma da obstoji nasprotje med odločilnimi dejstvi glede vprašanja ali je imela revidentka na dan izdaje izpodbijanega sklepa, 14. 6. 2013, poravnane davčne obveznosti za DDV za mesec marec 2013, saj je dne 20. 6. 2013 davčni organ z učinkom za nazaj, torej z dnem 30. 4. 2013, pobotal terjatev družbe M., d. o. o., in davčni dolg revidentke. Torej revidentka na dan izdaje izpodbijanega akta ni imela obveznosti iz naslova DDV za mesec marec. Revidentka ugovarja napačno uporabo materialnega prava glede stališča sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za te vrste pobot ni več obstajala. Pri tem se sklicuje na peti odstavek 46. člena ZDavP-2, 73. člen ZDDV-1 in na 417. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede cesije terjatve. Svoj interes za revizijo utemeljuje s tem, da želi, da se sklep o izvršbi sam po sebi ugotovi kot nezakonit, zato ker se vodi odškodninska tožba zoper toženo stranko za škodo revidentke za čas od izdaje sklepa pa vse do njegove odprave.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah. Pri tem ponovno poudarja, da je bil pobot opravljen po izdaji izpodbijanega sklepa in da 3. točka 92. člena ZDavP-2 določa kdaj se šteje, da je davek poravnan, zato se določila OZ s tem v zvezi izključujejo.

5Revizijsko sodišče je za namen odločanja o dovoljenosti revizije toženo stranko pozvalo, da pojasni, kako je potekalo poplačilo po izpodbijanem sklepu. Iz pojasnila izhaja, da je bila obveznost po obračunu DDV za mesec marec 2013, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa o izvršbi z dne 14. 6. 2013, dne 20. 6. 2013 delno poravnana na podlagi izjave o pobotu z dne 30. 4. 2013, v višini 2.012.371,83 EUR z valuto 30. 4. 2013. Pri tem je tožena stranka pojasnila, da je bil pobot opravljen v znesku 2.012.371,83 EUR in ne v znesku 2.085.676,00 EUR, ker je imela družba M., d. o. o., neporavnane obveznosti. Postopek izvršbe glede celotne višine obveznosti po izpodbijanem sklepu pa je bil ustavljen s sklepom št. DT 42918-82654/2013-5 08-3221-16 z dne 30. 10. 2013.

6Revizija ni dovoljena.

7Izpodbijani upravni akt v obravnavanem primeru je sklep o tem, da se opravi izvršba. Glede na ustaljeno sodno prakso je sodno varstvo zoper te vrste sklepov v upravnem sporu zagotovljeno v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o opravi izvršbe, npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

8Namen sklepa o dovolitvi izvršbe je v prisilni izterjavi dolžnikovega dolga in s tem poplačilo upnika. Do tega je v obravnavanem primeru prišlo, in sicer že pred vložitvijo tožbe,¹ kar je razvidno iz navedenega sklepa o ustavitvi z dne 30. 10. 2013. Revidentka je v izpodbojni tožbi zahtevala odpravo sklepa z utemeljitvijo, da je bila v času njegove izdaje sporna obveznost (obveznost iz obračuna DDV-O za mesec marec 2013) že delno poravnana, torej je zatrjevala (delno) prenehanje obveznosti, kar je, glede na zgoraj navedeno, načeloma dovoljen ugovor. Vendar je glede na potek upravnega postopka razvidno, da je upravni organ prve stopnje razloge, zaradi katerih revidentka meni, da je njena obveznost prenehala, pri svojem odločanju upošteval in to že pred vložitvijo tožbe. Upravni organ je štel, da je bila obveznost s podajo izjave družbe M., d. o. o., izpolnjena in to z valuto z dnevom podane izjave (30. 4. 2013), ter je zato ustavil izvršbo, vodeno na podlagi izpodbijanega sklepa, in v delu, ki je med strankama sporen, ni opravil prisilnih dejanj izvršbe, ob tem da revidentka navedb o napačni višini ne podaja.

9Po presoji Vrhovnega sodišča upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa. Sodišče prve stopnje je tožbo revidentke vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe zato ne posega v pravice in pravne koristi revidentke, ki bi jih lahko varovala v tem upravnem sporu. V takem primeru revidentka za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje nima pravnega interesa, saj tudi v primeru njenega uspeha v revizijskem postopku, Vrhovno sodišče ne bi moglo naložiti sodišču prve stopnje, naj v obravnavani zadevi ponovno meritorno odloči, saj za tako odločanje po obrazloženem ni podana procesna predpostavka.²

10Z navedbami revidentke, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes v revizijskem postopku, da je v upravnem sporu zahtevala, da se ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, pa v postopku z izpodbojno tožbo ne more uspeti. Ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba).³ Če pa s svojimi revizijskimi navedbami meri na spremembo tožbenega zahtevka pa je to v reviziji prepozno (28. člen ZUS-1, ki določa, da je rok za vložitev tožbe 30 dni).

11Ker si z vloženo revizijo revidentka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 83. člena ZUS-1⁴).

12Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Revidentka je tožbo vložila dne 27. 8. 2014.
² Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 135/2015 z dne 1. 3. 2017.
³ Tako npr. Vrhovno sodišče v zadevi I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.
⁴ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) je bil črtan 83. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.