VSL Sodba II Cp 1359/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi dogovor z dne 15. 2. 2013, sklenjen med tožečo in toženo stranko, s katerim sta se stranki dogovorili o višini plačila toženi stranki za storitve po računu št. 401/2013 z dne 15. 2. 2013 in s katerim je tožeča stranka pooblastila in naročila toženi stranki, da si znesek računa 401/2013 izplača iz že prejete are in kupnine za stanovanje ... k.o. X (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.536,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 783,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek pod točko I. zavrže, pod točko II. zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka vztraja, da je bila tožnica s cenikom seznanjena, saj je bil priložen k pogodbi, prav tako pa ji je bil ustno tolmačen. Za naročene in opravljene storitve je toženka izdala račun 15. 2. 2013 v znesku 10.782,00 EUR. Istega dne je tožnica račun prejela, v nobenem primeru z računom in specifikacijo ni bila seznanjena šele 19. 8. 2013. Ker je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, je nepravilno uporabilo materialno pravo in zmotno odločilo, da je bil izpodbojni zahtevek postavljen pravočasno. V zvezi s prejetim računom tožnica ni imela pripomb in se je z njim v celoti strinjala, kar je potrdila s pisno izjavo, da je toženka naročene storitve opravila kvalitetno in pravočasno ter po njenem izrecnem naročilu. Trditve tožnice, ki jim je sodišče sledilo, in sicer, da ni razumela, kaj je podpisovala in na kaj pristaja, ker je slabo izobražena, so neresnične. Tožnica se je točno zavedala, kaj je plačevala in zakaj. Tako zakoniti zastopnik kot priča Z. sta prepričljivo in sinhrono izpovedala, da so bile tožnici in njenemu možu dela in stroški prikazani v obliki neke vrste diaprojekcij, pri čemer vprašanj v zvezi s to predstavitvijo nista imela. Omenjeno izpovedbo zakonitega zastopnika toženke in priče Z. je prvostopenjsko sodišče povsem prezrlo in se do njiju ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega ni nepomembno, da sta bili njuni izpovedbi povsem skladni, konsistentni in prepričljivi, sodišče pa jima ni sledilo, pri čemer ni obrazložilo, zakaj. Tožničina izpovedba je neverodostojna, saj sta priči kupca nepremičnine, ki sta bili zaslišani, izpovedali, da sta se s tožnico v pisarni toženke dobili vsaj štirikrat. Sodišče je stroške toženke v zvezi z dodatno opravljenimi storitvami ocenilo na pamet s sklicevanjem na pravičnost v smislu 119. člena OZ, pri čemer je povsem zanemarilo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke in priče Z. o izjemni zahtevnosti in časovno enormni obremenitvi za opravo vseh del. Tako je morala toženka za ureditev zadeve z notarko v K. dostaviti dokumentacijo za pripravo izbrisnih dovoljenj, pri njej je bila tri krat, pri čemer je vožnja do tam trajala 1 uro v 1 smer, pri njej pa se je vsakokrat zadržala 1 uro. Enako velja za ureditev izvršb na FURS, ko je bila toženka dvakrat v K. in tako porabila vsaj 6 ur. Glede sodelovanja z notarji je bilo potrebno najprej pripraviti vso dokumentacijo za notarja S. in se z njim dogovoriti za izdelavo izbrisnih dovoljenj z deponacijo pri notarju. Šele kasneje so se odločili, da bo izbrisna dovoljenja uredila notarka A. v K. Kupce je bilo treba sproti obveščati o poteku in organizaciji izvedbe deponacij izbrisnih dovoljenj, komunikacije z upniki, kar vse ni zajeto v posredniški proviziji, saj je banka želela, da se jo o tem obvešča. Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno ocenilo, da je vrednost pridobitve zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino vredna le 5,00 EUR, saj je cena za pridobitev in obrazložitev izpiska iz zemljiške knjige, ki ima več kot 10 plomb in več kot 5 vknjižb, 40,00 EUR. Zahtevek tožnice ni utemeljen niti na podlagi oderuške pogodbe, saj toženka ni izkoristila nezadostne izkušenosti oz. lahkomiselnosti tožnice, nasprotno, vsak korak prodaje ji je obširno pojasnjevala. Tožnica kot samostojna podjetnica še zdaleč ni bila neizkušena ali lahkomiselna, ona je bila zvijačna, ki je s pravnim poslom pridobila očitno korist. Nikakor ne drži, da bi za dogovorjeno plačilo prejela nesorazmerno izpolnitev. Poleg tega ni izpolnjen niti pogoj izgovoritve koristi, ki mora biti v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene navedbe, s katerimi toženka graja ugotovljeno dejansko stanje, so neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna, prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Da toženka tožnici ni izročila cenika storitev, niti je z njim ni seznanila, niti ji ni izročila izjave z dne 15. 2. 2013, niti izvoda računa 401/2013 s specifikacijo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice in njenega moža, priče B. H. Na podlagi njunih prepričljivih izpovedb je tako utemeljeno zaključilo, da toženka tožnici izjave z dne 15. 2. 2013 niti izvoda računa št. 401/2013 z dne 15. 2. 2013 s specifikacijo ni izročila, niti je ni seznanila s cenikom. Izvod izjave z dne 15. 2. 2013 ter računa 401/2013, s katero se je tožnica zavezala toženki plačati stroške dodatnih storitev toženke iz že prejete are, je tožnica prejela šele med obravnavanim postopkom, preko svojega pooblaščenca N., potem ko je slednji navedena dokumenta prejel od toženke, to je 20. 8. 2013. Tak zaključek je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi natančne kronološke analize dokumentov, s katerimi je ob posameznih opravljenih dejanjih razpolagala tožnica, in sicer: ob pozivu toženki na vračilo zadržanega zneska kupnine, ob vložitvi kazenske ovadbe zoper toženko in vložitvi tožbe. Ker je toženka izjavo z dne 15. 2. 2013 prejela šele 20. 8. 2013, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba za razveljavitev dogovora z dne 15. 2. 2013 (zaradi prevare toženke), ki je bila vložena znotraj enoletnega roka od tožničine seznanitve z izjavo, vložena pravočasno (99. člen OZ).

6Prav tako pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ob podpisovanju izjave z dne 15. 2. 2013 z njeno dejansko vsebino ni bila seznanjena. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice in njenega moža, priče B. H., ki sta oba potrdila, da je zakoniti zastopnik toženke D. S. tožnici ves čas zagotavljal, da si bo toženka od kupnine vzela zgolj 2% kupnine, ne pa zneska v višini četrtine kupnine. Da tožnica pomena izjave z dne 15. 2. 2013 ni razumela, potrjuje tudi okoliščina, da je tožnica oseba brez dokončane osnovne šole, ob zaslišanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da pravnih terminov ne razume in se ob njih zlahka zmede. Okoliščina, da ima tožnica s.p. prodaje izdelkov na veselicah in drugih prireditvah, na presojo njene verodostojnosti ne vpliva, kot tudi ne dejstvo, kolikokrat se je tožnica z namenom prodaje nepremičnine sestala z zakonitim zastopnikom toženke, kar izpostavlja pritožba. Prepričljivost izpovedb tožnice in priče B. H. sicer še dodatno potrjujeta tudi izpovedbi kupcev nepremičnine, to je prič J. in D. K., ki sta oba izpovedala, da niti njima niti tožnici cenik o storitvah toženke na sestanku ni bil predstavljen, niti cenika nista videla viseti na steni v prostorih toženke. Zato sodišče prve stopnje izpovedbama zakonitega zastopnika toženke D. S. ter priče T. Z., ki sta glede seznanjenosti s cenikom oba izpovedovala drugače, utemeljeno ni sledilo. Posledično pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7Za dodatne storitve, ki jih je za tožnico opravila, je toženka upravičena do plačila na podlagi določila 25. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr). Ker toženka cenika tožnici ni predložila, je upravičena do povrnitve stroškov za dodatne storitve v njihovi dejanski višini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, katere dodatne storitve je toženka opravila za tožnico in pravilno ugotovilo dejansko višino teh stroškov (19, 20, 21, 22 in 23. točka obrazložitve), kar je tudi ustrezno in natančno obrazložilo. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo višino stroškov dodatnih storitev, ki jih je toženka opravila za tožnico, in sicer navedbe o tem, koliko stroškov je toženki nastalo zaradi ureditve zadev z notarko A. v K., za ureditev izvršb na FURS, zaradi komunikacije z upniki in zaradi pridobitve zemljiškoknjižnih izpiskov, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj je navedene trditve toženka prvič postavila šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi dejanskih izdatkov za opravljena dodatna opravila prezrlo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke in priče T. Z., saj toženka pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z zahtevnostjo dodatnih opravil ne more nadomestiti z dokazi. Kot že rečeno, pa je prej navedene trditve prvič uveljavljala šele z nedovoljenimi pritožbenimi novotami.

8Glede na to, da tožnica zahtevka na ničnost iz naslova oderuške pogodbe v postopku ni uveljavljala (temveč zgolj zahtevek za razveljavitev dogovora z dne 15. 2. 2013 zaradi prevare toženke), pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost navedb tožnice v zvezi z oderuško pogodbo, za odločitev v zadevi niso relevantne. Tudi sicer niso utemeljene, saj pritožbeno sodišče zaključke sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve sprejema kot pravilne.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).