VSC Sodba PRp 98/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče izpodbijani plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi glede odgovornosti pravne in odgovorne osebe tako, da je postopek o prekršku zoper obe storilki po 1. točki prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in posledično s stroški ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitev materialnih določb zakona in bistvene kršitve določb postopka o prekršku in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopke, podredno pa, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi in potrdi PN z dne 4. 4. 2016.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče po prejemu vloženih ZSV s strani obeh storilk v skladu z določbo prvega odstavka člena 62.a ZP-1 opravilo uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa (v tem primeru izdanega PN) in ugotovilo, da je prišlo do kršitve 2. alineje prvega odstavka člena 62.a ZP-1 v zvezi s kršitvijo 1. točke člena 156 ZP-1, to je kršitve materialnih določb zakona. Ob analizi očitka, ki izhaja iz izdanega PN obema storilkama je prvostopno sodišče zaključilo, da je prekškovni organ v opis dejanskega stanja, ki je sestavni del izpodbijanega PN povzel le zakonsko dikcijo prekrška (izdaja računov iz nepotrjene VKR), ne da bi v opis dejanskega stanja za pravno osebo povzel, da je prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, kdo je storilec prekrška, da je le-ta prekršek storil v imenu in na račun pravne osebe, na kakšen način je prekršek storila odgovorna oseba pravne osebe, katera knjiga vezanih računov ni bila potrjena in kateri računi (s številkami računov, datumom) so bili izdani iz te knjige vezanih računov, ki ni bila potrjena.

5Tako odločitev graja pritožbeni organ, ki izpostavlja, da je v konkretnem primeru prekrškovni organ prekršek zaznal na samem kraju storitev prekrška, kjer je storilkama prekršek bil tudi predočen in takoj zatem tudi izdan PN v skladu z določbo prvega odstavka člena 57 ZP-1. Slednje je bilo tudi označeno na PN, saj je PN storilkama bil tudi vročen na kraju samem in če gre za tako izdajo PN na kraju samem, pa po oceni pritožbe v opisu dejanskega stanja z navedbo dokazov ni potrebno posebej opisovati dejansko stanje prekrška. Zato se pritožba ne strinja, da takšen zapis v izdanem PN ne dosega standarda konkretizacije do te mere, da bi bil očitek pomanjkljiv in bi terjal ustavitev prekrška.

6V konkretnem primeru torej ni dvoma, da je prekrškovni organ, ko je obiskal poslovne prostore pravne osebe zaradi kontrole izdajanih računov, ugotovil, da odgovorna oseba pravne osebe izdaja račune iz nepotrjene VKR, kar je sicer zapisano v opisu dejanskega stanja v izdanem PN št. P 14379, istočasno pa se v spisovnem gradivu nahajajo tudi kopije 16-ih izdanih računov tega dne pod zaporednimi številkami od 1 do 16 za različne zneska prodanih pekovskih izdelkov. Slednje je povzeto tudi v uradni zaznamek prekrškovnega organa z dne 4. 4. 2016, na katerega se v pritožbi sklicuje tudi prekrškovni organ, iz katerega pa tudi izhaja, da le-ta na kraju samem storilkama ni bil vročen, je pa stranka bila opozorjena, da mora v roku dveh dni davčno potrditi izdane račune, ki so priloga tega uradnega zaznamka. Spisovno gradivo tako, kot pritožba sicer opozarja, nakazuje, da je bila odločba prekrškovnega organa, torej v konkretnem primeru izdani PN izdan na kraju samem, ko je uradna oseba prekrškovnega organa prekršek s kontrolo izdanih računov osebno zaznala in ugotovila neustreznost take izdaje računov, ki so bili izdani iz nepotrjene VKR. V opisu dejanskega stanja pa vseh 16 računov, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili izdani iz nepotrjene VKR, ni zavedeno in konkretizirano, kar bi tudi po oceni pritožbenega sodišča moralo biti storjeno ne glede na to, da je bil prekršek ugotovljen na kraju samem in storilkama prekršek tudi neposredno predočen. Prav ima sodišče prve stopnje, da je konkretizacija dejanskega stanja prekrška, tudi pri izdaji PN pomembna, posebej z vidika učinkovite obrambe storilca, ki le z natančnim opisom in seznanitvijo zaznanih in opisanih kršitev lahko neposredno z vložitvijo pravnega sredstva tudi udejani svojo obrambo, zato mora biti opredelitev prekrška tudi v vloženem PN zasnovana kot historično in dokazljiv dogodek s ključnimi dejstvi, ki takšno ravnanje opredeljuje kot kršitev zapovedne norme.

7V konkretnem primeru pa iz razlogov prvega sodišča sicer izhaja, da bi moral izdani PN vsebovati še podatke o tem, katera knjiga vezanih računov ni bila potrjena, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni relevantno, ker je v konkretnem primeru usmerjen očitek prekrškovnega organa, da so bili vsi izdani računi izdani iz nepotrjene knjige vezanih računov. Je pa pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi iz opisa dejanskega stanja, torej pod rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" morale izhajati navedbe o tem, kateri računi so v konkretnem primeru iz nepotrjene vezane knjige računov bili izdani, torej zaporedne številke računov z navedbo datuma, taki podatki pa bi po oceni pritožbenega sodišča tudi zadostno konkretizirali ravnanje obeh storilk kot dokazljiv dogodek.

8Zato pritožba nima prav, da zgolj dejstvo, da je v konkretnem primeru bil prekršek predočen na kraju samem, v PN rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" ni potrebno izpolniti. Slednje ni potrebno le takrat, če se opis dejanskega stanja nanaša na prilogo izdanega PN, kot je na primer zapisnik o inšpekcijskem pregledu oziroma uradni zaznamek o zaznavi prekrška, kar pa v konkretnem primeru obema storilkama na kraju samem tudi ni bilo vročeno. V primeru, da pa tako, kot je tudi v obravnavanem primeru, prekrškovni organ, ki prekršek na kraju samem neposredno zazna in storilkama vroči izdani PN, pa mora pod rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška", v bistvenem povzeti tudi opis kršitve zapovedne norme tako, da je ravnanje konkretnega storilca mogoče opredeliti kot kršitev zapovedne norme. Ker torej v konkretnem primeru prekrškovni organ z izdajo PN, v katerem v opisu dejanskega stanja le splošno navaja izdajo računa (ne pa računov!) iz nepotrjene VKR, ni zadostil standardom konkretizacije pri izdaji PN, ima prvo sodišče prav, da takšen opis dejanskega stanja prekrška, kot je povzet v izpodbijanem PN ni dovolj konkretiziran, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča, ko je na podlagi določb tretjega odstavka člena 65 ZP-1 in po določbi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 postopek o prekršku ustavilo, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

9Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.