VSL Sklep IV Cp 2123/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi s 26. 4. 2017, s katero je prvostopenjsko sodišče začasno dodelilo mladoletno hči pravdnih strank v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu ter določilo stike med dekletom in materjo, ki potekajo vsak drugi vikend od sobote zjutraj do ponedeljka, ko mati odpelje hčerko v šolo k pouku.

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da otrokova želja in korist otroka nista sopomenki. Pri otrokovem izpovedovanju volje obstaja nevarnost indoktrinacije enega od staršev. Sodišče mora odločati tudi onkraj otrokove volje, kar je toženka v tej zadevi izpostavila kot problematično, sodišče pa ni ponudilo obrazloženih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka dvomi v nepristranskost CSD X, a je sodišče kljub temu na njegovo mnenje oprlo svojo odločitev. Toženka je zahtevala, da se v postopek vključi drug CSD, saj je bila na CSD X ves čas neenakomerno obravnavana in ni imela možnosti, da se izjavi glede očitkov, ki so jo bremenili. Toženki so branili, da bi imela na svetovalnem razgovoru prisotne pooblaščence. Tožnik je uradna oseba na Policijski postaji K. in je večkrat sodeloval s CSD X in tam navezal stike in prijateljstva. Obstaja utemeljen sum, da so svetovalci, ki so podali mnenje, pristranski. Mladoletni otrok, na katerega je možno vplivati, ne morejo oceniti, kateri od staršev je bolj sposoben nuditi potrebno nego, ljubezen in skrb ter pogoje za zdrav telesni in osebni razvoj. Vse to bi z večjo kredibilnostjo lahko storil izvedenec klinično-psihološke ali psihiatrične stroke. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da lahko 13-letni otrok sam presodi, kaj je v njegovo korist. Poleg tega toženka močno dvomi v verodostojnost A. izjave, saj so v njej fraze in besede, ki jih toženka od A. ni nikoli slišala. Toženka je v letu 2016 za določen čas z namenom, da bi tožnik pomagal pri izboljšanju A. učnega uspeha, A. oddala v skrb očetu. Kljub temu se šolski uspeh ni izboljšal, kar je dokazano z izpisom ocen. Tožnik toženki tudi onemogoča stike. Ob stiku v maju 2017 je A. toženki potožila, da pogreša svoje prijatelje in domače okolje in da se želi vrniti k njej. Sodišče ni razpisalo naroka in ni zaslišalo A. niti ni postavilo ustreznega izvedenca. A. je tako nastala nenadomestljiva škoda, saj ima z mamo omejene stike, poleg tega pa si A. ne želi več živeti z očetom. Izdana začasna odredba tako ni v največjo otrokovo korist, ampak kot se je izkazalo, v otrokovo škodo.

Sodišče se v 8. točki obrazložitve sklicuje na ugotovljene očitke o fizičnem nasilju matere, pri čemer ti očitki ne predstavljajo dejstev. Sodišče je oprlo odločitev na navedbe, ki jih ni ugotovil noben pristojen organ v Republiki Sloveniji. Če bi toženka A. resnično pretepala, bi se na njej zagotovo poznale vsaj modrice. To bi opazili vsi, ki so bili z njo v kontaktu. Med njimi tudi tožnik, ki je izučen za to, da prepozna znake kakršnekoli zlorabe otrok. A. je izjavo o tem, da je bila pritožnica nasilna, podala neposredno po tem, ko je pritožnica zoper tožnika vložila kazensko ovadbo zaradi neplačevanja preživnine. To dejstvo je sodišče prve stopnje ob izdaji začasne odredbe prezrlo in se do njega ni opredelilo. Toženka nikoli ni bila obtožena zaradi nasilja nad mladoletno hčerko in so navedbe v zvezi z nasiljem plod trenutne indoktrinacije. Sodišče je svojo odločitev oprlo na navedbe nasprotne stranke, ki ima lastne interese in na izjavo mladoletne hčerke, v katero verodostojnost pritožnica dvomi ter na mnenje CSD X, ki je ves čas deloval pristransko in pritožnici ni dal prave priložnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je navedla mladoletna hči.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izdaja začasne odredbe v pravdi zaradi dodelitve otroka, je omejena na nujne (izjemne primere). Začasne odredbe imajo v družinskopravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno.¹ Izdaja začasne odredbe je zato potrebna le tedaj, kadar sodišče ugotovi okoliščine, iz katerih izhaja, da je izdaja začasne odredbe nujna še pred meritorno odločitvijo sodišča v sodbi. To pomeni, da je položaj otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Kadar sodišče ugotovi, da je otrok ogrožen, je izdaja začasne odredbe na mestu. Ta velja do končne odločitve, razen če je vzrok ogroženosti, zaradi katerega je bila začasna odredba izdana, prenehal, ali če bi se dala otrokova korist ustrezno zavarovati drugače, z začasno odredbo z drugačno vsebino.

6V obravnavani zadevi je tožniku uspelo verjetno izkazati, da je mladoletna hči pravdnih strank ogrožena do te mere, da je bila izdana začasna odredba, s katero je sodišče začasno dodelilo dekle očetu in določilo dvakrat tedensko vikend stike z materjo. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi vodila otrokovo korist, ki jo je ugotavljalo s pomočjo Centra za socialno delo X, na odločitev sodišča pa je vplivalo tudi mladoletno dekle, ki je pred centrom za socialno delo izrazilo svoje mnenje. Eden od nosilnih argumentov za začasno dodelitev mladoletne hčerke tožniku je tudi ogroženost dekleta, saj je sodišče ugotovilo, da je bila hčerka pri materi deležna fizičnega in psihičnega nasilja. Prav tako je bila izpostavljena konfliktom med staršema in strahu pred uresničitvijo groženj o prisilni izvršitvi veljavne odločbe o varstvu in vzgoji, zaradi česar se izogiba stikom z materjo. Pritožnica med postopkom, kot tudi v pritožbi problematizira podajanje mnenja s strani Centra za socialno delo X in upoštevanje dekletove izjave pri sprejemu odločitve. Meni, da je Center za socialno delo X pristranski, ker sodeluje s tožnikom, hčerkina volja pa po njeni oceni ni bila podana svobodno, ampak je bila pod vplivom tožnikove indoktrinacije.

7Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno očita, da sodišče ni odločilo v skladu z otrokovo koristjo niti ni ugotovilo, kaj je v otrokovo korist. Sodišče tudi ni ponudilo razlogov o tem, zakaj je sledilo otrokovi volji, saj otrokova želja in njegova korist nista sopomenki. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je razloge o tem, zakaj šteje, da je v največjo korist dekleta, da se začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu in zakaj je upoštevalo A. voljo, da se začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu, podrobno obrazložilo v točki 7 sklepa o začasni odredbi s 26. 4. 2017 in točki 7 sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo s 25. 5. 2017. Očitki o neobstoju oziroma pomanjkanju razlogov v tem delu in absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so zato neutemeljeni.

8Pojma otrokova korist pozitivna zakonodaja ne opredeljuje, iz določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), pa je mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka tako ravnanje, s katerim se mu zagotavlja pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda v korist otroka je treba konkretizirati v vsakem primeru posebej in upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo okoliščine konkretnega primera (tudi) s sodelovanjem CSD. Ravno zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanjem sodišč in centrov za socialno delo.

9Sodišče mora, ne glede na to, da so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, preden odloči o varstvu in vzgoji otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Kljub temu sta stranki v pravdni zadevi odgovorni, da podata ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP) in kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo izvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resnične vrednosti, kar bi mu onemogočilo pravilno odločitev. Zato morebitni manjko dejstev, ki jih stranke niso navedle, pa bi bila pomembna pri odločanju o tem, kaj je v interesu otroka, nadomesti CSD s svojim poročilom in mnenjem, ki vsebuje dejstva in ugotovitve o obeh starših, njunih osebnih značilnostih in njunem odnosu do otrok, o njunih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o premoženjskem stanju, o stanovanjskih prilikah, o potrebah otroka, o njihovem odnosu do vsakega od staršev ... .²

10S temi okoliščinami se je prvostopenjsko sodišče seznanilo s pomočjo Centra za socialno delo X, ki mu je bila družinska situacija znana in je bil pred izdelavo mnenja v stiku in kontaktu z vsemi udeleženci, tudi materjo, ki se je na centru za socialno delo zglasila dvakrat in je pisno izrazila svoje mnenje glede predodelitve. CSD X je zaključke gradi tudio na jasno izrazeni želji mladoletne A., ki jo je ocenil kot sposobno razumeti pomen in posledice odločitve.

11Po določilu 410. člena ZPP mora sodišča otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišče ali zunaj sodišča, s posredovanjem CSD ali šolskega svetovalnega delavca. Ni nujno, da sodišče mladoletnega otroka neposredno povabi na neformalen razgovor, saj lahko opravi to tudi drug organ ali izvedenec, ki ima zato posebno strokovno znanje. V obravnavanem primeru je sodišče izvedelo mnenje otroka preko Centra za socialno delo X. Pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, za to ni utemeljen. Bistveno je, da je bila otroku zagotovljena možnost vplivati na odločitev sodišča. Na centru za socialno delo pa so ocenili izraženo voljo mladoletne A. kot resnično, verodostojno in svobodno.

12Pritožnica Centru za socialno delo X očita pristranskost, ker da naj bi poznali tožnika, s katerim so v preteklosti večkrat sodelovali, toženki pa naj ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku. Zaradi načela prirejenosti postopkov pravdno sodišče ne more odločati o izločitvah posameznih upravnih organov. Glede na to, da se je toženka dvakrat zglasila na centru za socialno delo in je podala tudi svoje stališče glede predodelitve, je bilo toženki tudi omogočeno sodelovanje v postopku pred CSD.

13Prvostopenjsko sodišče je sklepalo o psihičnem in fizičnem nasilju matere na podlagi sklenjenih indicev življenjskega primera. O tem je na CSD izpovedalo mladoletno dekle, 5. 4. 2017 je podal tožnik ustno ovadbo na policiji, 7. 4. 2017 je o tem obvestil center za socialno delo, 12. 4. 2017 je bil opravljen razgovor z A. in očetom, 24. 4. 2017 je bila povabljena tožena stranka na razgovor, ki se ga ni udeležila. Iz sporočila ravnateljice CSD izhaja, da je učiteljica opazila nenavadno vedenje A., ki je povedala, da se mati čudno vede, da se včasih hitro razjezi in da jo za slabe ocene tudi udari. Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zaradi dekličine ogroženosti začasna predodelitev k očetu v korist mladoletnega dekleta in je nujno potrebna za preprečitev škode.

14Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-410/01 s 14. 2. 2012.
² Glej Zvone Strajnar, Pomen mnenja CSD pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten 4/2000, stran 66-70 in Dušan Ogrizek, Postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki, Pravosodni bilten 3/2001, stran 93-123.