VSC Sklep III Cpg 170/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo pravdni postopek zaradi umika tožbe. Ugotovilo je, da se 4. 3. 2013 nobena od strank ni udeležila prvega naroka. Tožeča stranka je sicer ob 7.21 uri tega dne po faksu poslala opravičilo in prošnjo za preložitev z navedbo, da je njen direktor zaradi nujnih in neodložljivih obveznosti v B., kjer je moral podaljšati službeno pot do 5. 3. 2013, čeprav je bila sprva načrtovana do 2. 3. 2013. Vlogi je bil priložen slabo čitljiv nalog za službeno pot in račun za gostinske storitve iz B. z datumom 3. 3. 2013. Tožeča stranka ni izkazala upravičenosti izostanka. O datumu naroka je bila pravočasno obveščena in je imela praktično cel mesec časa (od 4. 2. 2013 dalje), da prilagodi ostale službene obveznosti oziroma uskladi z obveznostjo zastopanja na naroku ali da ustrezno uredi zastopanje po pooblaščencu, če zakoniti zastopnik ni želel preložiti ali se odpovedati službeni poti v S. oziroma je pravočasno zaključiti.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se je nujnost podaljšanja službene poti pokazala v času, ko je bil direktor že v B., zato je takoj (prvi delovni dan v ponedeljek 4. 3. 2013) - prej niti ni bilo mogoče, po telefaksu poslal opravičilo in prošnjo za preložitev naroka. Ustreznost ravnanja (pogoj nekrivde) tožeče stranke oziroma njenega direktorja izhaja iz dejstev, da je takoj, ko se je pokazala potreba po podaljšanju službene poti, začel aktivno iskati pooblaščenca, ki bi jo zastopal na naroku, vendar mu to ni uspelo. Njegovo prizadevanje je razvidno iz dejstva, da je kot pooblaščenca žal prepozno našel odvetnika N., ki je priglasil pooblastilo šele po izvedenem naroku, kar zaradi drugih obravnav prej ni bilo mogoče, o čemer naj se pritožbeno sodišče prepriča z vpogledom v spis in vpogledom v evidenco danih vlog na vložišču Okrožnega sodišča v Celju, iz česar bo razvidno, da je pooblaščenec kasneje dejansko priglasil pooblastilo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev o fikciji umika tožbe temelji na tretjem odstavku 282. člena ZPP¹. Ta določa za primer, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Po šestem odstavku istega člena se določbe prejšnjih odstavkov uporabijo, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla na narok.

5Pritožbene navedbe so pretežno ponavljanje trditev tožeče stranke iz hkrati s pritožbo vloženega primarnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za primer, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog na podlagi prvega odstavka 116. člena ZPP dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo argumente tožeče stranke iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje v sklepu z dne 30. 10. 2015, ki je pravnomočen (listna št. 130-133 spisa). Torej tožeča stranka ni dokazala upravičenega vzroka za zamudo na narok, kar pomeni, da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek iz naroka po šestem odstavku 282. člena ZPP. V pritožbi še navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenega prizadevanja za preložitev naroka, da ni preverilo z eventualnim zaslišanjem ali zahtevo po predložitvi drugih dokazil ali ustrezno obrazložilo zakaj šteje izostanek kot neopravičen, s čimer naj bi ji odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar naj bi bila kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar se očitek opustitve izvedbe predlaganih dokazov nanaša na postopek s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno². Zato ne držita nadaljnja očitka zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega dejanskega stanja ter kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

6Ostale pritožbene navedbe o cilju določbe 282. člena ZPP o fikciji umika tožbe in o hitrosti ter koncentraciji postopka iz aktivnosti strank sicer držijo, vendar so zgolj načelne in pravno teoretične. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo.

7V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Prvi in drugi odstavek 282. člena ZPP je razveljavilo Ustavno sodišče z odločbama U-I-161/10-12 in U-I-164/09-13).
² Poleg tega je sodišče prve stopnje izvedlo narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje 16. 10. 2015, direktor tožeče stranke je bil po izjavi pooblaščenke odsoten, je pa podal pisno izjavo in sodišče prve stopnje jo je vložilo v spis (listna št. 125-127 spisa).