VSL Sodba I Cpg 382/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 842,28 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sklepa skupščine (I. točka izreka), da pa se ugodi podrejenemu zahtevku in se sklep skupščine tožene stranke z dne 7.4.2014, da se iz družbe R. d.o.o. izključi kot družbenik O. d.d. oz. njegov pravni naslednik, razveljavi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 4.480,00 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Toženka se je pravočasno pritožila zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (II. in III. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oz. zavrne, podredno pa, da razveljavi točko II. in III. izreka sodbe ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrdila je razlogom prvostopenjskega sodišča in predlagala naj višje sodišče pritožbo zavrne ter toženki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba zmotno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovorov aktivne legitimacije, ker je glede tega zgolj povzelo ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljane, ki je v isti zadevi enkrat že odločalo (sklep I Cpg 726/2016 z dne 28. 9. 2016). To kvečjemu pomeni, da obe sodišči v celoti soglašata, da je tožeča stranka singularni pravni naslednik "pozneje najdenega premoženja izbrisane družbe Z. d.o.o. - v stečaju", ki je univerzalni pravni naslednik družbe O. d.d., in da ima aktivno legitimacijo v predmetnem sporu. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi s strani Vrhovnega sodišča RS, ki je na občni seji dne 16. 6. 1999 sprejelo pravno mnenje, da, "če je tožeča stranka zaradi zaključka stečajnega postopka med pravdo prenehala obstajati, vtoževana terjatev pa je v stečajnem postopku prenesena na drug subjekt, se pravdni postopek nadaljuje s prevzemnikom terjatve, ki ima po prvem odstavku 208. člena ZPP (prej prvi odstavek 215. člena ZPP) položaj pravnega naslednika prvotne tožeče stranke." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni uveljavljala novih razlogov (zoper aktivno legitimacijo tožeče stranke), t.j. takšnih, na katere ni bilo v sodni praksi že povsem jasno odgovorjeno.

5Pravno nasledstvo, ne glede na to, ali je univerzalno ali singularno, izključuje uporabo 2. odstavka 190. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožba. Navedeno določilo se nanaša na primere, ko se stvar, o kateri teče pravda, odtuji tretjemu, kar pomeni, da mora priti do dejanskega in pravnega prenosa stvari iz rok in pravne sfere ene osebe v roke in pravno sfero druge osebe. Do takšnega prenosa ne pride v procesu pravnega nasledstva, saj se v slednjem spremeni zgolj subjektiviteta stranke (zaradi statusnih sprememb ali njenega prenehanja). Pravno nasledstvo vsebuje tudi pravico do procesnega nasledstva (prvi odstavek 208. člena ZPP), kar pomeni, da se za prevzem pravde s strani pravnega naslednika prvotne stranke ne zahteva privoljenje nasprotne stranke.

6Pritožba tudi ne more uspeti z ugovorom, da je pravna prednica tožeče stranke: "naknadno najdeno premoženje Z. d.o.o. - v stečaju", z začetkom stečajnega postopka izgubila tako upravljalska kot premoženjska upravičenja, in da torej ni imela več materialnopravnega položaja družbenika. Predvsem si pritožba od tega ugovora ne more obetati nobene pravne koristi, saj, če bi bil utemeljen, bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi že zaradi njegove utemeljenosti. Družbenika namreč, ki nima upravljalskih in premoženjskih upravičenj, tudi ni mogoče izključiti iz družbe. Z vidika pravne varnosti je nesprejemljivo stališče pritožbe, da je družbenik (v pravno formalni obliki naknadno najdenega premoženja družbe - v stečaju) imel vsa upravljavska upravičenja v času svoje izključitve (saj v nasprotnem ne bi obstajali razlogi za izključitev), ne pa več v trenutku, ko je (v isti pravno formalni obliki) uveljavljal pravno varstvo zoper izključitev. Sicer pa družbenik, nad katerim se je začel stečajni postopek, zaradi tega ne izgubi upravljalskih in premoženjskih upravičenj. V kolikšni meri in obsegu jih bo zaradi specifičnih zahtev stečajnega postopka še uresničeval, je drugo vprašanje, ki pa na njegov korporacijski položaj družbenika in upravičenja, ki iz njega izhajajo, ne vpliva.

7Ni razumljivo, kaj hoče pritožba povedati z očitkom, da stečajni upravitelj pravne prednice tožeče stranke ni pozval drugih družbenikov tožene stranke k uveljavljanju predkupne pravice skladno z 347. členom ZFPPIPP. Kakršnokoli ravnanje oz. opustitev stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad naknadno najdenim premoženjem nima nobenega vpliva na materialno in procesno legitimacijo tožeče stranke v tem postopku in tudi ne na vsebino razmerij med družbeniki. Neutemeljen je nadalje tudi ugovor, da bi tožeča stranka, skladno z določili Družbene pogodbe lahko pridobila status družbenika tožene stranke šele po potrditvi skupščine tožene stranke. Tožeča stranka je pridobila upravičenje do izpodbijanja sklepov skupščine kot singularna pravna naslednica prvotne imetnice poslovnih deležev. Sedmi člen Družbene pogodbe pa predpisuje soglasje skupščine le za primere prenosa premoženja s prodajo.

8Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (njena pravna prednica) ni bila ustrezno seznanjena s domnevnimi kršitvami v postopku izključitve in da ji je bila v tem postopku kršena pravica do izjave in obrambe. Sodišče prve stopnje je v navedeni smeri izvedlo vse potrebne dokaz in jih tudi prepričljivo in smiselno logično ocenilo. Ni brez razlogov podelilo odločilno težo izpovedbi zaslišane priče S. G., ki je kot tajnica družbe T. d.d. (kjer je čakalo gradivo za skupščino) jasno izpovedala, da ji je bilo dano navodilo, naj upravitelju na sedežu družbe gradivo o razlogih za izključitev družbenika zgolj pokaže, pri čemer pa ji tega gradiva ni bilo dovoljeno kopirati ali ga izročiti upravitelju. Izjavam zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A. S. (takratne poslovodje in sedanje družbenice tožene stranke), da je bila mapa s celotnim gradivom za skupščino pripravljena za upravitelja tožeče stranke že mesec dni pred skupščino, utemeljeno ni sledilo, saj bi morale priče prepričljivo pojasniti tudi, zakaj ga potemtakem upravitelj ni prevzel. Dejstvu namreč, da je upravitelj prišel po gradivo na sedež tožene stranke, tožena stranka ni nasprotovala. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje podalo stališče, da bi morala tožena stranka gradivo za skupščino fotokopirati in upravitelju izročiti fotokopije (je pa takšno stališče zavzelo pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je videlo kršitev obrambe tožeče stranke v tem, da tožena stranka tožeči ni pustila kopirati gradiva, temveč ji je dopustila le vpogled v gradivo. Prav v sodni praksi, ki jo navaja pritožba (VSL sodba I Cpg 63/2015 z dne 8.7.2015) se je Višje sodišče izjasnilo, da mora biti družbeniku dovoljeno napraviti fotokopije gradiva ali prepisovanje slednjega.¹

9Sicer pa se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča glede obsega in načina seznanitve družbenika z gradivom, ki se nanaša na predlog njegove izključitve, na skupščini družbe. Zgolj sklicevanje na gradivo v vabilu na sejo skupščine, z obvestilom, kje in kdaj ga je mogoče vpogledati, zadošča za sklepe, ki se tičejo odločanja o splošnih zadevah družbe, oziroma o zadevah, ki so v razmerju do posameznega družbenika nevtralne in ne posegajo v njegov pravni položaj. V primeru obravnavanja predlloga za izključitev družbenika iz družbe pa bi moral biti družbenik, ki se izključuje, pred sejo skupščine obveščen o tem predlogu, ki bi mu moral biti osebno vročen, vključno z vsem gradivom, ki se tiče njegove izključitve, s primernim rokom, v katerem bi se lahko izjavil o predlogu.

10Neresne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka kljub roku 15 dni po seji ni podala pripomb na izvedensko mnenje o škodi, ki naj bi nastala zaradi ravnanj in opustitev družbenika. Z ozirom na zgoraj povedano in z ozirom na dejstvo, da je bilo izvedensko mnenje tožeči stranki izročeno na skupščini, na kateri je bil sprejet sklep o izključitvi, je bilo vsakršno izjavljanje tožeče stranke o tem izvedenskem mnenju brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič B. M., B. D., R. Z., M. K., B. K., U. J., S. K. in M. S. Tožena stranka ni natančneje substancirala, kaj bi navedene priče lahko izpovedale. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, zlasti kadar je dokazni predlog preveč pavšalen oziroma nesubstanciran.² Ker je bil sklep skupščine nezakonit že zaradi postopkovnih kršitev in kršitve pravice tožeče stranke do obrambe, se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati z utemeljenostjo razlogov za izključitev in izvajati dokazov v navedeni smeri.

11Pritožbeno sodišče še pripominja, da je izključitev družbenika sicer skrajno, vendar zagotovo učinkovito sredstvo za saniranje težav, ki jih povzroča družbenik pri upravljanju in poslovanju družbe. Načelo medsebojnega zaupanja družbenikov in dolžnost poštenega ravnanja terjajo, da družba oz. ostali družbeniki družbenika poprej opozorijo na kršitve in poskusijo poiskati druge možnosti za razrešitev nastale situacije. Če pa se ti poskusi izjalovijo, pa je seveda treba ravnati hitro, če naj se zagotovi učinkovanje ukrepa izključitve družbenika v skladu z namenom, zaradi katerega ga je zakon predvidel. Končni cilj in ne nazadnje tudi celoten smisel instituta izključitve družbenika je izključno v zagotovitvi optimalnega in neoviranega delovanja ter poslovanja družbe, ki je zaradi njegovega ravnanja ogroženo (tukaj in zdaj), in ne v nekakšni maščevalnosti družbe oz. ostalih družbenikov, ali uresničitvi njihove nenadno vznikle želje po kaznovanju (že mrtvega) družbenika. Interes družbe, da družbenika izključi v času, ko je ta že izbrisan in obstaja samo še v pravni obliki "kasneje najdenega premoženja v stečaju", je zato iz tega razloga vprašljiv in kaže na zlorabo tega instituta za namene, za katere ni bil določen.

12S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel . Je pa dolžan povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je Višje sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po odvetniški tarifi (po tar. št. 3210 - 670,40 EUR), materialnih stroškov po odvetniški tarifi (po tar. št. 6002 - 20 EUR) in na vse skupaj 22% DDV (690,40 + 22% (151,88 EUR)), kar znese skupaj 842,28 EUR (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ Tako tudi VSL sklep I Cpg 424/2016 z dne 7.7.2016.
² Tako tudi, Zobec, J, v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 297.