VSM Sodba I Cp 713/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sobo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka I izreka) in tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 592/2011 z dne 26. 9. 2011 (točka II izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v 15 dneh po vročitvi sodbe povrne pravdne stroške v znesku 3.354,28 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče namreč v obrazložitvi navaja, da je pravna posledica navidezne pogodbe ničnost. Sodišče se zmotno se sklicuje na 125. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in spregleda, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi. Namen sklenitve navidezne pogodbe (davčna zatajitev) ni zanemarljiv, saj gre za kaznivo dejanje. V njegovem pravnem interesu je, da se dejansko določi sklenjena pogodba. Na ničnost pogodbe se je skliceval toženec sam, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da stranki nista nikoli sklenili prodajne pogodbe z dne 26. 10. 2011 ter je izpovedal, da sta sklenili zgolj pogodbo z dne 20. 9. 2011, pri čemer je pokazal potrdilo o plačilu are z dne 20. 9. 2011. Poudarja, da ne moreta biti hkrati veljavni pogodbi z določenim plačilom 23.500,00 EUR in 67.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnim strankama. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami med seboj v nasprotju, zato uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija:

- pravdni stranki sta dne 26. 10. 2011 sklenili prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa za stanovanjsko hišo (v nadaljevanju prodajna pogodba), v kateri sta zapisali, da kupnina znaša 23.500,00 EUR;

- dne 20. 9. 2011 sta pravdni stranki sestavili in podpisali potrdilo o plačilu are, iz katerega izhaja, da celotna kupnina za stanovanjsko hišo znaša 67.000,00 EUR;

- dejanska volja obeh pravdnih strank je bila, da kupnina znaša 67.000,00 EUR, namen zapisa v notarskem zapisu pa je bil izogibanje plačilu davka na dobiček;

- tožnik je kupnino v višini 67.000,00 EUR v celoti plačal tožencu, toženec pa je na tožnika veljavno prenesel lastninsko pravico na stanovanjski hiši.

7Prodajna pogodba, ki sta jo prodajalec in kupec sklenila v pisni obliki, glede bistvenega elementa prodajne pogodbe - višine kupnine, ni bila izraz prave volje sopogodbenikov. V tem delu je bila pogodba navidezna, zato v tem delu nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pogodbeni stranki sta soglašali, da je prava kupnina višja. Pogodba je v prikritem delu lahko veljavna, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Najpogostejša ovira za veljavnost prikrite pogodbe je v pomanjkanju predpisane obličnosti (pisnost za pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini predpisuje 52. člen OZ). Prvi odstavek 55. člena OZ določa, da je sankcija za nespoštovanje obličnostne zahteve ničnost pogodbe, če iz namena predpisa, ki zapoveduje obličnost, ne izhaja kaj drugega. Kot korektiv pomanjkanja obličnosti se je uveljavilo načelo realizacije pogodbe. Če je pretežni del obveznosti izpolnjen s strani vseh sopogodbenic, pogodba velja, čeprav ni sklenjena v zahtevani obliki. Tožnik je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, sam pa je zanjo tudi že plačal celotno kupnino - tudi tisti del, ki ni bil zapisan v pisni pogodbi. Prodajna pogodba je bila torej v celoti realizirana v skladu z dejansko voljo pogodbenih strank, zato je prodajna pogodba (tudi v prikritem delu - glede plačila kupnine v znesku 43.500,00 EUR) veljavna.

8Naš pravni red skuša načeloma obdržati pravne posle v veljavi. Ničnost je najostrejša in skrajna sankcija za nezakonitost pravnega posla. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese.¹ Ravnanje strank je treba proučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, da je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nedovoljenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev. Edina nedovoljena posledica ravnanja pravdnih strank v predmetni zadevi je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravnem področju - s plačilom davka na dobiček od prikritega dela kupnine. Varstvo splošnega interesa (izpolnjevanje davčnih obveznosti) se namreč ustrezno varuje na področju davčnega in morebitnega kazenskega postopka, ne sega pa to varstvo na področje veljavnosti sklenjenih poslov v obligacijskem razmerju med strankami.² Sankcija ničnosti te prodajne pogodbe tako ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 26. 10. 2011, svojo odločitev pa je tudi ustrezno pojasnilo.

9Tožnik je tekom postopka postavil podrejeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, sodišče prve stopnje pa je takšno spremembo tožbe dopustilo, saj je odločalo o spremenjenem oziroma naknadno postavljenem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Tožnik se tako pritožuje v svojo škodo, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sprememba tožbe smiselna za ureditev razmerja med pravdnima strankama, zato sodišče druge stopnje tožnikove pritožbe v tem delu ni upoštevalo.

10Pritožba nima razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 43.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka izpodbijane sodbe), zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem pritožbenem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevne bistvene kršitev določb postopka niso podane, prav tako je bilo tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno ter je na prvi stopnji sprejeta odločitev pravilna.

11Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) tudi toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, saj toženec v njem zgolj povzema ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje (155. člen ZPP).

¹ V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
² Tako tudi VS RS v zadevah: Sodba II Ips 335/2009 z dne 4. 4. 2013 in Sodba II Ips 284/95 z dne 26. 3. 1997.