VSK Sodba Cpg 156/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba

- v točki II spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:

"II. Ugotovi se, da je sklep skupščine tožene stranke S. d.o.o., sprejet na skupščini družbe - tožene stranke dne 10.1.2014 pod točko AD)2, ki glasi:

"Družbenik B.E., I., se izključi iz družbe S. d.o.o., matična številka, vpisane v sodni register Okrožnega sodišča v Novi Gorici, s tem, da se izključitev vpiše v sodni register kot sprememba družbenika. Odločanje o uveljavitvi pogodbene kazni zoper družbenika B.E. v skladu s 34. členom družbene pogodbe, zaradi kršitev obveznosti iz družbene pogodbe, se preloži na naslednjo skupščino družbe.", se razveljavi".

- V točki III spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.970,30 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.044,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v ponovnem sojenju v za pritožbo spornem delu razveljavilo sklep skupščine tožene stranke o izključitvi tožnika iz razloga, ker tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje na skupščini.

2Zoper odločitev o razveljavitvi skupščinskega sklepa in o stroških (točki II in III sodbe) se tožena stranka pritožuje. Vztraja, da je bil tožnik na skupščino vabljen pravilno in v skladu z družbeno pogodbo, ki jo je sam podpisal. Da vabila ni pravočasno prejel, je v sferi tožnika, ki bi moral v Sloveniji imenovati pooblaščenca za vročitve. Sodišče je z razlogovanjem, da bi moral imeti tožnik dejansko možnost sodelovanja na skupščini, poseglo v pogodbeno svobodo strank (504. člen ZGD-1). Tožena stranka je postavila trditve, da bi se tožnik z vabilom lahko seznanil že pred 10.1.2014, s čimer se sodišče ni ukvarjalo. Zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanske stanja je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, to je določba 397. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo niti do drugih bistvenih navedb tožene stranke. Tožnik namreč sploh ni postavil trditvene podlage, zakaj naj bi bil sklep neveljaven. V tožbi ni postavil nobenih navedb, da živi 500 km daleč od sedeža družbe, da so bili vmes prazniki in podobno. Trdil je le, da je bil kršen 25 dnevni rok iz zakona. Ustreznejše navedbe je podal šele v pripravljalni vlogi, kar pa je prepozno. Tožeča stranka je tudi opozorila, da je za izpodbojnost potrebno, da kršitev vpliva na veljavnost sklepa, česar pa tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala. Že iz tega razloga je zato zahtevek neutemeljen.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z ugoditvijo izpodbojnemu zahtevku in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sporni sklep o izključitvi družbenika razveljavilo, ker družbenik ni bil pravilno vabljen na skupščino, pri čemer se je sklicevalo na 2. točko prvega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1. Po tej določbi je skupščinski sklep izpodbojen, če je bil pri sprejetju zakona kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa. Da gre za tako situacijo, je trditveno in dokazno breme tožnika.

6Tožeča stranka je navajala, da je bil kršen zakon, oziroma statut v delu, v katerem določa sklicni rok, saj tožnik dejansko ni imel realnih možnosti, da bi se pravočasno seznanil s sklepom skupščine. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pritrdilo trditvam tožeče stranke in z obrazloženimi zaključki se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Čeprav je bil rok formalno upoštevan, so bile dejanske okoliščine takšne, da so tožniku onemogočale pravočasno seznanitev s sklicem skupščine in z dnevnim redom, ki se bo na skupščini obravnaval. Stališče tožene stranke, da bi moral tožnik v Republiki Sloveniji imenovati pooblaščenca za vročitve, je nedopustna pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), poleg tega pa tudi nesmiselno, saj ne gre za postopek pred državnim organom. Res sta se stranki v družbeni pogodbi dogovorili, da je treba skupščino sklicati najmanj 10 dni prej, vendar je tudi tak dogovor nujno predpostavljal, da bo imel družbenik realno možnost udeležiti se skupščine. Drugačna razlaga bi pomenila, da je družbena pogodba v nasprotju z zakonom. Zato odločitev sodišča prve stopnje ne pomeni posega v pogodbeno svobodo strank. Navedbe tožene stranke, da bi se tožnik lahko z vabilom seznanil pred 10.1.2014 so ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj in bolj konkretnega odgovora niti niso terjale.

7Neutemeljeno tožena stranka tudi opozarja, da naj bi tožnik konkretne navedbe glede roka in nemožnosti udeležbe na skupščini postavil prepozno. Tožnik je namreč že v tožbi (podrejeno) uveljavljal tudi zahtevek na razveljavitev, pri čemer je iz tožbe razumeti, da je za ničnost postavil iste navedbe kot za izpodbojnost sklepov. V tožbi je navedel, da se iz razlogov, ki niso bili v njegovi sferi, skupščine ni mogel udeležiti, da je bilo vabilo poslano 27.12.2013, da je na pošto v njegovem kraju vabilo prispelo šele 7.1.2014, sam pa je pošiljko dejansko prejel šele 10.1.2014 (na dan skupščine). Kasnejše dopolnitve navedb, v katerih bolj konkretizira dejstvo, da brez svoje krivde ni mogel vabila prejeti prej, pa ne pomenijo spremembe tožbe in so zato dopustne. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, je bil tudi razlog za izpodbijanje uveljavljen šele kasneje, in zato s predmetno zadevo ni primerljiva.

8Drugi pogoj za razveljavitev sklepa skupščine po 2. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1 pa je, da je kršitev zakona oziroma statuta vplivala na veljavnost sklepa. Odločilno vprašanje je torej, ali bi bil enak sklep sprejet tudi, če kršitve ne bi bilo (in bi v obravnavanem primeru tožnik pravočasno prejel vabilo). V zvezi s tem pogojem tožnik ni navajal ničesar, tožena pa je že v odgovoru na tožbo navedla, da tožnikova navzočnost ne bi spremenila odločitve preostalega družbenika, ki ima v rokah 80 % osnovnega kapitala družbe. Ta trditev je med postopkom ostala neprerekana¹. V sklepu o razveljavitvi prve sodbe se je pritožbeno sodišče postavilo na materialnopravno stališče, da posledica kršitve roka za sklic skupščine ni ničnost, temveč izpodbojnost². Ker je bil očitek nepravilnega vabljenja od vsega začetka eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je tožnik uveljavljal neveljavnost sklepa, bi tožnik po prejemu sklepa o razveljavitvi imel možnost dopolniti svoje navedbe. Tega ni storil, kljub temu, da je tožena stranka postavila konkreten ugovor, da manjkajo navedbe glede vpliva na veljavnost sklepa. Ker je bil tožnik na pomanjkljivost opozorjen s strani tožene stranke, ni bilo potrebe, da bi še sodišče opravilo materialno procesno vodstvo. Ob jasni določbi zakona in ob dejstvu, da bi bil glede na poslovne deleže v družbi sprejet enak sklep tudi v primeru, da kršitve ne bi bilo, drugačnega vpliva na veljavnost sklepa pa tožnik ni niti zatrjeval, še manj pa izkazal, zahtevku na razveljavitev sklepa iz razloga po 2. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1 ni mogoče ugoditi, ne glede na to, da je tožnik izkazal, da ni bil pravilno vabljen.

9Ker je sodišče prve stopnje glede na v okviru navedb strank ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, saj niso bili izpolnjeni pogoji za razveljavitev sklepa skupščine, je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 10.1.2014 (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 1.970,30 EUR (tar.št. 3100, 3102, 6002 in 6007, vse v zvezi z 19. in 14. členom Zakona o odvetniški tarifi). Toženi stranki pa mora povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.044,28 EUR (sodna taksa za pritožbo ter nagrada po tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

¹ Tožnik se je zgolj spraševal, ali je bil drugi družbenik že vnaprej odločen in ali se ni bil pripravljen soočiti s kontra argumenti.
² To stališče je očitno tožeča stranka sprejela, saj se ni pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjena zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov.