VSL Sodba II Cpg 849/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 41522/2016 z dne 25. 4. 2016, tudi v 1. in 3. odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 566,88 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da je nično določilo Podizvajalske pogodbe, da naročnik (tožena stranka) pri vsaki situaciji zadrži 10% vrednosti, kot garancijo za dobro in pravočasno izvedbo del. Takšna določba je v gradbenih pogodbah precej običajna in sama po sebi ni v nasprotju ne s prisilnimi predpisi ne z moralo. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, tožena stranka v postopku na prvi stopnji, ni podala konkretnih navedb o tem, zakaj naj bi bila ta določba nična v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zato ugovor ničnosti pravilno zavrnilo. Takšne odločitve ne more spremeniti pritožbeno navajanje, da je investitor projekta proračunski uporabnik. Nadaljnje navedbe, da zadrževanje sredstev ni upravičeno predvsem zato, ker ni bilo nobenih konkretnih očitkov o nekvalitetno oziroma nepravočasno opravljenem delu tožeče stranke, pa so popolnoma nasprotne ugotovitvam sodišča prve stopnje in njegovi dokazni oceni (več o tem v 7. točki te obrazložitve).

6Nadalje pritožba očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer napačen prepis 3. člena Podizvajalske pogodbe. V njem je določeno: "izvajalec ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti v primeru, da mu naročnikov naročnik ni plačal v valutnem roku". Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje ob njenem povzemanju izpustilo besedo "mu". Utemeljen je tudi očitek, da navedena beseda bistveno spremeni pomen določbe. Višje sodišče se namreč strinja z razlago, da iz citirane določbe izhaja, da izvajalec (tožnik) ni upravičen do zamudnih obresti, če naročnikov naročnik (torej investitor) njemu (tožniku) z zamudo plača opravljene storitve. Gre za pogodbeni dogovor, da zakonske zamudne obresti kljub zamudi ne tečejo. Ker določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zakonskih zamudnih obrestih niso kogentne, je takšen dogovor dopusten. Višje sodišče pa pritrjuje stališču, da ga ni mogoče širiti na način, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do njihovega plačila niti v primeru, da investitor svoje obveznosti ni pravočasno izpolnil toženi stranki (torej glavnemu izvajalcu). Nanaša se pač na primer, ko bi bila tožeča stranka pri investitorju nominirala kot podizvajalka in bi ji zato za opravljene storitve plačeval neposredno on. Takšna (drugačna) razlaga določbe šestega odstavka 3. člena Podizvajalske pogodbe pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva.

7Prvi razlog za to je, da je odgovor na vprašanje, ali bi pravica tožeče stranke do zamudnih obresti sploh lahko nastala, odvisen od tega, ali je tožena stranka prišla v zamudo. Če je plačila zadrževala upravičeno (ker tožeča stranka svojih obveznosti ni pravilno in pravočasno opravila), o zamudi ne more biti govora. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo (pritožba pa temu ne oporeka), da je do zamud pri plačilu situacij prihajalo zaradi stalnega zavračanja primopredaje objekta s strani investitorja, zaradi njegovih pripomb na izvedbo opreme, ki jo je izvajala tožeča stranka. Ugotovilo je torej, da je do zamud prihajalo iz razlogov na strani tožeče stranke. Že to je zadosten razlog za ugotovitev, da ta plačila zakonskih zamudnih obresti ne more zahtevati.

8Drugi razlog, zaradi katerega tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen pa je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z zaključki o posledicah sklenitve končnega obračuna.

Iz navedb pravdnih strank izhaja, da sta sklenili pogodbo za izvedbo opreme na objektu ... Tožeča stranka je po svojih besedah "dobavila opremo in opremila objekt", po besedah tožene stranke pa je šlo za mizarska dela in dobavo opreme. Iz navedenega res ne izhaja, da bi bila med strankama sklenjena gradbena pogodba. Vendar to za uporabo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) ni ključno. Te namreč v 1. uzanci določajo, da se z njimi urejajo razmerja med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih. To pomeni, da za njihovo uporabo ni bistvena prav sklenitev gradbene pogodbe. Ključno je, da gre za opravljanje del na gradbenih objektih, za kar je v obravnavanem primeru nedvomno šlo.¹ Obsežne pritožbene o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je končni obračun² (pri čemer listino v prilogi B24 kot končni obračun poimenujeta obe stranki) presojalo po določbah PGU, tako niso utemeljene.

9Pritožba pravilo izpostavlja, da so po PGU v končnem obračunu zajete vse obveznosti, ki niso izrecno izvzete. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da so bile zamudne obresti na nesporno izvedena plačila, izrecno izvzete iz dogovora. Ker ji to ni uspelo, je pravilna tudi odločitev, da do izplačila zamudnih obresti ni upravičena.

10S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, našlo pa ni niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožena stranka. Ta namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Po določilu 12. člena OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Že na podlagi navedenega določila je jasno, da uporaba uzanc prihaja v poštev tako pri gradbeni, kot tudi pri podjemni pogodbi. Navedeno ugotovitev potrjuje tudi povzeta 1. uzanca PGU (VSK sodba Cpg 151/2011).
² Kar je prav tako pojem, povezan z gradbenimi uzancami.