VSL Sodba II Cpg 840/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20302/2016 z dne 3. 3. 2016 (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 557,36 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (drugi odstavek izreka).

2Zoper takšno odločitev se, brez navedbe pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kljub temu, da sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo ni prepisalo posameznih del, ki jih mora tožena stranka na njeni podlagi plačati, iz nje dovolj jasno izhaja za katera dela je šlo. Zapisano je namreč, da gre za (vsa) dela, ki so v prilogi (rekapitulaciji del) navedena kot dodatna dela. Po oceni višjega sodišča je takšna opredelitev zadostna, saj omogoča ločevanje predmetnega zahtevka od vseh drugih možnih zahtevkov, ki jih bo tožeča stranka morda še uveljavila proti toženi stranki. S tem, ko sodišče prve stopnje opravljenih in zaračunanih del v sodbi ni navedlo, tako ni podana pritožbeno očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj celo tožeča stranka ne bi povedala, plačilo katerih konkretnih del zahteva. Pritožba pravilno izpostavlja, da je ta v tožbi navedla (le), da vtožuje plačilo dodatnih del, ki so specificirana v priloženi rekapitulaciji del. Na nadaljnji ugovor tožene stranke, da ne ve za katera dela gre, je nato v drugi pripravljalni vlogi ta tudi izrecno naštela. S tem je dopolnila svojo navedbo o tem, katera dela je opravila. Po oceni višjega sodišča tako ni šlo za navajanje novih dejstev v (drugi) pripravljalni vlogi, ampak le za specifikacijo (podrobnejšo opredelitev) že zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje zato z njihovim upoštevanjem ni kršilo določb 451. in 452. člena ZPP. Tudi če bi to storilo, pa bi takšna kršitev pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšne kršitve v sporih majhne vrednosti niso dovoljen pritožbeni razlog, zato jih višje sodišče v nobenem primeru ne bi moglo upoštevati (458. člen ZPP). Navedene kršitve bi sicer lahko privedle do kršitve pravice do izjave (če tožena stranka ne bi imela možnosti, da se do novih trditev opredeli), ki pa bi jo bilo mogoče presojati le, če bi jo tožena stranka v pritožbi zatrjevala.

7Neutemeljen je tudi očitek, da so navedbe tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi pavšalne in nekonkretizirane, saj iz njih ni razvidno kdaj je bila katera od storitev opravljena in kakšna je bila njena vrednost. Prvo vprašanje je za rešitev predmetnega spora povsem irelevantno, saj tožena stranka ni prerekala oprave posameznih storitev. Vrednost vsake posamične storitve in njihov seštevek (ki znese natančno 2.010,19 EUR, kar se ujema z višino tožbenega zahtevka) pa je jasno razvidna in rekapitulacije del (predzadnja in zadnja stran priloge A3). Tožena stranka višine zahtevka ni konkretizirano prerekala, zato njena natančnejša specifikacija v trditvah tožeče stranke, ni bila potrebna.

8Tožeča stranka je torej dovolj jasno navedla, plačilo katerih del od tožene stranke zahteva. Posledično ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da je nesprejemljivo stališče, da naj bi tožena stranka "že vedela za katera dela gre".

9Nadalje nikakor ni mogoče šteti, da tožeča stranka ni prerekala navedbe tožene stranke, da je plačala vse obveznosti po pogodbi št. 10/2012. Tožeča stranka je jasno navedla, da ji tožena stranka ni plačala 130.000,00 EUR (kot zatrjuje sama), da je bila vrednost opravljene storitve 85.779,37 EUR in da ji je tožena stranka plačala 55.584,41 EUR avansa in še 28.184,77 EUR, vtoževani znesek 2.010,19 EUR pa je ostal neplačan. S tem je nedvomno prerekala toženčevo trditev, da je plačal vse, kar je bil po pogodbi dolžan.

10Prav tako ni res, da bi plačilo za vtoževana dela na objektu lahko zapadlo šele po tem, ko bi bil izdelan končni obračun. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila dela, katerih plačilo tožeča stranka zahteva v tem postopku, opravljena, objekt pa prevzet.¹ To zadošča za zaključek, da je terjatev tožene stranke zapadla. Končni obračun namreč ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Takšno posledico ima tudi dejstvo izročitve in prevzema del. Okoliščina, da stranki nista podpisali končnega obračuna del, zato ne more predstavljati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.²

11Dodati velja, da tožena stranka ne zatrjuje, da tožeča stranka ne bi opravila katere od storitev in dobav, zaračunanih z vtoževanim računom, in izrecno naštetih v pripravljalni vlogi tožeče stranke. Trdi le, da ni dokončala in dostavila prezračevalnega sistema na objektu, kar pa ni predmet tega postopka. Ker torej tožena stranka ni prerekala oprave zaračunanih storitev, ni pomembno ali je z izdanim računom tudi izrecno soglašala. Kljub temu velja dodati, da je z računom soglašal nadzornik, imenovan s strani tožene stranke, M. M. Vsa komunikacija v zvezi s tem je bila poslana tudi toženi stranki (ki je v vseh elektronskih sporočilih navedena kot eden od prejemnikov). Iz dejstva, da se na sporočila ni odzivala, tako izhaja, da na račun ni imela nobenih pripomb. Zavajajoče pa so njene navedbe, da M. M. z elektronskim sporočilom z dne 20. 2. 2015 ni mogel potrditi računa, izdanega 28. 2. 2015. Komunikacija, ki je med njim, toženo in tožečo stranko potekala pred samo izdajo računa je bila namreč namenjena prav temu, da bi stranke sporazumno dorekle njegove postavke. Iz elektronskega sporočila z dne 20. 2. 2015 je razvidno, da jim je to uspelo, račun pa je bil dejansko izdan skladno z dogovorom, potrjenim s tem sporočilom.

12S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te so se izkazale za neutemeljene. Ker ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ne more uveljavljati zahtevkov iz garancije, ker dela še niso zaključena.
² Podobno tudi VSL v sodbi I Cpg 1303/2010