VSRS Sodba XI Ips 20292/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 20292/2017 z dne 22. 6. 2017 zoper obdolženega tujca O. R. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila izročitveni (ekstradicijski) pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja do izročitve Ruski federaciji oziroma do odločitve ministra za pravosodje, s katero se izročitev zavrne. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 20292/2017 z dne 30. 6. 2017 pritožbo zagovornikov obdolženega tujca zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolženemu tujcu odpravi pripor.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca se spisovno gradivo Ruske federacije nanaša na obdolženčeve fiktivne posle z družbama R. in L., d. o. o., kar (samo po sebi) utemeljuje sum storitve kaznivih ravnanj, ki so ne glede na pravno opredelitev kazniva v Ruski federaciji in Republiki Sloveniji. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca se kazenski postopek ne glede na organ, ki je v državi pristojen za opravo preiskave, začne z osredotočenjem na posamezno osebo in kaznivo dejanje. Vrhovni državni tožilec pritrjuje stališču zunajobravnavnega senata, da je bila prošnja Ruske federacije za izročitev obdolženega tujca sodišču posredovana pravočasno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev iz 522. člena ZKP in da je podan priporni razlog begosumnosti. Navaja, da obdolženi tujec kot ruski državljan, ki je sprejel več tujih državljanstev in se gibal na Tajskem, v Nepalu, Indiji, Dominikanski republiki ter Sloveniji, tudi po lastni izjavi nima nobenih namenov, da bi se udeležil kazenskega postopka v Ruski federaciji. Na odločitev sodišča prav tako ne more vplivati navedba zagovornikov, da vložena tožba za vračilo odškodnine izključuje obdolženčevo kazensko odgovornost, saj je presoja razmerja med kazensko in civilno odgovornostjo v pristojnosti organov, pred katerimi teče kazenski postopek.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu tujcu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 11. 8. 2017 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5Po navedbah zagovornikov iz listin, ki jih je Ruska federacija priložila prošnji za izročitev, ne izhajajo dokazi niti njihova vsebina, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, da je obdolženi tujec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja.

6Skladno s tretjim odstavkom 524. člena ZKP izda preiskovalni sodnik nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, če prošnja ustreza pogojem iz prejšnjega člena in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, razen če je iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Čeprav gre pri navedeni zakonski normi (tako kot v drugem odstavku 207. člena ZKP) za razloge za pripor, je jasno, da gre za pogoje, ki morajo biti podani za odreditev in podaljšanje pripora. Ti pa so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj pripornega razloga begosumnosti in c) neogibnost pripora za zagotovitev navzočnosti obdolženega tujca, ki omogoča nemoten potek izročitvenega postopka¹.

7Utemeljen sum, da je obdolženi tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, predstavlja temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Sklep o določitvi preprečevalnega ukrepa v obliki zapora z dne 23. 9. 2015, ki predstavlja sklep o odreditvi pripora in ki (skladno s tretjim odstavkom 524. člena v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 523. člena ZKP) predstavlja podlago za odreditev ekstradicijskega pripora, se glede obstoja utemeljenega suma in dokazov zanj sklicuje na "predlagano dokumentacijo", zlasti na odredbo o razpisu mednarodne tiralice za obdolženo osebo z dne 8. 9. 2015 ter odredbo o sprožitvi kazenskega postopka in izvedbi raziskav z dne 3. 2. 2014, v kateri so navedeni dokazi, na podlagi katerih sta sodišči zaključili o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi tujec storil očitano kaznivo dejanje (točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 6 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Dokazi so v teh odločbah opredeljeni z razmeroma nizko stopnjo konkretizacije in so pretežno vpeti v opisovanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma konkreten opis očitanega kaznivega dejanja. Taka tehnika v slovenskem kazenskem procesnem pravu, v katerem sta dejstvena in dokazna podlaga strogo ločeni, ni uveljavljena. Kljub tej pomanjkljivosti pa je dokazna podlaga prošnje za izročitev obdolženega tujca vzpostavljena in omogoča presojo, da je obdolženi tujec utemeljeno sumljiv dejanja, zaradi katerega je zahtevana njegova izročitev. Takšno, glede na okoliščine zadostno presojo, ki sta jo opravili sodišči, Vrhovno sodišče sprejema, saj ji ni mogoče odreči razumnosti.

8Zagovorniki uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navajajo, da so razlogi sklepa preiskovalne sodnice sami s seboj v nasprotju. Preiskovalna sodnica je zaključila, da ruski organi izročitev obdolženega tujca zahtevajo zaradi kaznivega dejanja prilastitve ali poneverbe po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (v nadaljevanju KZ RF), iz nadaljnje obrazložitve sklepa pa izhaja, da naj bi obdolženec kot predsednik uprave oškodoval banko MB Senator in s tem povzročil njeno navidezno nelikvidnost. Po navedbah zagovornikov se obdolženemu tujcu v listinah, priloženih prošnji za izročitev, očita storitev kaznivega dejanja po 196. členu oziroma po četrtem odstavku 160. člena KZ RF, zato je podana kršitev načela specialnosti (14. člen Evropske konvencije o izročitvi, v nadaljevanju EKI).

9Po presoji Vrhovnega sodišča nasprotje med razlogi sklepa preiskovalne sodnice ni podano. Preiskovalna sodnica je v točki 6 obrazložitve sklepa zaključila, da se obdolženemu tujcu očita storitev kaznivega dejanja ponarejanja ali poneverbe po četrtem odstavku 160. člena KZ RF, pri čemer je v isti točki obrazložitve sklepa navedla konkreten opis obdolžencu očitanega dejanja, iz katerega izhaja, da naj bi obdolženi tujec s svojimi dejanji povzročil navidezno nelikvidnost in stečaj banke.

10Vrhovno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da se opisi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, navedeni v listinah, priloženih prošnji za izročitev, v bistvenih okoliščinah ne spreminjajo. Držijo sicer navedbe zagovornikov, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v odredbi o sprožitvi kazenskega postopka in izvedbi raziskav z dne 3. 2. 2014 (list. št. 103-104 spisa), s katero je bil v obravnavanem primeru sprožen kazenski pregon, opredeljeno kot kaznivo dejanje po 196. členu KZ RF. Iz odredbe o tiralici za obtoženo osebo z dne 4. 9. 2015 izhaja, da je dne 18. 2. 2015 prišlo do "nadomestitve" 196. člena KZ RF s četrtim delom 160. člena KZ RF. Ob upoštevanju dejstva, da kazenski postopek v obravnavani zadevi ni zaključen, je (dopolnjevanje opisa kaznivega dejanja in) spreminjanje pravne kvalifikacije konkretnega kaznivega dejanja glede na fazo postopka (preiskava) povsem razumljivo. Tudi za presojo načela specialnosti (14. člen EKI) je relevanten zgolj (v bistvenih okoliščinah identičen) konkreten opis kaznivega dejanja.

11Zagovorniki navajajo, da so dne 13. 7. 2017 prejeli sodbo Gospodarskega sodišča iz Moskve z dne 15. 3. 2012. Trdijo, da se s sodbo vse do navedenega datuma niso mogli seznaniti, saj nimajo dostopa do ruskih sodišč. Iz navedene sodbe izhaja zaključek, da obdolženi tujec v obravnavanem obdobju banki ni povzročil škode. Po trditvah zagovornikov je treba sodbo z dne 15. 3. 2012 presojati skladno z določbo 90. člena ruskega ZKP, ki določa, da je rusko kazensko sodišče vezano na okoliščine, ugotovljene v sodbah civilnih, gospodarskih (arbitražnih) in administrativnih sodišč. Ker obdolženi tujec za izgubo banke ni odgovoren, v obravnavanem primeru niso podani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

12Po presoji Vrhovnega sodišča navedbe zagovornikov glede vezanosti ruskih kazenskih sodišč na odločitve ruskih civilnih, gospodarskih in administrativnih sodišč za presojo zakonitosti ekstradicijskega pripora niso relevantne, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati.

13Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice niso uveljavljali, da 1) se izpodbijani pravnomočni sklep glede utemeljenega suma opira na odredbo o sprožitvi kazenskega postopka in izvedbi preiskav z dne 3. 2. 2014, ki predstavlja policijski dokument, 2) se sodišči nista opredelili do navedb zagovornikov, da iz dokumentov, predloženih na naroku dne 22. 6. 2017, ne izhajajo dokazi o obdolžencu očitanem kaznivem dejanju, 3) je v obravnavanem postopku podana kršitev načela kontradiktornosti (29. člen Ustave) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave), 4) iz odredbe o sprožitvi kazenskega postopka in izvedbi raziskav z dne 3. 2. 2014 ne izhaja, da bi bil storilec obravnavanega kaznivega dejanja zahtevana oseba. Te navedbe so nove in bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker zagovorniki v pritožbi teh kršitev niso uveljavljali, za kar ni bilo ovir, jih v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP več ne morejo uveljavljati.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Če bo za obdolženega tujca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Sodbi VSRS I Ips 379/2002 z dne 24. 12. 2002 in XI Ips 3968/2016-142 z dne 21. 4. 2016.