VSC Sodba Cp 70/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 284,58 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo opr. št. P 49/2016 z dne 27. 10. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek v višini 4.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Zavrnilo je predlog za priznanje separatnih stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je s toženo stranko sklenila ustno posojilno pogodbo po kateri je toženi stranki skupaj izročila 4.800,00 EUR, od tega zneska je razen 300,00 EUR denarna sredstva kot posojilo nakazala toženi stranki na njen TRR, 300,00 EUR pa ji je izročila v gotovini. Na drugi strani je zaključilo, da toženec ni uspel s svojimi ugovori, da ta denar ni predstavljal posojilo, oziroma da je bil nakazan v drug namen. Kot materialnopravno podlago je uporabilo določbe člena 569 OZ in 51. člen OZ, saj se za sklenitev posojilne pogodbe ne zahteva pisna oblika. Toženec je s plačilom prišel v zamudo, zato je ob uporabi člena 299 OZ dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Zahtevek za priznanje separatnih stroškov v višini 200 odvetniških točk, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče je zaključilo, da bi tožena stranka morala sodišče pravočasno obvestiti, da bi lahko narok za glavno obravnavo še pravočasno preklicalo, s čimer stroški ne bi nastali s prihodom na sodišče. Ker pa tega ni storila, za takšno opustitev pa ni navedla nobenega razumnega razloga, je sodišče njen zahtevek po povrnitvi teh stroškov zavrnilo kot neutemeljen. Stroške, ki jih je v zvezi s tem utrpela tožeča stranka pa je priznalo tej pravdni stranki in jih je naložilo v plačilo nasprotni stranki. O ostalih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni spoštovalo določbe člena 285 ZPP. Ker je sodišče menilo, da je najpomembnejše vprašanje upravičba porabe zneska 4.500,00 EUR, bi na to moralo toženo stranko opozoriti. S tem, ko pa je ni, je toženi stranki kršilo njeno pravico do izjave. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravila o dokazni oceni, saj je sodišče prve stopnje površno dokazno ocenilo izvedene dokaze in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da sta bila s tožencem zmenjena, da ko dobi plačan posel, potem vrne posojen denar. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do okoliščin, da je toženec s tožnikom posloval zgolj in samo skozi opravljanje svoje dejavnosti in ne na nobeni drugi podlagi. Ker sodišče ni ocenilo, da gre gospodarski spor, bi moralo vseeno dokazno oceniti zatrjevano in dokazano dejstvo, da je toženec naročniku izstavil tri račune v skupni vrednosti 4.500,00 EUR. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za priznanje separatnih stroškov, tožena stranka posebej izpostavlja, da je stališče sodišča po njenem mnenju, nesprejemljivo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala 14. 4. 2016, tožnik je pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2016 vložil en dan pred narokom. Po mnenju tožene stranke gre za zlorabo procesnih pravic v smislu 9. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo razmerje med pravdnima strankama obravnavati tudi ob uporabi določb OZ, ki urejajo podjemno pogodbo in ne samo v luči posojilne pogodbe. Toženec je lahko terjal povračilo sredstev od podjetja C. d.o.o. Tožnik tudi ni zatrjeval niti dokazal, kdaj sta stranki sklenili pogodbo. Po 15. členu OZ pa je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbo člena 299 OZ, saj je napačno določilo tek zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži zaključek sodišča, da toženec ni predložil nobenih dokazov za svoja zatrjevanja, da naj bi znesek 4.500,00 EUR predstavljal avans za nabavo materiala. Ker je šlo za "delo na čez", tako opravljenega dela ni mogoče reklamirati. Glede zneska 300,00 EUR je toženec pošteno povedal, da se ne spomni, zakaj mu je izročil tožnik navedeni znesek. Toženec vseskozi zatrjuje, da je prejel znesek 4.500,00 EUR za material, za obnovo stanovanja na S.. Za ta znesek je toženec tudi izdal tri račune. Celoten posel je znašal 21.000,00 EUR. Toženec je prejel le 4.500,00 EUR, tožnik pa je ta znesek svojevoljno označil kot posojilo. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dobil plačilo 4.500,00 EUR tri mesece prej, preden je toženec izstavil račun št. 43/2012. Ta znesek je predstavljal avans, toženec je zatrjeval in dokazal, da je z delom pričel poleti 2012 in ga je zaključil novembra 2012. Zato tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje ni kršilo določbo člena 285 ZPP, saj je toženo stranko vprašalo na naroku za glavno obravnavo, ali so bili za prejete zneske izstavljeni računi. Tožena stranka je imela vseskozi pooblaščenko-odvetnico ter je bila tožena stranka seznanjena, da mora za svoje navedbe v zvezi z neutemeljenostjo tožbenega zahtevka podati ustrezne navedbe in dokazne predloge. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo, da ni šlo v konkretnem primeru za avans za nakup materiala v zvezi z obnovo stanovanja. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, katero je pravilno obrazložilo, zato ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pojasnilo, da ni šlo za avans za nakup materiala v zvezi z obnovo stanovanja v P., saj tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi navedeno trditev izkazoval. Namen posojila je bilo pokritje negativnega stanja na TRR toženca. Sodišče je v sodbi tudi izpostavilo, da iz vseh petih potrdil N. d.d. izhaja, da so bila nakazila, ki so predmet tožbenega zahtevka, opravljena s strani tožeče stranke J. K., toženi stranki B. R. ter da tako ni šlo za transakcije med družbo C. d.o.o. in podjetjem tožene stranke B. R. s.p. Ker ne gre za gospodarski spor, terjatev zato ni zastarala. Sodišče prve stopnje se je tudi dokazno opredelilo do računov, katere je izdala tožena stranka. Ti računi sicer obstajajo, vendar pa zgolj izkazujejo, da sta tožena in tožeča stranka poslovno sodelovali že prej. Glede separacijskih stroškov tožeča stranka pojasnjuje, da je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22. 9. 2016 pooblaščenki tožene stranke poslana dne 23. 9. 2016 po elektronski pošti, o čemer je tožeča stranka na naroku dne 29. 9. 2016 predložila potrdilo o poslani elektronski pošti. Ta vloga je čakala toženo stranko tudi na pošti, vendar je vse do 28. 9. 2016 ni prevzela. Tožena stranka tudi ni podala predloga za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravni posel med pravdnima strankama opredelilo kot posojilno pogodbo. Tožeča stranka se je sklicevala na dejstvo, da sta pravdni stranki med seboj ustno sklenili posojilno pogodbo in sicer v obdobju med 12. 6. 2012 ter 6. 8. 2012, kjer je vključen tudi izposojeni znesek v višini 300,00 EUR. Tožeča stranka je s petimi potrdili dokazala, da je tožeča stranka nakazala posamezne zneske v skupni višini 4.500,00 EUR na osebni račun tožene stranke, ta denar pa mu je med drugim posodila tudi zato, ker je med pravdnima strankama v preteklosti že obstajalo poslovno sodelovanje. Pravdni stranki sta sporazumno dogovorili datum vrnitve predmeta posojilne pogodbe in sicer sta določili mesec avgust 2013. Tožena stranka bi tako morala predmet tožbenega zahtevka v celoti vrniti najkasneje do zadnjega dne v mesecu avgustu, česar pa ni storilo, zaradi česar so z dnevom zamude začele teči tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožena stranka dolžna poravnati od trenutka, ko je prišla v zamudo z vračilom predmeta tožbenega zahtevka, to je v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 378. člena OZ, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje posojila, da znesek 4.500,00 EUR ne predstavlja avansa za nabavo materiala, saj je tožena stranka izdala račune naročniku C. d.o.o. Glede zneska 300,00 EUR pa je tožeča stranka po pravilih o dokaznem bremenu dokazala, da je tudi ta znesek bil dan kot del posojila toženi stranki. Ker tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da so bili prejeti zneski povezani s poslovanjem družbe C. in podjetjem tožene stranke, zato po mnenju tožeče stranke pritožba tožene stranke ni utemeljena. Zato predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Tožena stranka se je lahko glede na prejeto procesno gradivo tožeče stranke seznanila s celotno vsebino spornega predmeta, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti določbe člena 285 ZPP. Po določbi 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sporno razmerje je bilo vseskozi opredeljeno kot vprašanje obstoja ustne posojilne pogodbe, glede spornega dejanskega stanja v tej zvezi pa je vsaka od pravdnih strank navedla svoje trditve in zanje tudi predlagala dokaze. Toženi stranki je tako bila v celoti omogočena pravica do izjave v tem pravdnem postopku, po svojem pooblaščencu.

6Nadalje ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da sodba sodišča prve stopnje naj ne bi bila obrazložena in da je sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokazni oceni. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje je sprejelo argumentirano odločitev, na podlagi proste presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, kar se nanaša tako glede na listinske dokaze, kakor tudi na izjave obeh pravdnih strank, podane v tem pravdnem postopku. Glede izjave tožnika, da obstajajo tudi pisni dokazi o obstoju posojilne pogodbe ne glede na to, da je bila sklenjena ustna pogodba pa je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo dokazne listine in sicer pisna potrdila o nakazilu tožencu po N. kliku (od listovne številke A 2-A 6) iz katerih, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka, to je J. K. kot plačnik prejemniku-toženi stranki B. R. kot fizični osebi nakazala vse v tožbi zatrjevane zneske, katere je tudi označil kot posojilo v juniju 2012 in juliju ter avgustu 2012. Iz teh dokaznih listin izhaja, kot pravilno zatrjuje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je tožnik kot fizična oseba na TRR toženca kot fizične osebe nakazoval posojene zneske, kar dokazuje, da je šlo za pravni posel med njima kot fizičnima osebama in v tej zvezi nista omenjeni njuni pravni osebi C. d.o.o. ali B. R. s.p. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da v konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor, temveč za civilno pravno razmerje po 1. členu ZPP. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 obrazložitve tudi opredelilo zakaj je toženec od tožnika prejemal denarna sredstva na svoj TRR, kajti toženec je nato opravil gotovinski dvig denarja in tako ni z ničemer izkazano, da bi ta denar lahko uporabil delno kot avans za druge posle med pravnima osebama. Tožnik je tožencu posodil denar, ker mu je zaupal na podlagi prejšnjega poslovnega sodelovanja, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve in kar nakazuje na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za pravni posel med dvema pravnima, temveč le fizičnima osebama. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do izdanih računov, katere je B R. kot s.p. izdal za podjetje C. d.o.o. in tako te izstavljene račune ni mogoče povezati z vračilom denarnih zneskov, katere je tožnik kot fizična oseba nakazal tožencu na njegov TRR. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo do računov št. 29/2012 z dne 3. 6. 2012, št. 30/2012 z dne 5. 7. 2012 ter št. 42/2012 z dne 19. 10. 2012, do njih se je dokazno opredelilo v točki 19 obrazložitve in je v tej zvezi tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno materialnopravno zaključilo glede računa št. 36/2012 na katerega se sklicuje toženec (priloga B 25), da po zaključku sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil znesek na njem zmanjšan za prejeto plačilo 4.500,00 EUR. O siceršnjih računih, ki jih je priložila tožena stranka pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta z njimi potrjuje zgolj to, da sta tožnik in toženec, prvi v vlogi direktorja gospodarske družbe, poslovno sodelovala že prej, to pa hkrati potrjujejo trditve tožnika, da je zaradi korektnega predhodnega poslovanja s tožencem, temu zaupal in mu tudi na podlagi te okoliščine posodil denar. Tudi s temi računi tako tožena stranka ni ovrgla tožbenih trditev tožeče stranke o obstoju posojilne pogodbe.

7V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilno odločitev v zvezi z nepriznanjem takoimenovanih separatnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje je v tej zvezi pravilna in jo je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 21 obrazložitve sodbe, ki se sicer nanaša na obrazložitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

8Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer je pravno razmerje med pravdnima strankama sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno opredelilo kot posojilno pogodbo (člen 569 OZ), po kateri se posojilodajalec med drugim zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Posojilojemalec mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino iste stvari in kakovosti (prvi odstavek 574. člena OZ), dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti pa poleg glavnice dolguje še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za sklenitev posojilne pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (prvi odstavek 51. člena OZ). Pritožbena trditev o tem, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo uporabiti druge materialno pravne določbe npr. določila, ki urejajajo pogodbe o naročilu ali o gradbeni pogodbi, v tako ugotovljenem dejanskem stanju nimajo osnove. Zahteva tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo pravno razmerje presojati tudi v smeri obogatitve brez pravne podlage pa pomenijo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Takšno trditev o neupravičeni uporabi tožena stranka, tekom postopka na prvi stopnji ni podala. Iz dokaznih potrdil pa izhaja, da je tožnik tožencu tudi priporočeno po pošti poslal opomin za vrnitev posojenega zneska (priloga A 8 spisa) in je tudi s tem dokazal zapadlost obveznosti.

9Ni podan tudi uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje kot je že obrazloženo zgoraj je pravilno opredelilo nastalo razmerje med pravdnima strankama kot civilno pravno razmerje - posojilna pogodba. Pravilno je presodilo, da posojeni znesek 4.500,00 EUR ne predstavlja avansa za nabavo materiala in da toženec ni izrecno prerekal, da je prejel tudi 300,00 EUR v gotovini kot del posojila. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno izjasnilo glede računov, katere je kot dokaz predložil toženec in je pravilno zaključilo, da je te račune izdal toženec kot pravna oseba svojemu naročniku C. d.o.o. Sodišče se je tudi opredelilo glede trditev o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama, kadar sta le-ti poslovali preko svojih pravnih subjektov, zato tudi pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca ekonomske stroke, kateri naj bi se opredelil do poslovanja med pravnima osebama. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do poslovanja v zvezi z izdanimi računi med pravnima osebama. Sodišče prve stopnje se je v točki 14 obrazložitve tudi pravilno opredelilo do načina poslovanja glede izvajanja del pri investitorju v P. Sodišče prve stopnje tako ta izvedena dela, ne glede na njihov potek in način plačevanja ni moglo povezati s trditvijo toženca, da je posojeni znesek povezan s tem poslovanjem.

10Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere opozarja pritožnik v pritožbi in tudi ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, saj s svojo pritožbo ni uspela. Pooblaščenec tožeče stranke je priglasil kot pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo 500 točk, administrativne stroške v višini 2 % kar vse povečano za 22 % DDV znaša 284,58 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči na način, kot je to odločeno v odločitvi o stroških sodišča druge stopnje (točka II. izreka).