VSL Sklep II Ip 2601/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim popravnim sklepom in sklepom o ugovoru (I.) popravilo sklep o izvršbi glede naslova upnika in datuma pravilne izdaje sklepa o izvršbi; (II.), o ugovoru pa odločilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo in izvršilni postopek ustavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 3.018,80 EUR za čas od 5. 6. 2008 do 30. 12. 2012 in zakonske zamudne obresti od zneska 1.875,54 EUR za čas od 2. 9. 2010 do 30. 10. 2012 ter glede zneska 1.745,50 EUR; v preostalem delu ugovor zavrnilo in glede stroškov odločilo (III.), da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper sklep sta se pritožili obe stranki. Dolžnik se zoper sklep pritožuje v celoti, upnik glede odločitve zoper sklep o ugovoru. Obe stranki uveljavljata vse pritožbene razloge.

3Upnik je na pritožbo odgovoril.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je izvršbo dovolilo na podlagi več izvršilnih naslovov (glej sklep o izvršbi na red. št. 18); dovolilo je izvršbo glavnice 7.927,34 EUR, kar predstavlja kumulativo po treh izvršilnih naslovih, ter zakonske zamudne obresti od glavnice 3.018,80 EUR za čas od 5. 6. 2008 dalje, od glavnice 1.875,54 EUR za čas od 2. 9. 2010 dalje in od glavnice 3.033,00 EUR za čas od 28. 1. 2013 dalje.

7Dolžnik se je pritožil zoper sklep v celoti. Glede popravnega sklepa nima posebnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu sklep preizkusilo le v obsegu uradnega preizkusa; ti pritožbeni razlogi niso podani.

8Glede odločitve o ugovoru je višje sodišče sklep preizkusilo v delu, v katerem ni uspel (smiselno enako velja za upnikovo pritožbo).

9Dolžnik je ugovarjal zoper sklep o izvršbi, ker je terjatev zastarala. Navedel je tudi, da ima proti upniku nasprotni terjatvi, judikatno in nejudikatno.

10Upnik je temu v odgovoru nasprotoval. Opozoril je, da gre za judikatno terjatev, zato zastaranje ni nastopilo. Glede ugovora pobotanja je navedel, da v predmetni zadevi pobotne izjave še ni bilo (glede nasprotne judikatne terjatve), zato pobot ne more biti izveden. Glede nejudikatne terjatve pa, da se s terjatvijo ne strinja (dolžnik je v pobot ugovarjal nejudikatno terjatev iz naslova odškodnine).

11Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je ugovor materialnopravnega pobota utemeljen v delu, ki se nanaša na pobotanje judikatnih terjatev, delno utemeljen pa je tudi ugovor zastaranja terjatev, in sicer v delu zamudnih obresti od prvih dveh glavnic za čas pred tremi leti pred vložitvijo predloga za izvršbo. Upnik stališča, ki je utemeljeno na drugem odstavku 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v pritožbi več ne izpodbija. Ker je v obrazložitvi to pravilno in natančno obrazloženo, višje sodišče tega po nepotrebnem ne ponavlja.

12Sodišče je ugovoru zastaranja ugodilo kot to izhaja iz prvih alinej prvega odstavka II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Dolžnik navaja, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek ni jasen in se ne ve, za koliko se izvršba nadaljuje. Ta pritožbeni razlog ni utemeljen, ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu jasna. Sklep o izvršbi je razveljavljen za zakonske zamudne obresti od glavnice 3.018,80 EUR, in sicer za čas od 5. 6. 2008 do 30. 10. 2012, od glavnice 1.875,54 EUR pa za čas od 2. 9. 2010 do 30. 10. 2012. Kolikor dolžnik meni, da bi moralo sodišče v izreku sklepa o ugovoru še odločiti, za koliko se izvršba nadaljuje, tako pravno naziranje v določbah ZIZ nima podlage. Ko sodišče odloča o ugovoru, slednjega zavrže, zavrne ali pa mu ugodi in sklep o izvršbi razveljavi (primerjaj četrti odstavek 58. člena ZIZ). S sklepom o ugovoru torej izvršbe ne dovoljuje, kot to zmotno meni pritožnik. Prav tako je iz povzetega izreka, ki ga pravilno in jasno pojasnjujejo tudi razlogi sodišča prve stopnje, razvidno, v kakšnem delu se izvršba nadaljuje (upoštevajoč vsebino sklepa o izvršbi).

13Prav tako je jasno razvidno, da znesek 1.745,50 EUR, za kolikor je bila izvršba v tretji alineji prvega odstavka II. točke sklepa o ugovoru ustavljena, pomeni znesek izpolnitve obveznosti. Kako je izpolnitev vračunalo, je sodišče v razlogih pojasnilo, prav tako pa je navedlo, kako bo to vplivalo na nadaljnji postopek. Navedlo je, da se izvršba glede tretje glavnice nadaljuje še za glavnico 2.115,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2016 dalje, v preostanku pa je ta obveznost prenehala zaradi pobotanja v znesku 1.745,50 EUR (glej v nadaljevanju o upnikovi pritožbi, kako je sodišče do tega zneska prišlo). V izreku bi bilo mogoče primerneje, da bi sodišče zapisalo, da gre pri tem znesku za izpolnitev, a izostanek slednjega na pravilnost izpodbijanega sklepa ne učinkuje. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka v tem delu torej ni podana.

14Ko pritožnik (dolžnik) uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, v katerem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo upnikovo izjavo iz odgovora na ugovor, s katero je nasprotoval pobotanju nasprotne dolžnikove nejudikatne terjatve, o tem pa se dolžnik ni imel možnost izreči, je tudi to pritožbeno stališče napačno. Drži sicer, da je sodišče odločilo na podlagi trditve upnika, prvič podane v odgovoru na ugovor, o kateri se dolžnik ni mogel posebej izjasniti, vendar zgolj zato zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka še ni podana. Treba je namreč upoštevati specifičnost izvršilnega postopka in pristojnost izvršilnega sodišča, da odloča o spornem materialnopravnem ugovoru pobotanja. Ker izvršilno sodišče v izvršilnem postopku, ko odloča o ugovoru pobotanja nejudikatne terjatve, ne presoja samo pogojev zapadlosti in istovrstnosti pobotavanih terjatve (glej 311. člen OZ), temveč tudi, ali je v pobot uveljavljena terjatev likvidna - to je obstoječa (dolžnik namreč lahko pobotava le obstoječo terjatev). Terjatev pa je v izvršilnem postopku lahko likvidna le takrat, ko je izkazana z enako močno listino, kot jo ima upnik za svojo terjatev (torej z izvršilnim naslovom), ali pa če ni sporna. Ker izvršilno sodišče sodbo le izvršuje, izvršilni postopek pa je namenjen prisilni izterjavi terjatve, za katero ima upnik že izvršilni naslov, ne pa še ugotavljanju nasprotne, med strankami sporne terjatve (gre za stališče povsem ustaljene sodne prakse in pravne teorije; drugačno stališče bi pomenilo kršitev upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva), sodišče s tem, ko se je oprlo na upnikovo nasprotovanje pobotu nejudikatne terjatve, ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka. O tem vprašanju namreč ni bilo niti pristojno razpravljati, zato je dolžnikovo mnenje o upnikovemu odgovoru brezpredmetno.

15Upnik v pritožbi najprej uveljavlja, da je sodišče napačno ugotovilo zastaranje terjatev zakonskih zamudnih obresti po glavnicah 3.018,80 EUR in 1.875,54 EUR na dan 30. 10. 2012, saj naj bi v tem delu bila podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sama s seboj v nasprotju oziroma je v nasprotju z izrekom.

16Višje sodišče odgovarja, da to ne drži. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje hkrati napisalo, da je bil predlog za izvršbo vložen 28. 10. 2015, nato pa še, da je bil vložen 30. 10. 2012 in 30. 10. 2015, vendar pa zgolj zato zatrjevani pritožbeni razlog še ni podan. Iz spisa izhaja, da gre za upnikov predlog z dne 28. 10. 2015, ki je bil 30. 10. 2015 vložen priporočeno po pošti. To jasno izhaja iz dohodnega zaznamka sodišča na list. št. 1 in pripete kuverte k predlogu za izvršbo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zastaranje stranskih terjatev zadevnih judikatnih terjatev za čas izpred treh let, to je do 30. 10. 2012.

17Ta kršitev tudi ni podana v tistem delu, ki se nanaša na ugovor pobotanja z nasprotno judikatno dolžnikovo terjatvijo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napisalo, da je obračunalo terjatev na dan 10. 7. 2012, vendar višje sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno napako, ki ni take vrste, da višje sodišče ne bi moglo opraviti preizkusa pravilnosti izpodbijane odločbe, niti napaka ni take vrste, da bi bila pritožniku zaradi nje odvzeta pravica do pritožbe. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se sodišče pri obračunu višine pobotavanih terjatev opira na opravljen izračun, ki je v prilogah C, ta pa je pritožniku bil vročen hkrati z izpodbijanim sklepom (glej vročilnico, pripeto k izpodbijanemu sklepu). Iz tega obračuna izhaja, da je sodišče obe pobotavani terjatvi računalo na dan 8. 3. 2016, to je dan vloženega ugovora.

18Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je stanje pobotavanih se terjatev računalo na dan vloženega ugovora, čemur upnik nasprotuje.

19Upnik namreč navaja, da je res treba šteti, da je ugovor pobotanja dan v ugovoru, vendar je sodišče prve stopnje napačno presodilo časovni trenutek, od katerega takšen ugovor pobotanja učinkuje. Pri tem navaja stališče sodne prakse (VSM sklep I Ip 53072013), iz katerega naj bi izhajalo, da, skladno z določbo drugega odstavka 312. člena OZ, pobot učinkuje od takrat, ko so se stekli pogoji zanj, torej v trenutku zapadlosti kasnejše (judikatne) terjatve. Sodišče bi zato lahko v okviru pobotnega ugovora upoštevalo le dolžnikovo terjatev do višine 1.123,63 EUR (kar je glavnica), ne pa tudi obresti od te terjatve od dneva zapadlosti do vloženega ugovora. V tem delu sodišču prve stopnje očita tudi neobrazloženost, ker naj ne bi pojasnilo, zakaj je zavzelo tako materialnopravno stališče.

20Najprej ne drži, da sodišče prve stopnje konkretneje svojega stališča ni pojasnilo. Ravno nasprotno (glej glavni tekst in opombo št. 7). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik sicer vsebino odločbe višjega sodišča v Mariboru pravilno povzema, vendar višje sodišče v tej zadevi taki razlagi ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi očitno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 57/97 z dne 24. 6. 1997. Vrhovno sodišče je navedlo, da do prenehanja terjatev, ugotovljenih s pravnomočnim izvršilnim naslovom, lahko pride tudi s pobotanjem v izvršilnem postopku. To pobotanje je izvenpravdno. Vendar je pri tem treba upoštevati še pravila o časovnih mejah pravnomočnosti sodbe. Ta pravila v konkurenci z materialnopravnimi pravili o pobotanju, prevladajo. Zato učinkuje pobot samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik v izvršbi uveljavil. Dolžnik s pobotno izjavo, ki je enostransko pravno dejanje, ne more poseči v pravnomočno razsojeno stvar in prikrajšati upnika v upravičenih, temelječih na pravnomočni sodbi. Svojo judikatno obveznost lahko samo izpolni. To pa lahko stori tudi z uveljavitvijo v pobot svoje nasprotne terjatve, ki zato učinkuje samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil. Sklepno je Vrhovno sodišče še navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg nasprotnih terjatev strank izvršilnega postopka na dan vložitve ugovora pobota. S tem je višje sodišče tudi odgovorilo na pritožbeno navedbo, da naj bi sodišče z drugačno razlogo ravnalo diskriminatorno pri obravnavi različnih oblik pobota (izvenpravdnega in tistega, danega pred postopkom).

21Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo. Dolžnik je dolžan plačati upnikove stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, upnik pa tiste dolžnikove stroške, ki jih je dolžniku neutemeljeno povzročil (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Odločitev o stroških ni matematična operacija temveč uporaba materialnega prava, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka, pravilna. Da pa je dolžnik uspel le v manjšem obsegu, iz zgoraj povedanega in obsega obrazložitve obeh sodnih odločb nikakor ni mogoče zaključiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na pravkar citirani pravni podlagi. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča.