VSRS Sodba II Ips 209/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeče združenje mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 428,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Toženka je odgovorna urednica informativnega programa televizijske hiše G., ki je 14. 11. 2016 v oddaji F. objavila prispevek z naslovom .... V njem je tožečemu združenju očitala, da je denar, ki bi moral pripasti slovenskim umetnikom, nakazovalo podjetju v tujino, ter da je njegovo poslovanje problematično in sporno oziroma celo protipravno. Tožnikov zahtevek za objavo popravka je toženka zavrnila, zato ga uveljavlja s tožbo, in sicer z bistveno vsebino:

"Ni res, da številni slovenski umetniki, katerih dela so predvajali na kabelskih omrežjih, niso dobili nič denarja iz naslova avtorskih pravic.

Ni res, da je njihov denar A. pobral in ga nakazal dokaj neznanemu švicarskemu podjetju B., kjer je poniknil, in da švicarsko podjetje ni nikoli dokazalo niti tega, da sploh zastopa umetnike.

Ni res, da naj bi bil med temi milijoni tudi denar, ki bi ga morali dobiti C., D. in E..

Ni res, da A. ni nikakor informiral, da imajo avtorji kakršnekoli pravice iz kabelske retransmisije.

Ni res, da je A. denar za slovenske avtorje nakazoval v Švico."

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da obstoji odklonitveni razlog za objavo, saj je zahtevan popravek popolnoma formalen, brez vsebine, brez navedb oziroma prikaza drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin ter kot tak ne omogoča varstva prizadetih pravic. Sporočilni pomen spornega prispevka namreč terja vsaj kratek vsebinski prikaz nasprotnih dejstev in okoliščin (npr. kako je tožeča stranka delovala v času, ko je zastopala avtorje avdiovizualnih del, kako je potekala delitev sredstev med upravičence, kakšna je bila pri tem vloga B.).

4Tožnik zoper takšno odločitev vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in uvodoma predlaga branje določbe četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Ocenjuje, da iz nje primarno izhaja popravek kot zanikanje, iz njega pa še širše izvrševanje te pravice, to je argumentiran prikaz nasprotnih dejstev. Po njegovem mnenju med odklonilnimi razlogi iz 31. člena ZMed tudi ni razloga, ki ga navaja izpodbijana sodba, to je formalnost, nevsebinskost, pomanjkanje sporočilnega pomena, ... Zakonodajalec po njegovi oceni ni želel omejiti zanikanja, pač pa zgolj preširoko prikazovanje nasprotnih dejstev. Popravek je določil kot pravilo in presoje ni prepustil sodišču. Vrhovnemu sodniku predlaga pregled in premislek ob sodni statistiki, ki je ustavno pravico do popravka povsem omejila. Izpostavlja tudi ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic in se sklicuje na po njegovi oceni ogroženo pravno varnost.

5Toženka je na vročeno revizijo odgovorila. Ocenjuje, da ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

6Revizija ni utemeljena.

7Zakonodajalec je v 26. členu ZMed prizadetemu priznal pravico do popravka objavljenega obvestila, omejil pa jo je z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena istega zakona. Tako četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje vsebino popravka najprej v ožjem smislu, kot zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, nato pa tudi v širšem, kot navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ter okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Neizpolnjevanje teh meril pa predstavlja upravičen razlog, zaradi katerega je mogoče njegovo objavo odkloniti (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).¹

8Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti na ta način torej dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje.

9Ustavno varovani sta tudi svoboda izražanja (39. člen Ustave) ter pravica lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave), v kateri popravek posega. Kot vselej v primeru kolizije ustavnih pravic je treba tudi v tem primeru iskati ravnovesje med njimi. Obseg varstva pravice naj se zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge.²

10Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da konkretne okoliščine objavljenega obvestila niso takšne, da bi za varstvo tožnikovih pravic zadoščalo že zanikanje njegovih navedb. Zgoraj povzete vsebine popravka namreč ni mogoče oceniti drugače kot zgolj zanikanje objavljenega. V konkretnem primeru, ko je toženka objavila očitke o tožnikovem nepoštenem, celo nezakonitem delovanju, ki so zlahka preverljivi, bi tožnik lahko dosegel zgoraj opisan namen popravka le, če bi bil njegov odgovor vsebinski. Tak odgovor bi lahko, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, tožnik s kratko navedbo nasprotnih dejstev tudi podal (npr. z navedbami o delovanju B., obrazložitvijo, kako je potekala delitev sredstev, in podobnim). Ugoditev tožbenemu zahtevku bi v tem primeru pomenila nesorazmeren poseg v toženčeve ustavno varovane pravice.³ Prav to pa bi nasprotovalo enakosti in pravni varnosti.

11Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12Odločitev, da tožeče združenje samo krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Toženki pa mora povrniti njene stroške postopka. Revizijsko sodišče ji je priznalo 750 odvetniških točk nagrade za revizijski postopek po 3. točki tarife št. 21 in 15,00 odvetniških točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 22 % DDV znaša 428,38 EUR. Če tožeče združenje stroškov ne bo povrnilo v roku 15 dni, bo moralo plačati tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.
² Več o tem J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011.
³ O tem se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo. Primerjaj npr. odločbo II Ips 154/2015.