VSRS Sodba II Ips 174/2017

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne tudi v 1. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.753,90 EUR stroškov za odgovor na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožnica mora tožencu v 15 dneh povrniti 6.265,20 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba v notarskem zapisu SV ... z dne 3. 2. 2003 med pokojnim A. A. in B. A. glede prodaje nepremičnin parc. št. 496/9 in 492/20 k. o. ..., ter parc. št. 1610/1, 1612/2, 1613, 66 in 16121 k. o. ... nična glede pogodbenih določil o višini kupnine. Sicer je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah, vpisanih na ime toženca pod vknjižbo Dn. št. 2215/2003, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo, da je pooblastilo za prodajo nepremičnin podpisal A. A., zato je veljavno. Prodajna pogodba s tožencem, za katero se je A. A. odločil, ker je toženec s starši zanj skrbel, je bila sklenjena v okviru danega pooblastila. Dogovor o plačilu kupnine v prodajni pogodbi je bil le navidezen, zapisan zaradi nižje davčne obveznosti pri prodajni pogodbi, saj sta pogodbeni stranki želeli, da A. A. svoje nepremičnine brezplačno izroči v last in posest tožencu. Darilna pogodba je bila v celoti realizirana; A. A. je nepremičnine dejansko izročil v posest in last tožencu, v zvezi s čimer mu je tudi izdal zemljiško dovolilo, na podlagi katerega se je toženec vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo.

2Sodišče druge stopnje je o pritožbi že odločalo. S sodbo II Cp 2110/2015 z dne 2. 9. 2015 je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je sporna prodajana pogodba nična v celoti. Po toženčevi reviziji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 55/2016 z dne 8. 9. 2016 navedeno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3V novem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je sporna prodajna pogodba nična, v 3. izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške. Odločilo je še, da pravdni stranki sami krijeta tudi stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje ob pristnosti pooblastila in zavrnilo pritožbeno tezo, da je bilo to prekoračeno. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je A. A. želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki so mu je nudili toženec in njegovi starši, vendar je bila zaradi nižjega davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba. Ne glede na to pa po presoji sodišča druge stopnje niso nična le pogodbena določila o višini kupnine, ampak pogodba v celoti. Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Ker se v resnici nista sporazumela za prodajo, ampak daritev nepremičnin, je zavezovalni del prodajne pogodbe, ki obsega določila o predmetu pogodbe in kupnini ter zavezo prodajalca, da kupcu proda in prepusti v last in posest s pogodbo določene nepremičnine, ničen, ker sta ga pogodbenika sklenila samo navzven, da bi se izognila plačilu davka. Zaradi odnosa kavzalnosti pa je posledično ničen tudi razpolagalni del prodajne pogodbe, ki ga predstavlja dovolilo prodajalca, da se na podlagi prodajne pogodbe pri nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime kupca. Pogoj za veljavnost simulirane pogodbe niso izpolnjeni. Darilna pogodba je sicer ne glede na pomanjkanje obličnosti veljavna, ker je bil dogovor realiziran, vendar pa se ta zaključek nanaša le na zavezovalni pravni posel. Za prenos lastninske pravice na toženca pa bi moral obstajati še ustrezen razpolagalni pravni posel, ki ga ta nima. Zaradi zahtevane kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom ga ne more nadomestiti dovoljenje iz 4. točke sporne pogodbe.

4Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje tudi v 1. in 3. točki izreka, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče druge stopnje opustilo svojo argumentacijo iz sodbe II Cp 2110/2015 in ničnost sodbe utemeljilo s povem drugimi razlogi, ki so v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdne postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodišča druge stopnje so protislovni. Potem ko ugotavlja, da je A. A. želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegovi starši in da je brez podlage trditev, da je C. A. prekoračil pooblastilo, sklene, da so nična vsa pogodbena določila, ne le določila o kupnini. Zaradi notranjega neskladja je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5S tem ko je štelo, da niso izpolnjeni pogoji za konverzijo pogodbe, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovljenem namenu pogodbenikov, da je A. A. želel podariti nepremičnine tožencu, ne morejo biti neveljavna določila pogodbe o prepustitvi teh nepremičnin v last in posest tožencu in zemljiškoknjižno dovolilo. Nična nista ne zavezovalni ne razpolagalni pravni posel. Zemljiškoknjižno dovolilo ni navidezno.

6Toženec opozarja na pristranskost sodišča druge stopnje, ki kljub jasnemu stališču Vrhovnega sodišča vztraja pri svojem. Če bo Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v sojenje temu sodišču, predlaga, da v zadevi sodi drug senat.

7Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Navaja, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je namreč svojo ugotovitev, da je A. A. na toženca želel prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah iz hvaležnosti za skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegovi starši, oprlo na selektivno izbrane izjave toženca in njegovih staršev. Ta zaključek je materialnopravno zmoten in protispisen. V pooblastilu za sklenitev prodajne pogodbe je bilo izrecno predvideno, da je C. A. pooblaščen tudi za sprejem kupnine, kar jasno kaže na to, da pokojni A. A. ni imel namena, da bi se s tožencem dejansko sklenila darilna pogodba. Toženec je v postopku III P 3609/2009 na nedvoumno vprašanje, kje je kupnina, ki jo je plačal pokojnemu A. A. za nepremičnine, odvrnil, da je ta denar plačal, kje je ta denar, pa bi morali vprašati pokojnega. Šele kasneje je svojo izpovedbo spremenil. Ne glede na navedeno je pravilno stališče, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za veljavnost simuliranega pravnega posla, ker niso izpolnjeni pogoji za veljavnost razpolagalnega pravnega posla.

8Revizija je utemeljena.

O navedbah tožnice v odgovoru na revizijo

9Revizijsko sodišče povzema, da je sodišče druge stopnje v svoji kontrolni funkciji pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil tožničine teze o ponarejenem podpisu A. A. na pooblastilu z dne 9. 12. 2002. Menilo je, da je sodišče prve stopnje navedlo dovolj prepričljive razloge v zvezi z resnično vodjo A. A. glede spornih nepremičnin, in sicer, da je želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti iz skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegovi starši, vendar je bila zaradi davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba.

10Ker je tožnica v odgovoru na revizijo podala tudi svoj pogled v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje, da sta toženec in A. A. želela skleniti darilno pogodbo, se Vrhovno sodišče, upoštevaje zahtevo po obrazloženosti sodnih odločb instančnega sodišča, ki spremeni odločitev nižjega sodišča, opredeljuje tudi do teh navedb. Vprašanje, ali sta toženec in A. A. želela skleniti darilno pogodbo, je vprašanje pogodbene volje, ki je dejanske narave. To pomeni, da skuša tožnica s svojimi trditvami v odgovoru na revizijo (npr., da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je A. A. želel na toženca prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah, oprlo na selektivno izbrane izjave toženca in njegovih staršev; da je bil C. A. pooblaščen tudi za sprejem kupnine; da je toženec v zadevi III P 3609/2006 povedal, da je kupnino plačal A. A., nato pa svojo izpovedbo spremenil) izpodbijati dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nestrinjanje z dokazno oceno, ki ga je mogoče strniti v očitek, da sta nižji sodišči zmotno ocenili izpovedbe toženca in prič v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti pooblastilom z dne 9. 12. 2002, lahko pomeni le kritiko dejanskih ugotovitev in s tem nedovoljen revizijski razlog.

11Tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) ni podana. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo, da je sama tožnica ničnost sporne prodajne pogodbe (v pritožbi z dne 17. 1. 2014 zoper sodbo II P 581/2013 z dne 18. 11. 2013) med drugim utemeljevala s trditvijo, da sta pogodbeni stranki z navideznim pravnim poslom poskušali očitno prikriti darilno pogodbo (prvi odstavek na 4. strani pritožbe z dne 17. 1. 2014, list. št. 381). V ostalem očitek protispisnosti ni konkretiziran, saj tožnica ne pojasni, kateri to tisti razlogi sodbe, v katerih je nižje sodišče vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici.

O zmotni uporabi materialnega prava

12Sodišče druge stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, in sicer v zavezovalnem delu zato, ker "sta ga pogodbenika sklenila le navzven" v razpolagalnem delu prodajne pogodba pa zaradi v slovenskem pravu uveljavljenega načela kavzalnosti med zavezovalnim in razpolaganim pravnim poslom. Disimulirana pogodba naj bi bila sicer veljavna, ker je bila realizirana, vendar pa bi moral za prenos lastninske pravice na toženca obstajati še razpolagalni pravni posel, ki ga toženec nima.

13Pogodbenika sta v sporni prodajni pogodbi združila zavezovalni in razpolagalni (zemljiškoknjižno dovolilo) posel. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da sta za prenos lastninske pravice potrebna oba pravna posla in da je pogoj za veljavno razpolaganje veljaven zavezovalni posel, napačni pa so razlogi o ničnosti zavezovalnega pravnega posla.

14Notranje protislovno je, da sodišče pritrdi sodišču prve stopnje o veljavnosti prikrite (darilne) pogodbe ob hkratni ugotovitvi o ničnosti tistih delov sporne prodajne pogodbe, ki pomenijo tudi bistveno sestavino oziroma tipično izpolnitveno ravnanje darilne pogodbe. Enako kot pri prodajni pogodbi je tudi pri darilni pogodbi bistvena sestavina njen predmet. V konkretnem primeru je to stvar, in sicer nepremičnine individualizirane v 2. točki sporne prodajne pogodbe. Tudi pri darilni pogodbi je, enako kot pri prodajni pogodbi, tipično izpolnitveno ravnanje darovalca prenos lastninske pravice na stvari na obdarjenca (primerjaj 435. in 533. člen OZ). Povedano drugače, prodajna pogodba ni edina pogodba, iz katere izvira pravni naslov, ki je v obveznosti pogodbenika, da prenese lastninsko pravico na drugega pogodbenika. To je (med drugim) tudi darilna pogodba. V obravnavanem spornem pravnem razmerju se je A. A. v 2. točki pogodbe zavezal, da bo nepremičnine, ki so predmet pogodbe, izročil tožencu tako, da bo ta na njih pridobil lastninsko pravico. Tako prodajna kot darilna pogodba sta dvostranska pravna posla, kar glede darilne pogodbe pomeni, da mora biti za veljaven nastanek darovalčeve obveznosti podano soglasje obdarjenca, ki sicer s tem ne prevzema nobene obveznosti, ampak le pravico (primerjaj 533. člen OZ). Toženec je sprejel dajatev A. A. v 3. točki sporne obligacijske pogodba.

15Prodajna in darilna podoba se razlikujeta po njuni podlagi, to je razlogih, zaradi katerih sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo, oziroma po tem, kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Kavza prodaje je prejem nasprotne izpolnitve, medtem ko pri darilni pogodbi darovalec v zameno za izpolnitev obveznosti ne prejme nobene nasprotne izpolnitve obdarjenca. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člena OZ); če je ni, je ta nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Pri navidezni pogodbi je kavza navidezna - v konkretnem primeru sta stranki sklenili pogodbo z drugačno kavzo, kot je zapisana v pogodbi, in te, ki je prikazana navzven, sploh nista hoteli. Navidezna kavza nima učinkov, lahko pa velja prikrita kavza, če ni nemoralna ali prepovedana (primerjaj drugi odstavek 39. člena OZ). Sodišči nista ugotovili nedopustnosti kavze prikrite darilne pogodbe.

16Nična so zato samo tista določila sporne prodajne pogodbe, v kateri se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini kot bistveni sestavini prodajne pogodbe v 2. in 3. točki pogodbe. Če je tako in je napačen zaključek sodišča druge stopnje o ničnosti celotne prodajne pogodbe, je brezpredmetno vsakršno razpravljanje o kavzalnosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla in posledični ničnosti razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila).

17Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi v 1. in 3. točki izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških na pritožbeni in revijski stopnji po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki vsebuje stroškovni izrek o stroških, nastalih do zaključka glavne obravnave 12. 3. 2015. Tožnica je s tožbo uspela le v sorazmernem majhnem delu, zato mora v skladu s tretjim odstavkom 154. člena tožencu povrniti vse njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ker se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), ki je začela veljati 10. 1. 2015. Stroški obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo z dne 1. 6. 2015 (3210 ZOdvT) v znesku 1.417,60 EUR, poštne stroške 20,00 EUR povečano za 22 % DDV, skupaj 1.753,87 EUR; nagrado za revizijo z dne 9. 11. 2015 (3300 ZOdvT) v znesku 1.772,00 EUR, poštne stroške 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 2.186,00 EUR; in nagrado za revizijo z dne 18. 1. 2017 (3300 ZOdvT) v znesku 1.772,00 EUR, poštne stroške 20,00 EUR povečano za 22 % DDV, sodno takso 1.893,00 EUR, skupaj 4.079,24 EUR.