VDSS Sodba Psp 77/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.896,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2016 dalje do plačila in ji povrniti 49,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zamudno sodbo se je pritožil toženec. Pojasnjuje, da je republiško štipendijo prejemal zaradi gmotnega stanja, pred tem pa je bil prejemnik Zoisove štipendije. Zaradi neopravljenega 2. letnika Fakultete A. je štipendijo v podobnem znesku že vrnil. Predlaga odpravo dolžnosti povračila štipendijskih sredstev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere se skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana zamudna sodba je izdana ob izpolnjenih zakonskih pogojih za izdajo zamudne sodbe, določenih v 318. členu ZPP, ker toženec ni odgovoril na tožbo.

5Sodišče je tožencu posredovalo tožbo v odgovor in ga tudi opozorilo, da mora v roku 30 dni sodišču posredovati odgovor na tožbo ter nadalje, da bo v primeru, če v postavljenem roku ne bo odgovoril na tožbo, izdalo zamudno sodbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožba s pozivom, da odgovori na tožbo, je bila tožencu pravilno vročena. Iz predložene povratnice² je razvidno, da osebna vročitev ni bila mogoča, zato je bilo 30. 8. 2016 v hišnem predalčniku na toženčevem naslovu puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga je dolžan dvigniti. Ker toženec v tem roku pisanja ni dvignil, 15. 9. 2016 pa mu je bilo obravnavano sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku, se šteje, da mu je bila tožba po 4. odstavku 142. člena ZPP fiktivno vročena 14. 9. 2016. Toženec v pritožbi pravilnosti vročitve tožbe ne izpodbija, niti ne zatrjuje, da s predmetnim postopkom zaradi odsotnosti ni bil seznanjen.

6Ker toženec v roku ni odgovoril na tožbo, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, hkrati pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku.

7Stranki sta namreč dne 15. 3. 2011 sklenili poravnavo,³ s katero se je toženec zavezal, da bo v 12 mesečnih obrokih tožniku vrnil 1.896,70 EUR, ki jih je prejel kot štipendijo v študijskem letu 2007/2008, če šolanja ne bo uspešno zaključil in niti v dodatnem roku do 31. 3. 2012 ne bo predložil dokazila o opravljenem letniku, za katerega je prejemal štipendijo. Pravna podlaga za odločitev v zadevi je tako glede glavnične terjatve podana v 1050. in v 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ)⁴, glede plačila zakonskih zamudnih obresti pa v 299. in 378. členu OZ.

8Toženčevo pritožbeno zatrjevanje, da naj bi štipendijo že vrnil, za kar tudi sicer ni predložil nobenega dokaza, za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti pravno relevantno. V kolikor je obveznost po sklenjeni sodni poravnavi že izpolnjena, je to mogoče uveljavljati v eventualnem postopku izvršbe.

9Ker je izpodbijana ugoditvena zamudna sodba izdana ob pravilno uporabljenem procesnem in materialnem pravu, je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² V sodnem spisu na listovni številki 2.
³ Priloga A/3 sodnega spisa.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.