VSL Sklep II Kp 4496/2016

I. Pritožbi A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, obdolženi B. B. pa je dolžan plačati 50,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je ob odločanju o ugovoru zagovornika obdolženega B. B. iz razloga po drugem odstavku 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožnico zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1, ki jo je vložil (oškodovanec kot tožilec) A. A. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2Zoper sklep sta se pritožila:

- A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 14. in 22. člena Ustave RS; predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da "obtožnico subsidiarnega tožilca dopusti" ali ga razveljavi in zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje;

- obdolženčev zagovornik zoper odločbo o stroških kazenskega postopka zaradi "zmotne uporabe materialnega prava"; višjemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi, stroške kazenskega postopka, ki so nastali do vložitve zavržene obtožnice, pa naloži v breme proračuna.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Sodišče prve stopnje je pri razlagi pojma oškodovanca kot tožilca izhajalo iz pravilnega izhodišča, da sta za presojo upravičenosti prevzema kazenskega pregona temeljni določbi 60. člena ZKP in 6. alineja 144. člena ZKP. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, lahko potem, ko državni tožilec kazensko ovadbo zavrže, prevzame le tisti, ki ima tudi dejansko lastnost oškodovanca v zvezi s tem kaznivim dejanjem. To pa je tisti, katerega kakšna osebna ali premoženjska pravica je neposredno prekršena ali ogrožena.

5Pravilni so tudi nadaljnji razlogi izpodbijanega sklepa, da je tudi v primerih kaznivih dejanj, katerih zakonski opis individualno določenega oškodovanca ne vsebuje, saj je njihov objekt varstva kakšna druga dobrina, možno, da bo z dejanjem lahko prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica individualno določene osebe. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je takšne narave tudi zakonski opis kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1, kakor tudi, da opis obravnavanih kaznivih dejanj ne vsebuje dovolj določne opredelitve oškodovanca v predstavljenem smislu.

6Bistveno je, da v opisu očitanega kaznivega dejanja A. A. ni imenovan kot oškodovanec (tč. 7 obrazložitve). Kazenski postopek, v katerem naj bi obdolženec krivo izpovedal, je označen le z navedbo pristojnega sodišča (Okrožno sodišče v Ljubljani) in opravilno številko (III Kpr 112/2009). Čeprav za odločitev o obravnavanih pritožbah to ni odločilno, pa navedbe, da je šlo za kazenski postopek zoper (takrat obtoženega) A. A., ni niti v obrazložitvi zavržene obtožnice. Sodišče prve stopnje ima prav, da je v primeru takšnega zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki namesto individualno določenega oškodovanca pred storilcem varuje drug objekt oz. dobrino, npr. pravosodje, za upravičenost prevzema kazenskega pregona od državnega tožilca nujno, da je vzročna zveza med napadom na pravosodje in posegom v pravice individualno določenega oškodovanca razvidna že iz opisa kaznivega dejanja. Oškodovanec mora biti v opisu dejanja torej najmanj poimenovan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v presojanem opisu kaznivega dejanja A. A. niti ni označen kot oškodovanec, saj se kot objekt napada s krivo izpovedbo v kazenskem postopku navaja (le) pravosodje. Zato so vse nadaljnje pritožbene navedbe A. A. o zadostnosti konkretizacije prekršitve ali ogrozitve kakšne njegove osebnostne ali premoženjske pravice, ki da je glede na vsebino obravnavanega kaznivega dejanja najmanj logična in splošno znana posledica zatrjevane krive izpovedbe v kazenskem postopku zoper njega, zaradi svoje odvečnosti nerelevantne.

7Ostalih pritožbenih navedb A. A. pritožbeno sodišče ni presojalo, saj se ne tičejo razlogov izpodbijanega sklepa, temveč vprašanja izpolnjenosti utemeljenega suma kot standarda za vložitev obtožnice zoper obdolženega B. B. oz. vsebine predhodnega sklepa zunajobravnavnega senata z dne 25. 4. 2016.

8Neutemeljena pa je tudi pritožba obdolženčevega zagovornika. Čeprav drži, da se smejo oškodovancu kot tožilcu po tretjem odstavku 96. člena ZKP v plačilo naložiti le tisti stroški kazenskega postopka, ki so nastali po tem, ko je od državnega tožilca prevzel pregon, pa z izpodbijano odločbo ta določba ni bila prekršena. O stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkih obdolženca ter potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika, ki so nastali do trenutka prevzema kazenskega pregona in ki obremenjujejo proračun, je bilo namreč odločeno že s sklepom preiskovalne sodnice I Kpr 4496/2016 z dne 23. 9. 2016, s katerim je bila zahteva za preiskavo po njenem umiku s strani državnega tožilca zavržena. Z izpodbijanim sklepom je bilo potemtakem odločeno le o tistih stroških kazenskega postopka, ki so nastali po tem, ko je A. A. dne 28. 9. 2016 prevzel kazenski pregon zoper obdolženca.

9Razlogi, s katerimi je bil izpodbijan sklep, niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10A. A. je na prestajanju dolgoletne zaporne kazni in nima nobenega premoženja, zato bi bilo z naložitvijo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljanje. Pritožbeno sodišče ga je zato njenega plačila oprostilo (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP). Obdolženec pa prejema do 600,00 EUR rednega mesečnega dohodka, je samski in nima preživninskih obveznosti, zato je po tar. št. 7404 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžan plačati 50,00 EUR sodne takse.