VSRS Sodba XI Ips 22929/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30. 6. 2017 zoper obdolženega tujca A. A. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil izročitveni (ekstradicijski) pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki traja do odločitve o izročitvi tuji državi. V pripor je preiskovalni sodnik vštel čas obdolžencu odvzete prostosti od 30. 5. 2017 od 5.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 7. 7. 2017 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi ekstradicijskega pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navajajo, da je zunajobravni senat kršil določbo šestega odstavka 202. člena ZKP, saj je o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločil šele sedmi dan po njeni vložitvi, kar že samo po sebi pomeni, da je sklep nezakonit. Sicer pa po trditvah zagovornikov za odreditev ekstradicijskega pripora niso izpolnjeni pogoji, saj posredovana prošnja za izročitev ne ustreza zahtevam iz 3. in 4. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP. Prošnji namreč ni bil priložen ustrezen akt z opisom kaznivega dejanja, kajti priloženega dopisa sodnega referenta ni mogoče šteti za akt, ki ga predvideva določba 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP. Po navedbah zagovornikov je neustrezen tudi izpisek besedila določb kazenskega zakona, ki ga je država prosilka priložila prošnji, saj so citirane določbe zakona pričele veljati po storitvi očitanega kaznivega dejanja, medtem ko v času storitve kaznivega dejanja veljavnih določb kazenskega zakona država prosilka ni priložila, pri tem pa tudi ni pojasnila, ali so citirane zakonske določbe milejše od tedaj veljavnih. Zagovorniki tudi očitajo, da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je nadalje podana tudi zato, ker preiskovalni sodnik ni ugodil dokaznima predlogoma obrambe, naj se pridobita posnetek video kamere in zdravstvena dokumentacija oškodovanke, pri čemer tudi ni obrazložil, zakaj predlogoma ni ugodil, medtem ko senat na pritožbene očitke o neopredelitvi preiskovalnega sodnika do dokaznih predlogov ni odgovoril, ampak je le podal svoje videnje, zakaj izvedba dokazov ni potrebna. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor odpravi in obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 26. 7. 2017 navaja, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Očitek, da zunajobravnavni senat o pritožbi ni odločil v oseminštiridesetih urah, nima navedb o konkretizaciji vpliva kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe. Na očitke o neizpolnjevanju pogojev iz 523. člena ZKP in o neobrazloženosti sklepa preiskovalnega sodnika pa je ustrezno odgovoril že zunajobravnavni senat.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5Zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka s trditvami, da je zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločil šele sedmi dan po njeni vložitvi. Skladno s šestim odstavkom 202. člena ZKP (v zvezi s četrtim odstavkom 524. člena ZKP) mora zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v oseminštiridesetih urah. ZKP ne določa, kdaj začne teči ta rok, po stališču sodne prakse¹ pa se rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila pritožba v obravnavani zadevi v odločanje zunajobravnavnemu senatu predložena dne 6. 7. 2017, zunajobravnavni senat pa je o pritožbi odločil naslednji dan, torej v roku oseminštiridesetih ur, zato uveljavljana kršitev ni podana.

6Po presoji Vrhovnega sodišča pa niso podane niti druge kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo zagovorniki. V tretjem odstavku 524. člena ZKP je določeno, da izda preiskovalni sodnik v primeru, če prošnja za izročitev tujca ustreza pogojem iz 523. člena in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, razen če je že iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Prošnji za izročitev mora biti po določbi 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP priložena obtožnica ali sodba ali odločba o priporu ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi, v izvirniku ali overjenem prepisu; v njih mora biti med ostalim naveden tudi opis kaznivega dejanja. Skladno s 4. točko tretjega odstavka 523. člena ZKP pa mora biti prošnji za izročitev priložen tudi izpisek iz besedila kazenskega zakona tuje države, ki naj se uporabi ali ki je bil uporabljen proti obdolžencu zaradi dejanja, ki je povod za zahtevano izročitev.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je država prosilka prošnji za izročitev obdolženega tujca priložila akt Zveznega sodišča za kazenske in popravne zadeve v Buenos Airesu z dne 7. 1. 2016 oziroma nalog za obdolženčevo prijetje, ki ga je izdal in podpisal zvezni sodnik tega sodišča Santiago Quian Zavalia. Iz vsebine navedenega akta oziroma naloga izhaja, da se obdolženec, kljub pravilni vročitvi vabila, ni zglasil na argentinskem sodišču, zaradi česar se zoper njega izdaja nalog za takojšnje prijetje v Argentini ali tuji državi (list. št. 149 in 150). Ta nalog vsebuje tudi sodnikovo odredbo, da se z namenom obdolženčevega prijetja naslovi uradni dopis na poveljnika argentinske zvezne policije, argentinski register povratništva in Oddelek za Interpol argentinske zvezne policije. Dopis sodišča z dne 7. 1. 2016, naslovljen na Oddelek za Interpol argentinske zvezne policije, je bil priložen prošnji za izročitev obdolženca. Sestavni del tega dopisa je tudi opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu v državi prosilki in zaradi katerega se zahteva njegova izročitev.

8Vsebinsko identične očitke zagovornikov, s katerimi izpodbijajo obstoj (formalnega) pogoja iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP, je zunajobravnavni senat zavrnil z obrazložitvijo, da je priloženi akt Zveznega sodišča za kazenske in popravne zadeve v Buenos Airesu z dne 7. 1. 2016 enakovreden odločbi o priporu, saj gre za nalog sodnika države prosilke za takojšnje prijetje obdolženca v domači ali tuji državi, ki vsebuje tudi sodnikovo odredbo za posredovanje uradnega dopisa Interpolu argentinske zvezne policije, iz slednjega dokumenta pa je opis kaznivega dejanja natančno razviden (4. točka obrazložitve sklepa). Senat je pri tem navedel, da gre pri dopisu, naslovljenem na Oddelek za Interpol, ne glede na njegovo poimenovanje, po vsebini za odredbo za razpis mednarodne tiralice, pri tem pa je treba nalog sodnika in dopis obravnavati skupaj. Glede na navedeno je presodil, da je pogoj iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP izpolnjen. Takšno presojo zunajobravnavnega senata sprejema tudi Vrhovno sodišče. Pravilno je stališče zunajobravnavnega senata, da nalog sodišča za obdolženčevo takojšnje prijetje in dopis, naslovljen na Oddelek za Interpol argentinske zvezne policije, ki je po vsebini dejansko odredba za razpis mednarodne tiralice, skupaj in v medsebojni povezavi ustrezata zahtevi iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP. Pri tem ni bistveno, da je priloženi dopis argentinskega sodišča podpisan samo s strani sodnega referenta, kar v zahtevi problematizirajo zagovorniki. Ta dopis sodišča ima podlago v sodnikovem nalogu za takojšnje prijetje obdolženca, ki je po vsebini primerljiv odločbi o priporu. Pri presoji pogojev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP je treba imeti pred očmi, da se način sprejema in izdaje ter oblika in sestavni deli posameznih sodnih aktov od države do države razlikujejo, zato ni mogoče pričakovati, da bodo dokumenti, ki jih države prosilke prilagajo prošnji za izročitev, sestavljeni v točno določeni obliki in na tak način, kot ga pozna naša procesna zakonodaja. Zahtevo, da je treba prošnji za izročitev priložiti enega izmed aktov, naštetih v 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP, v katerem mora biti naveden tudi opis kaznivega dejanja, je treba presojati tudi v povezavi s 522. členom ZKP, ki ureja vsebinske pogoje, ki jih mora zaprošena država ugotavljati v postopku izročitve tujca in so vezani na kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva njegova izročitev. Presoja, ali so podane okoliščine, ki morajo oziroma ne smejo biti podane, da se lahko dovoli izročitev tujca, je namreč mogoča le, če iz prošnji priložene dokumentacije države prosilke določno izhaja opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se zahteva izročitev tujca. Nalog argentinskega sodišča za takojšnje prijetje obdolženca in uradni dopis sodišča, izdan na podlagi tega naloga, ki vsebuje tudi natančen opis kaznivega dejanja, zaradi katerega Argentina zahteva izročitev obdolženca, v obravnavanem primeru glede na obrazloženo pogoju iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP zadostita. Zatrjevana postopkovna kršitev zato ni podana.

9Zagovorniki v zahtevi nadalje navajajo, da so nekatere citirane določbe Kazenskega zakonika Argentine začele veljati po storitvi domnevnega kaznivega dejanja, zaradi česar ni mogoče preveriti morebitne retroaktivne veljave teh določb in pogojev za izročitev po 522. členu ZKP. Vrhovno sodišče po pregledu prošnji priloženih prilog ugotavlja, da je pod besedilom nekaterih citiranih določb kazenskega zakona države prosilke, med drugim tudi 119. člena, ki opredeljuje kaznivo dejanje, in 59. člena, ki določa, kdaj se postopek ustavi, navedena opomba, da citirani besedili nadomeščata prejšnje besedilo zakona, pod besedilom 63. člena, ki določa tek zastaranja, pa je navedeno, da sta bila drugi in tretji odstavek tega člena razveljavljena, kot to v zahtevi pravilno navajajo zagovorniki. Zunajobravnavni senat je v 4. točki obrazložitve sklepa v zvezi z istovrstnimi pritožbenimi očitki, ali gre pri citiranih določbah za milejše določbe od tistih, ki so veljale v času izvršitve domnevnega kaznivega dejanja, pojasnil, da bodo te okoliščine lahko razjasnjene z opravo potrebnih poizvedb v okviru ugotavljanja pogojev za izročitev. Senat se je torej opredelil do tovrstnih očitkov in štel, da priloženi izpisek besedila določb kazenskega zakona države prosilke zadosti pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru pogoj iz navedene določbe izpolnjen. Država prosilka mora prošnji za izročitev priložiti izpisek iz besedila kazenskega zakona, ki naj se uporabi zoper obdolženca. Argentina je svoji prošnji priložila izpisek določb svojega Kazenskega zakonika, za katere sama očitno šteje, da jih je treba uporabiti v konkretnem primeru. Vprašanje, ali so tiste določbe, pod besedilom katerih je navedeno, da nadomeščajo prejšnje besedilo zakona, milejše od določb, veljavnih v času storitve kaznivega dejanja, pa bo lahko predmet presoje v državi prosilki, če bo do sojenja zoper obdolženca prišlo. Pri tem pa je glede na očitke zagovornikov treba še poudariti, da se kaznivo dejanje spolnega napada, kot je opisano v posredovani prošnji in njenih prilogah, uvršča v kategorijo kaznivih dejanj, katerih občečloveška nevrednost je vsakomur očitna; gre torej za dejanje, ki se (vsaj) v modernih demokratičnih družbah, kamor je moč uvrščati tudi državo prosilko, opredeljuje kot zavržno samo po sebi (malum in se). Zatrjevana kršitev določbe 4. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP glede na navedeno ni podana, izpodbijani sklep pa je tudi v zadostni meri obrazložen.

10Neutemeljene so nadalje trditve zagovornikov o kršitvi določb kazenskega postopka, ker preiskovalni sodnik ni ugodil dokaznima predlogoma za pridobitev posnetkov varnostne kamere in zdravstvene dokumentacije oškodovanke. Sodišče utemeljenost suma v ekstradicijskem postopku presoja na podlagi odločb tuje države, ki so priložene prošnji za izročitev, ter dokazov, na katere se sklicujejo te odločbe. Pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora v ekstradicijskem postopku, sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč na obstoj utemeljenega suma sklepa na podlagi podatkov, navedenih v prošnji priloženi dokumentaciji. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 379/2002 z dne 24. 12. 2002, ki jo v zahtevi citirajo vložniki, sicer navedlo, da je preiskovalni sodnik dolžan tudi v ekstradicijskem postopku izvesti dokaz, vendar le, če je njegova vsebina taka, da bi utegnila v tolikšni meri omajati utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora.

11V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik utemeljenost suma obrazložil s sklicevanjem na priloženo odločbo Prizivnega sodišča za kazenske in popravne zadeve z dne 13. 4. 2015 in v njej navedeno dokazno gradivo, zlasti na izpovedbo oškodovanke, posnetke varnostne kamere in poročilo Zdravstvenega centra Centro medico Integral Fitz Roy. V odločbi Prizivnega sodišča je navedeno, katera dejstva in okoliščine izhajajo iz posameznih dokazov. Preiskovalni sodnik je v izpodbijanem sklepu v bistvenih delih povzel vsebino dokazov, kot izhaja iz priložene odločbe, ter presodil, da je utemeljen sum podan. Na naroku za zaslišanje obdolženca je obramba predlagala pridobitev posnetkov varnostne kamere in zdravstvene dokumentacije oškodovanke. Gre torej za iste dokaze (dokazna sredstva), katerih vsebina izhaja že iz priložene odločbe Prizivnega sodišča. Resda se preiskovalni sodnik v svojem sklepu izrecno ni opredelil do dokaznih predlogov obrambe, vendar pa je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je sprejel (takšno) vsebino teh dokazov, kot izhaja iz odločbe Prizivnega sodišča, medtem ko je zunajobravnavni senat v zvezi s pritožbenimi očitki o neizvedbi predlaganih dokazov pojasnil, da se je preiskovalni sodnik lahko zanesel na vsebino dokazov, kot izhaja iz priložene odločbe države prosilke, in da bi izvedba istih dokazov dejansko pomenila preverjanje resničnosti v odločbi države prosilke navedenih dejstev, v ta pa ne gre a priori dvomiti. Ob tem je senat še dodal, da dejstva, ki naj bi se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, za presojo obstoja utemeljenega suma niti niso bistvena oziroma nimajo takšnega vpliva, kot skuša prikazati obramba (5. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče sprejema takšno presojo zunajobravnavnega senata. Preiskovalni sodnik je svojo presojo utemeljenega suma upravičeno oprl na vsebino posameznih dokazov, kot je ta povzeta in predstavljena v odločbi Prizivnega sodišča države prosilke. Sodišče zaprošene države se namreč pri odločanju o priporu v ekstradicijskem postopku pri presoji utemeljenega suma lahko zanese na (takšno) vsebino dokazov, kot izhaja iz priložene dokumentacije države prosilke (3. točka tretjega odstavka 523. člena ZKP); državi prosilki prošnji za izročitev posameznih dokazov namreč ni treba prilagati. S tem, ko preiskovalni sodnik v obravnavanem primeru od države prosilke ni pridobil posnetkov varnostne kamere in zdravstvene dokumentacije oškodovanke, katerih vsebina je razvidna že iz prošnji priložene dokumentacije, ob (s strani obrambe) le drugačni presoji teh dokazov, in ko takšne odločitve posebej ni obrazložil, kar je naknadno sicer storil zunajobravnavni senat, določbe kazenskega postopka niso bile kršene.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000, XI Ips 37499/2013-116 z dne 5. 9. 2013, XI Ips 47551/2016-213 z dne 26. 1. 2017.
² Primerjaj mag. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1099.