VSL Sklep II Ip 2210/2017

I. Pritožba prvega dolžnika zoper sklep z dne 8. 6. 2017 (list. št. 44-45) se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožba drugega dolžnika zoper sklep z dne 8. 6. 2017 (list. št. 48-49) se zavrne in sklep potrdi.

K pritožbi zoper sklep na list. št. 44-45

1Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika M. d.o.o., zoper plačilni nalog z dne 4. 5. 2017 zavrglo, ker dolžnik ni ugovarjal nobenega izmed zakonsko dopustnih ugovornih razlogov navedenih v prvem odstavku 34.a člena Zakona o sodnih taksah.

2Zoper navedeni sklep je prvi dolžnik vložil pritožbo ter sklep izpodbija v celoti ter navaja, da je sodišče takso napačno odmerilo. Navaja, da je pritožnik v izvršilni zadevi glavni dolžnik, drugodolžnik T. P. pa nastopa kot porok. Postopka bi bilo potrebno zato združiti na tak način, da bi sodišče le enkrat odmerilo plačilo sodne takse in odločilo, da mora takso plačati družba M. d.o.o., kot glavni dolžnik ali porok T. P., drugače bo taksa plačana dvakrat. Prosi za razveljavitev sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvodolžnik v ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni navedel nobenih ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 34.a člena ZST-1 torej, da taksno obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. V ugovoru je namreč zatrjeval, da ni dolžan plačati sodne takse zaradi tega, ker zahtevek upnika temelji na oderuški pogodbi in ima znake goljufije, torej nobenega iz zakonsko določenih razlogov v postopku v zvezi s plačilom sodne takse, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugovor zavrglo v skladu s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1. Drugodolžnik v pritožbi sicer navaja nove razloge in sicer trdi, da je sodišče nepravilno takso izmerilo zato, ker jo je določilo dvakrat, saj bi moralo upoštevati da je prvodolžnik glavni dolžnik, drugodolžnik pa le porok ter zaradi tega takse ne bi smelo odmeriti dvakrat. Vendar pa je pritožniku pojasniti, da bi moral navedene razloge, v kolikor bi jih želel uveljavljati, podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, torej v samem ugovoru zoper plačilni nalog. Nove pritožbene navedbe pa so v okviru tega postopka prepozne ter jih višje sodišče ne more upoštevati po 337. členu Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem postopku uporablja glede na 15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 3. točko prvega odstavka Zakona o sodnih taksah. 33. člen ZPP namreč določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik pa nobenih upravičljivih razlogov, zakaj navedenih dejstev ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne navaja.

5Glede na navedeno višje sodišče pritožbo prvega dolžnika zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točko 1. člena ZST-1).

6Višje sodišče opozarja, da začne 8-dnevni rok za plačilo sodne takse po opominu z dne 4. 5. 2017 ponovno teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).

K pritožbi zoper sklep na list. št. 48-49

7Tudi ta odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je bila sodna taksa v enakem znesku kot njemu naložena v plačilo tudi prvodolžniku družbi M. d.o.o., ki naj bi bila glavni dolžnik v tej zadevi, zato sodna taksa v enakem znesku ne more biti odmerjena tudi njemu kot fizični osebi, saj je v tej zadevi vključen le kot porok. Navedene ugovorne in enake pritožbene navedbe pa so materialno pravno zmotne. Iz spisa sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo zoper dva dolžnika, družbo M. d.o.o., in fizično osebo T. P. Vsak od dolžnikov je vložil samostojni ugovor. Tudi če pritožnik trdi, da naj bi bila družba glavni dolžnik, drugodolžnik kot fizična oseba pa porok, je dejstvo, da upnik uveljavlja terjatev zoper oba dolžnika kot solidarna dolžnika. Vsaka od strank je zato v tem postopku samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo ali ne škodijo drugim sospornikom (primerjaj 195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točko prvega odstavka ZST-1). Ker ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov, kar sta dolžnika v tem izvršilnem postopku, ne vsebuje, je določena taksna obveznost obeh dolžnikov v prvem odstavku 3. člena ZST-1, po katerem mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Izjema, da bi oba dolžnika plačala le eno takso, kar pritožnik sedaj uveljavlja v pritožbi, bi veljala le v primeru, ko bi šlo za nerazdelno taksno obveznost, ki jo ZST-1 določa v devetem odstavku 3. člena. To pa v tem primeru glede na uvodno obrazložitev, ker sta dolžnika navadna sospornika, ne velja.

8Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 3. točko prvega odstavka ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. točke ZST-1).

9Višje sodišče opozarja, da začne 8-dnevni rok za plačilo sodne takse po opominu z dne 4. 5. 2017 ponovno teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).