33. člen ZPP

Če je sodišče menilo, da so priče potrebne, bi moralo pozvati tožečo stranko, da za to pomembno dejstvo ponudi dokaz z zaslišanjem teh delavcev. V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, katere listine je tožeča stranka pravočasno predlagala, kateri dokazni sklepi so bili sprejeti, katere listine so v spisu in jih nato tudi oceniti. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo ogleda na kraju samem. Ker je kar nekaj časa poteklo od spornih dogodkov in je tožeča stranka pribavila vrsto fotografij, je bil dokaz pravilno zavrnjen.

ZFPPIPP določa obvezno objavo sklepov, izdanih v glavnem postopku zaradi insolventnosti. Navedeno določbo je treba razumeti tako, da se obveznost objave nanaša tudi na predlog s prilogami, na katere se sklicuje obrazložitev sklepa o izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe.

Za nesklenitev glavne pogodbe je odgovorna toženka, od katere tožnica utemeljeno zahteva vrnitev dvojne are v smislu drugega odstavka 65. člena OZ.

Po 212. členu ZD je prekinitev zapuščinskega postopka potrebna le v primeru, da do spora o obsegu zapuščinskega premoženja pride med dediči, ne pa, če do tega pride med dediči in tretjo osebo. Odsotnost razlogov o dejstvih, ki niso bila prerekana in se zato štejejo za priznana, ne predstavlja procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj v hišo odloča upoštevajoč stanje ob zaključku glavne obravnave. Verjetnost, da bo hiša zaradi zatrjevane črne gradnje porušena, zato ne more vplivati na odločitev.

V konkretnem primeru gre za spor o obligaciji – veljavnosti pogodbe in je zahteva za izbris zastavne pravice le posledica neveljavnosti pogodbe. Za reševanje obligacijskih razmerij med gospodarskimi družbami pa je pristojno okrožno sodišče – gospodarski oddelek.

Tožnici je zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, tudi če delodajalec ni imel posebnega pravilnika o normi, če je postopek izpeljal enakopravno za vse delavke in se je za vse delavke na enak način ugotavljalo doseganje vnaprej določenih normativov.

V sporu, ki je bil začet po odreditvi stečajnega senata, je ugotavljanje obstoja terjatve vezano na pravni temelj, ki izvira iz delovnega razmerja. Plačilo odpravnine trajno presežnim delavcem, ki je predmet spora, določa zakon o delovnih razmerjih v 36. f členu (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot pravico iz delovnega razmerja. Za odločanje o takem sporu pa je po določbi 2. točke 4. člena ZDSS določena stvarna pristojnost specializiranega - delovnega sodišča.

Pri realizaciji ustavnega zakona oziroma odloka ne gre za spore o sami pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, bi bilo lahko vprašljivo, ali je za odločanje o teh sporih pristojno socialno sodišče, saj to lahko odloča samo v sporih, ki so kot socialni spori izrecno določeni v ZDSS. Vendar bi v spornem primeru morebitna drugačna pristojnost lahko vplivala na ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člen ustave RS). Zato je za odločanje o tem, ali tožniku pripada zahtevano zaostalo izplačilo akontacij vojaških pokojnin, glede na določbe ustavnega zakona in odloka, stvarno pristojno specializirano socialno sodišče.

Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za rešitev spora, ko je postopek sprožila skupina delavcev ter se spor nanaša na statusna vprašanja, delavci pa se čutijo prizadete pri uveljavljanju pravice do sodelovanja pri upravljanju. V obravnavanem primeru se zadeva ne nanaša na spor iz 4. in 6. člena ZDSS, pa tudi ZSDU ne določa sodnega varstva za spor, ki so ga sprožili delavci.

Zahtevek za vrnitev predmetov, ki so bili zaseženi v skladu z določbami ZKP po organih za notranje zadeve, je sicer po vsebini premoženjskopravni, ni pa civilnopravni spor, saj ta spor ne izvira iz civilnopravnega razmerja, ampak iz (pred)kazenskega postopka, v katerem je organ za notranje zadeve z avtoriteto, ki mu jo dajejo določbe ZKP, odvzel tožničin osebni avto. Za vrnitev takšnih, po posebnem postopku zaseženih predmetov, zato ni pristojno odločati pravdno sodišče, ampak odloča o takšni vrnitvi lahko le organ, ki vodi kazenski ali predkazenski postopek.