VSC Sodba PRp 49/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je obdolžilni predlog Okrožnega državnega tožilstva (ODT) Maribor opr. št. MB-Pt/2/2/16 z dne 15. 2. 2017 zoper v uvodu poimenovani storilki, na podlagi 3. alineje četrtega odstavka člena 106 Zakona o prekrških (ZP-1) zavrnilo, ker zaradi absolutnega zastaranja postopek o prekršku ni več mogoč in zato niso podani pogoji za začetek postopka, posledično pa je na podlagi določbe četrtega odstavka člena 44 ZP-1 s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2S tako odločitvijo se okrožna državna tožilka ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitev materialnih določb ZP-1 (3. točka člena 156 ZP-1) v zvezi z 2. točko člena 154 ZP-1 in predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe skladno s procesnim gradivom izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva:

- organ odkrivanja (PU Maribor) je na ODT Maribor dne 9. 7. 2014 podal kazensko ovadbo št. 2311-114/212/93 zoper osumljenega D. V. (odgovorno osebo pravne osebe v tem prekrškovnem postopku) zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po določbi prvega odstavka člena 251 KZ-1, dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po določbi tretjega odstavka člena 257 KZ-1 ter zaradi 101 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po določbi prvega odstavka člena 259 KZ-1 (prekvalificirano v kaznivo dejanje ponarejanja listin po določbi prvega odstavka člena 251 KZ-1 in še 107 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po določbi prvega odstavka člena 259 KZ-1), ta ovadba pa je bila dopolnjena dne 8. 12. 2014

- okrožna državna tožilka je s sklepom opr. št. Kt/15121/2014 LU/Tl z dne 25. 10. 2016 tako vloženo kazensko ovadbo zavrgla iz razloga, ker ni bil podan utemeljen sum, da je osumljeni D. V. storil naznanjena kazniva dejanja

- dne 21. 2. 2017 pa je s strani ODT Maribor na Okrajno sodišče v Celju bil vložen obdolžilni predlog zoper pravno in odgovorno osebo, kot storilki prekrškov, katerima se očita storitev v uvodu navedene prekrške, ta obdolžilni predlog pa je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo zaradi nastopa absolutnega zastaranja.

5Pritožba kršitev materialnih določb zakona utemeljuje s tem, da je prvo sodišče nepravilno zaključilo, da je pregon za storitev prekrškov absolutno zastaral. Prekrški, ki se obema storilkama očitajo, so bili storjeni v času od 16. 6. 2011 do 8. 12. 2011. Prvo sodišče po oceni pritožbe nepravilno razloguje določbo člena 42 ZP-1, ki določa tek relativnega zastaralnega roka, saj ni upoštevalo določbe tretjega odstavka člena 11.a ZP-1, ki določa, da če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, se postopek o prekršku ne more začeti, če se pa je že začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. Med tem časom zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče in se nadaljuje šele po pravnomočnosti odločitve iz prejšnjega odstavka. Ker je določba člena 11.a ZP-1 v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona (člen 42 ZP-1), je potrebno izhajati iz določbe petega odstavka člena 42 ZP-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati, saj takšno situacijo predvideva določba tretjega odstavka člena 11a ZP-1. Ta določba pa ne govori o pretrganju relativnega zastaranja ter absolutno zastaranje ne omejuje na dvakratnik časa, ki je potreben za potek relativnega zastaranja, temveč določa zadržanje zastaranja, torej, da zastaranje (tako relativno kot absolutno) v času, ko je v teku predkazenski postopek ne teče in se nadaljuje šele po pravnomočno zaključenem predkazenskem postopku. Iz tega razloga je zakonodajalec uporabil institut zadržanja zastaranja v členu 11.a ZP-1. Prav tako pa je nepravilno enačenje termina pretrganja zastaranja s terminom neteka oziroma zadržanja zastaranja, kajti v prvem primeru (po pretrganju) začne zastaranje teči znova, pri čemer pa je tek relativnega zastaranja omejen s pravilom o absolutnem zastaranju pregona, medtem, ko v drugem primeru zastaranje v času, ko se zoper storilca postopek o prekršku ne sme začeti ali pa nadaljevati ne teče, se pa nadaljuje, ko so za to izpolnjeni pogoji, pri tem pa zastaranje ne začne teči znova. Podobno izhaja tudi iz obrazložitve zakonodajalca v predlogu novele ZP-1G. Ker torej v času, ko je zoper storilca bila vložena kazenska ovadba, ki je imela tudi znake prekrška, po mnenju pritožbe zastaranje pregona za prekršek (tako relativno kot absolutno) ni teklo in se je nadaljevalo šele po končanem predkazenskem postopku, kajti tek relativnega zastaranja je bil prekinjen tudi z aktivnostmi policije. Do vložitve kazenske ovadbe pa ni poteklo niti absolutno zastaranje, ki je z dnem vložitve kazenske ovadbe prenehalo teči in se je nadaljevalo po zavrženju kazenske ovadbe, torej 25. 10. 2016 in bi se torej glede prekrška, storjenega 17. 8. 2011 absolutno zastaranje izteklo 1. 12. 2017, glede prekrška, storjenega 8. 12. 2011 pa bi absolutno zastaranje nastopilo 23. 3. 2018, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna. Take navedbe so materialnopravno napačne.

6Prvostopno sodišče je ob povzetku gornjih procesnih relevantnih dejstev o tem, kako je potekal predkazenski postopek zoper odgovorno osebo pravne osebe (takrat osumljenca) in izhajajoč pri tem z pravne teorije o teku absolutnih in relativnih zastaralnih rokov v kaznovalnem pravu ter institutov pretrganja in zadržanja zastaranja zaključilo, da je vložitev kazenske ovadbe sicer zadržala (relativno) zastaranje in da v tem času zastaralni rok sicer ni tekel, ker pa je v tem času preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon za zastaranje zahteva za prekrškovni pregon (torej dvakrat dve leti) je pregon zoper pravno in odgovorno osebo absolutno zastaral, zaradi česar je na podlagi 3. alineje četrtega odstavka člena 106 ZP-1 ob uradnem preizkusu vloženega obdolžilnega predloga le-tega zavrnilo.

7Pritožbeno sodišče po pregledu predmetne prekrškovne zadeve najprej ugotavlja, da se z obdolžilnim predlogom, ki je bil vložen pri prvostopnem sodišču 21. 2. 2017 obema storilkama očita storitev prekrškov po določbah ZVoz, za storitev katerih je predpisan izrek (le) globe, ne pa tudi stranske sankcije, zaradi česar se takšen postopek o prekršku skladno z določbami člena 52 ZP-1 vodi po določbah hitrega postopka o prekršku, zato bi državna tožilka takoj po zavrženju prej navedene kazenske ovadbe morala celotno zadevo odstopiti za to pristojnemu prekrškovnemu organu, ki izvaja strokovni nadzor nad izvajanjem določb ZVoz v zvezi s poslovanjem avto šol. Pristojni organi za izvajanje pooblastil po ZVoz pa so izrecno navedeni v členih 20 do 23 ZVoz, v njihovi domeni pa je presoja o tem, ali je v obravnavanem primeru šlo za storitev prekrškov in ali obstaja podlaga za izdajo odločbe o prekršku. Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1. Ker pa uradni preizkus izpodbijane sodbe po pritožbenemu sodišču (člen 159 ZP-1) ne zajema tudi preizkusa absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 2. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, torej, če je obdolžilni predlog podal nekdo, ki ne more biti predlagatelj, pritožbeno sodišče iz tega razloga v odločitev prvostopnega sodišča na način, da bi odločitev le-tega spremenilo in obdolžilni predlog zavrglo (kar bi sicer moralo storiti že prvostopno sodišče) ni moglo poseči. Zato se je do pritožbenih navedb vsebinsko opredelilo.

8Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami na prekrškovnem področju odpira dve pomembni vprašanji in sicer:

- razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji in v tem svojstvu prepoved ponovnega sojenja o isti stvari ("načelo ne bis in idem")

in

- tek relativnega in absolutnega zastaranja v prekrškovnem pravu.

9Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek. Če pa je storilec obsojen za prekršek prej, kot za kaznivo dejanje, pa naš pravni sistem uzakonja vštevanje globe v kazen za kaznivo dejanje. V primeru pa, ko obstoji pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, določba prvega odstavka člena 11.a ZP-1 preprečuje vodenje postopka o prekršku¹ , pri čemer pa načelo ?ne bis in idem? ne prepoveduje samo ponovnega sojenja za kazniva dejanja, temveč se nanaša tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška, kot tudi znaki kaznivega dejanja, kajti uporaba tega pravila prepovedi ponovnega sojenja je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, torej je potrebno vedno skrbno presojati konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja, torej življenjski-historični dogodek, ki se je zgodil v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, iz katerih je mogoče sklepati na tesno krajevno in časovno povezavo med elementi posameznega ravnanja² .

10Procesni vidik razmejitve med prekrški in kaznivimi dejanji pa tako, kot sicer uvodoma pravilno povzema pritožba, ureja člen 11.a ZP-1, ki določa pravila glede hkratnega nevodenja kazenskega in prekrškovnega postopka in če se tekom postopka o prekršku začne kazenski postopek (v obravnavanem primeru se je začel le predkazenski, ne pa kazenski postopek!) sodišče postopek o prekršku prekine³ . V predkazenskem postopku, ki je bil usmerjan s strani ODT Maribor se je v zvezi z izvajanjem pooblastil pri izvedbi programov varne vožnje in skupinskih delavnic takrat osumljenemu D. V. očitalo več prej navedenih kaznivih dejanj, med drugim tudi zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ter ponarejanja listin, kar so kazniva dejanja zoper pravni promet (25 poglavje KZ-1), z obdolžilnim predlogom v tem postopku pa se obema storilkama očita kršitev zapovednih norm po prej navedenih določbah ZVoz. Tako ni dvoma, da se tudi očitek iz obdolžilnega predloga navezuje na isti historični in življenjski dogodek, zaradi katerega je tekel tudi predkazenski postopek in zaradi katerega je bila kazenska ovadba zoper tedaj osumljenega D. V. (sedaj odgovorno osebo pravne osebe) zavržena. Smisel upoštevanja načela "ne bis in idem" pa ni le v tem, da navedena oseba ne sme biti dvakrat obsojena za isto stvar, temveč tudi v tem, da se za isto stvar z istimi dejstvi osebe ne sme niti dvakrat obravnavati, kajti država je tista, ki se mora odločiti (po načelu večje kriminalne količine), katerega izmed obeh postopkov bo vodila zoper storilca⁴ .

11V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih dejanj, nista hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek, zato je že iz tega razloga nerelevantno sklicevanje na določbo člena 11.a ZP-1. Obdolžilni predlog s strani državne tožilke je bil na okrajno sodišče vložen šele po zaključenem predkazenskem postopku, torej po zavrženju kazenske ovadbe, zato je v konkretnem primeru neutemeljeno navajanje pritožbe, da prvostopno sodišče ni pravilno razlogovalo določbe člena 11.a ZP-1, ki naj bi bila v odnosu specialnosti do ureditve zastaranja pregona, kot je določeno v členu 42 ZP-1. V konkretnem primeru torej sploh ni prišlo do situacije, ko bi prvo sodišče, ki bi odločalo o vloženem obdolžilnem predlogu zaradi hkratnega vodenja predkazenskega postopka, prekinilo postopek o prekršku, kar bi sicer v vsakem primeru, kot pravilno navaja pritožba, bilo dolžno storiti, kajti po tej določbi se postopek o prekršku, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, vse dotlej, dokler postopek v zvezi s kaznivim dejanjem ni končan, ne vodi.

12V nadaljevanju pritožba pravilno trdi, da so ravnanja policije in državnega tožilca pretrgala tek relativnega zastaranja, ki do vložitve kazenske ovadbe 10. 4. 2014 še ni poteklo, poteklo pa ni niti absolutno zastaranje. Napačno pa razloguje, da naj bi z dnem vložitve kazenske ovadbe celo prenehalo teči (bilo zadržano) tudi absolutno zastaranje za prekrške in se je nadaljevalo šele po zavrženju kazenske ovadbe, torej 25. 10. 2016, pri čemer pa v pritožbenih navedbah pritožba celo sama ugotavlja, da je tek relativnega zastaranja omejen s pravilom o absolutnem zastaranju pregona, s čemer prihaja tudi sama s seboj v nasprotje.

13Prvostopno sodišče je tudi v tem delu povsem pravilno izhajalo iz teoretičnih izhodišč kazenskega prava, ki urejajo tek zastaralnih rokov in v tem svojstvu tudi pravilno razlogovalo ovire za njihov normalni potek. Med potekom zastaralnih rokov lahko nastopijo ovire za njihov normalni potek, ena izmed njih je zadržanje zastaranja, ki ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne more začeti ali nadaljevati, pri čemer so relevantne le pravne ovire (začasna duševna bolezen, duševna motnja ...)⁵ . Ko pa ta ovira preneha, pa teče v tem primeru zastaralni rok naprej in vanj se torej všteje čas, ki je pretekel pred oviro in čas, ki je pretekel po prenehanju ovire, medtem, ko se pri pretrganju zastaranja začne teči zastaralni rok znova. Pretrganje in zadržanje zastaranja pa bi lahko povzročila neprenehno podaljševanje zastaranja, zato je v prekrškovnem pravu v nasprotju s kazenskim pravom (v kazenskem pravu so zato določeni daljši zastaralni roki!) še vedno ohranjen institut absolutnega zastaranja, ki pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračeno⁶ . ZP-1 poleg zadržanja (prekinitve) ureja še tudi pretrganje zastaranja, ki ima drugačne učinke, še zlasti po vsakem pretrganju tudi v postopku o prekršku zastaranje začne teči znova, vendar pa tudi z aktivnimi procesnimi dejanji organov pregona instituta absolutnega zastaranja v končni fazi nikakor ni mogoče obiti tako, kot si to napačno razlaga pritožba, kajti pregon za prekršek absolutno in brezpogojno zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za relativno zastaranje pregona, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče. In če takšen čas, določen za absolutno zastaranje poteče, postopek o prekršku pa še ni pravnomočno končan, ga je v vsakem primeru potrebno ustaviti. Le v primeru, če bi hkrati tekla prekrškovni in predkazenski postopek in bi v skladu s členom 11a ZP-1 bil postopek o prekršku prekinjen, bi v tem času tako, kot ima pritožba prav, relativno zastaranje ne teklo, torej bi bilo zadržano, v vsakem primeru pa bi teklo tudi v tem primeru absolutno zastaranje, kar pomeni, da bi s potekom absolutnega zastaranja, postopek o prekršku več ne bil dopusten. Razlogovanje pritožbe v smeri, da pa je zakonodajalec pri ureditvi zastaranja postopka za prekrške v primeru, da je zoper storilca podana kazenska ovadba uporabil institut zadržanja zastaranja in s tem namerno ne uporabil instituta pretrganja zastaranja, ker naj bi bil domet določbe člena 11.a ZP-1 v povezavi z določbo šestega odstavka člena 42 ZP-1 bistveno omejen, in da vsled tega tudi ni teklo absolutno zastaranje pa je nepravilno in si pritožba napačno razloguje pomen določbe členov 11.a in 42 ZP-1 v smeri, da tek predkazenskega postopka pomeni tudi zadržanje absolutnega zastaranja.

14Tek relativnega zastaranja prekrška je z aktivnostmi policije, ki so bile izkazane v okviru predkazenskega postopka sicer bil pretrgan in v tem delu ima pritožba prav, saj so tudi to dejanja organa, ki merijo na pregon storilca kljub temu, da postopek o prekršku ni bil uveden in čeprav drži ugotovitev, da relativno zastaranje do dneva vložitve kazenske ovadbe dne 10. 7. 2014 ni poteklo, niti ni poteklo absolutno zastaranje. Pritožba pa nima prav, da je z dnem vložitve kazenske ovadbe prenehalo teči tudi absolutno zastaranje in se je le-to nadaljevalo šele po zavrženju kazenske ovadbe, torej po 25. 10. 2016, kajti, kot je bilo že prej pojasnjeno morebitne (pravne) ovire (zadržanje) tek relativnega zastaranja nikakor ne vplivajo na tek absolutnega zastaranja, kot to napačno pojmuje pritožba, pri čemer je ključno, da postopek o prekršku sploh ni bil prekinjen, saj do postopka ni prišlo in bi le v tem primeru bilo mogoče govoriti o zadržanju relativnega zastaranja. Pregon za prekršek ne glede na tek relativnega zastaranja v vsakem primeru absolutno in brezpogojno zastara takrat, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za relativno zastaranje pregona.⁷ Vsako drugačno razlogovanje ovir za tek zastaranja in pretrganje le-tega bi pomenilo, da bi se za prekršek, ki je le kršitev zapovedne norme in ki načeloma pomeni družbi manj nevarno ravnanje, kot kaznivo dejanje, tudi po dlje časa trajajočem kazenskem postopku, ki bi se primeroma lahko zaključil tudi z zavrženjem kazenske ovadbe oziroma ustavitvijo postopka lahko storilce prekrškov preganjalo neomejeno in nerazumno dolgo časa, kar je v vsakem primeru v nasprotju z institutom zastaranja tudi prekrškovnemu pravu, ki ne dovoljuje neomejeno podaljševanje zastaranja, ki je v vsakem primeru v prekrškovnem postopku omejeno z absolutnim zastaranjem. Ta rok pa v nobenem primeru ne sme biti prekoračen, tudi v primerih, če se je predkazenski postopek začel pred potekom tega roka, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko se je predkazenski postopek začel v času, ko še ni poteklo niti relativno, niti absolutno zastaranje za prekršek, je pa brez dvoma nastopilo absolutno zastaranje po vložitvi obdolžilnega predloga. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi določbe 3. alineje četrtega odstavka člena 106 ZP-1 (na podlagi uradnega preizkusa bi sicer moralo v skladu z določbo prvega odstavka člena 106 ZP-1 obdolžilni predlog zavreči) zavrnilo.

15Po povedanem se torej pritožbene navedbe, ki prvemu sodišču očitajo nepravilno uporabo materialno pravnih določb člena 42 ZP-1 in v tem svojstvu tudi določb člena 11.a ZP-1, ki je procesnega značaja, izkažejo za neutemeljene, zaradi česar je bilo potrebno tako pritožbo zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1 in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

¹ Odločba VS RS, opr. št. IV Ips 31/2015, IV Ips 48/2011.
² Primerjaj odločbo VS RS opr. št. I Ips 6258/2010.
³ Primerjaj odločbe VS RS opr. št. IV Ips 35/2011 in IV Ips 49/2009.
⁴ Primerjaj odločbe VS RS št. U-I-24/2010, sodbo ESČP Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009 in sodbo VS RS opr. št. I Ips 3634/2014-89 z dne 7. 4. 2016 in I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014.
⁵ Kazensko pravo Bavcon - Šelih, GV Založba.
⁶ KZ - splošni del, Komentar GV Ljubljana (avtor I. Bele), str. 601-610.
⁷ Glej ZP-1 s komentarjem GV Založba 2009 (Selinšek in ostali).