VSL Sodba I Cpg 421/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene plačilo zneska 220.000,00 EUR s pripadki in (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tudi za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora (263. člen ZGD-1) morajo biti izpolnjene splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. Tako mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati obstoj škodljivega dejstva (dejanje ali opustitev obveznosti članov organa vodenja), škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo.

5Tožeča stranka zatrjuje, da je toženec njene posle (s poimensko naštetimi poslovnimi partnerji) po letu 2007 oziroma 2008 pričel voditi preko sebe kot fizične osebe ter je zanje tudi prejemal plačila na svoj račun pri X d.d., in jih uporabil zgolj v lastno korist in za svoj račun. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so trditve tožeče stranke glede prejema plačil (razen nakazila v znesku 9.730,73 EUR) premalo konkretizirane in niso podprte z dokazi. Res je namreč, kot to poudarja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla (in seveda tudi ne dokazala): katere posle naj bi toženec prevzel, kdaj in na kakšen način naj bi to storil, koliko bi iz posamezne storitve ali dobave blaga morala tožeča stranka prejeti od svojih poslovnih partnerjev, pa ni, katere posle je toženec opravljal v imenu tožeče stranke, vendar za svoj račun...

6Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je povsem pavšalna in zato nedokazana navedba tožeče stranke o višini nastale škode. Njena ocena, da ji je nastala škoda v višini 220.000,00 EUR temelji le na njenih predvidevanjih, koliko prilivov naj bi (glede na prilive v prejšnjih obdobjih) tožeča stranka prejela po odhodu toženca.

7Le za nakazilo denarnih sredstev v znesku 9.730,73 EUR je tožeča stranka predložila listinski dokaz (izpis poslovanja na deviznem računu, Priloga A5). Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tudi direktorica tožeče stranke imela dostop do toženčevega deviznega računa, na katerega je eden od poslovnih partnerjev nakazal znesek 9.730,73 EUR. Trditev, da je kartica direktorice tožeče stranke plačilna kartica, ki omogoča le plačila s kartico, ne omogoča pa preverjanja podatkov o računu, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je višje sodišče ni upoštevalo.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov (zaslišanja strank, prič in poizvedbo prilivih na toženčeve račune). V skladu z načeli pravdnega postopka je zbiranje trditvenega in dokaznega bremena povsem v rokah strank, zato sodišče dokazno pomembnih dejstev ne sme samoiniciativno sprejeti v podlago sodbe. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da izpovedba priče (še manj pa stranke) ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza, vendar pa je takšen dokazni predlog utemeljen (le) tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme (prim.: III Ips 136/2015). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

9Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo (tudi) na dejstvo, da je bila v času, za katerega tožeča stranka očita tožencu izvajanje škodljivih dejanj, tožeča stranka v 50% solasti toženca in L. K. (sedanje zakonite zastopnice tožeče stranke) in da sta bila oba hkrati tudi zakonita zastopnika tožeče stranke. Zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da sta bila zakonita zastopnika zadolžena za različna področja dela in da zato L. K. ni imela vpogleda v posle tožeče stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta oba direktorja tožečo stranko zastopala samostojno in brez omejitev. Z odločitvijo, da se bo ukvarjala le s strokovnimi, ne pa tudi s poslovnimi vprašanji, je tako L. K. prevzela rizik, da z njimi ne bo seznanjena. Posledica tega je, da ni vedela, da tožeča stranka nima urejene poslovne dokumentacije in da ni bila seznanjena s posli, ki jih je izvajala tožeče stranka. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odgovornost za (morebitno) oškodovanje tožeče stranke (med drugim) pripisalo tudi direktorici tožeče stranke in njenemu ne dovolj skrbnemu ravnanju v zvezi z opravljanjem njene funkcije. Na podlagi drugega odstavka 263. člena ZGD-1 so namreč člani uprave v primeru, če ne ravnajo tako, kot bi ravnal vesten in pošten gospodarstvenik, družbi solidarno odgovorni za nastalo škodo. V okviru svoje skrbnosti kot direktorice družbe (in njene družbenice) bi morala biti tudi L. K. seznanjena s poslovanjem družbe in bi morala razpolagati z listinami v zvezi s poslovanjem tožene stranke (vsaj za potrebe izdelovanja vsakoletnih računovodskih izkazov).

10Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Pri tem pa višje sodišče še dodaja, da ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, ki je upravičena za zastopanje. V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Zato mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Odločitev edine družbenice tožeče stranke o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanjega direktorja), predstavlja materialno pravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, bi bil (že) to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tem primeru tožeča stranka takšnega sklepa ne zatrjuje. Ker tudi ne zatrjuje, da je z družbeno pogodbo to urejeno drugače, zanjo veljajo določbe ZGD-1, ki urejajo upravljanje družbe. Pri tem je potrebno še pojasniti, da (glede na veljavno zakonsko ureditev) ne zadošča dejstvo, da je edini družbenik odločil o nekem vprašanju, ki se tiče družbe (505. člen ZGD-1), ampak je za pravno učinkovanje odločitve potreben še vpis njegove odločitve v knjigo sklepov, saj prvi odstavek 526. člena ZGD-1 določa, da sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.