VSRS Sodba II Ips 313/2011

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženca ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 13.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne, tožnik pa je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.667,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 413,10 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je (v tretjem sojenju) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o nakupu dirkalnika, sklenjenega med pravdnima strankama. Ugodilo je zahtevku za plačilo 13.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 430/2010 z dne 25. 5. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja uporabe določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi zaradi odsotnosti pravnega temelja v zvezi z izpolnitvijo obveznosti.

4Na podlagi omenjenega sklepa je toženec vložil revizijo. V njej navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili določb OZ, prav tako pa sta razloge o odločilnih dejstvih podali nejasno oziroma v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je v vseh treh sojenjih ugotovilo, da sta ob sklenitvi dogovora z dne 8. 12. 2004 obe stranki vedeli, da toženec ni pravno formalni lastnik vozila in da sta se stranki dogovorili, da znaša cena za vozilo 93.000 EUR, pri čemer je del dogovorjene kupnine poravnala A., d. o. o., preostanek pa tožnik. S plačilom kupnine je tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil, toženec pa je svoj del obveznosti, to je prenos lastninske pravice in izročitev vozila v posest tožniku, izpolnil s tem, ko je na s strani tožnika določeno podjetje B., d. o. o. oziroma leasingodajalca A., d. o. o. prenesel lastninsko pravico na vozilu oziroma posredoval pri lastniku za takšen prenos. Kavza dogovora z dne 8. 12. 2004 ni bila prodaja vozila v last in posest tožniku, temveč v prenosu upravičenja nemotene rabe in uporabe vozila na tožnika s strani toženca. Obe pravdni stranki sta svojo pogodbeno zavezo v celoti izpolnili, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi naj bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnika, v nasprotju z določilom 190. člena OZ. V zvezi z očitano obogatitvijo toženca je povsem irelevantno ali je toženec prejetih 13.000 EUR porabil za nakup svojega novega dirkalnika ali za karkoli drugega. Lastništvo vozila je bilo na tožnika oziroma pravno osebo, ki jo je on določil, preneseno, s tem pa je toženec izpolnil svojo obveznost. Takšen dogovor ne more biti ničen, saj 130. člen OZ dopušča tudi dogovor o zavezi za tretjo osebo. V dogovoru je sicer zapisano, da bo vozilo prodal toženec, kupil pa tožnik, vendar gre očitno za napačen zapis. Poleg neuporabe določbe drugega odstavka 82. člena OZ, je drugostopenjskemu sodišču mogoče očitati kršitev določb pravdnega postopka glede na to, da najprej ugotavlja, da je toženec uredil vse potrebno za prenos lastništva ter pridobitev leasinga s strani B., d. o. o., nato pa zaključuje, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6Revizija je utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je tožnik tožencu na račun kupnine za dirkalnik izročil 13.000 EUR; da je bil dirkalnik last A. d. o. o. in je zanj leasing pogodbo sklenila mati toženca; da je ta zaradi dogovora pravdnih strank dirkalnik predčasno odkupila in ga prodala nazaj A., d. o. o. tako, da ga je kasneje v leasing vzela B., d. o. o., kjer je bil tožnik prokurist in je sam podpisal to pogodbo; ter da je B., d. o. o., sklenila leasing pogodbo namesto tožnika, ker ta finančno tega ni bil sposoben.

8Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da čeprav toženec ni bil lastnik dirkalnika, prodaja tuje stvari v skladu s 440. členom OZ veže pogodbenika, zato pogodba ni nična. Na podlagi 190. člena OZ pa je toženec dolžan tožniku vrniti prejetih 13.000 EUR, saj jih je prejel glede na podlago, ki se ni uresničila. Na podlagi dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama dne 8. 12. 2004 (v nadaljevanju Dogovor), bi namreč moral tožniku kot kupcu omogočiti nadaljnje razpolaganje z dirkalnikom (tj. sklenitev "sale and lease back" pogodbe). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožnik s trditvami, da toženec svojega dela po Dogovoru - prodaje dirkalnika, ni izpolnil, zadržal pa je 13.000 EUR, podal zadostno trditveno podlago za uporabo instituta neupravičene obogatitve. Prejetih 13.000 EUR toženec ni porabil v skladu z Dogovorom, ampak za nakup svojega dirkalnika. Toženec je bil neupravičeno obogaten pred ali ob sklenitvi pogodbe o leasingu med A., d. o. o. in B., d. o. o., ko bi delno plačilo tožnika moralo biti upoštevano.

9V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP); v konkretnem primeru torej glede vprašanja uporabe določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi zaradi odsotnosti pravnega temelja v zvezi z izpolnitvijo obveznosti.

10Pogoj za zahtevek iz neupravičene obogatitve je (poleg obogatitve, prikrajšanja in vzročne zveze) odsotnost pravnega temelja. Pri kondikcijah teorija govori o izpolnitvi nedolga - bodisi zato, ker podlage za izpolnitev sploh ni bilo (pogodbe sploh ni ali je neveljavna), ali je na začetku obstajala, a je kasneje odpadla (npr. prenehanje pogodbenega razmerja zaradi odstopa ali razveze).¹ Za uporabo instituta neupravičene obogatitve je torej bistvena odsotnost pravnega temelja. Če je bila izpolnjena obveznost na podlagi pogodbene zaveze, podlage za uporabo 190. člena OZ ni, če se hkrati ne zatrjuje in dokaže, da je pogodbena podlaga odpadla, ker je pogodba nična, razveljavljena, razvezana, razdrta.

11Zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe je bil pravnomočno zavrnjen in odločitev v zvezi z njim ni predmet revizijskega preizkusa. Zaključkov, da bi pogodba prenehala na kakšen drug način, sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta, tudi sicer pa zanje tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage. Tožnik je trdil (le), da bi mu moral toženec prodati dirkalnik, vendar te svoje obveznosti ni izpolnil, saj ni bil njegov lastnik, zaradi česar mu je dolžan vrniti prejetih 13.000 EUR. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik vedel, da toženec ni lastnik dirkalnika iz sporne pogodbe, poleg tega sta sodišči pravilno pojasnili, da to dejstvo za sámo izpolnitev obveznosti niti ni bilo relevantno. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila po dogovoru pravdnih strank vrednost spornega dirkalnika 93.000 EUR, od katerih je tožnik 13.000 EUR plačal tožencu, ostalih 80.000 EUR pa naj bi plačal A., d. o. o. po leasing pogodbi. Tožnik je torej vtoževanih 13.000 EUR plačal na pogodbeni podlagi, pri čemer je treba poudariti, da sama (višja) cena iz leasing pogodbe, ki je bila za sporni dirkalnik sklenjena s B., d. o. o., na veljavnost Dogovora in izpolnitev, opravljeno na njegovi podlagi, ne vpliva.

12Podlage za uporabo instituta neupravičene obogatitve po povedanem ni bilo, materialno pravo pa je bilo zato napačno uporabljeno. Ob njegovi pravilni uporabi je Vrhovno sodišče sodbi spremenilo in zahtevek tožnika zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 13.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je moralo Vrhovno sodišče odločati o stroških vsega postopka. Glede na spremenjen pravdni uspeh je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.667,15 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženec stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje ni priglasil, zato o njih ni bilo treba odločiti. Revizijsko sodišče je pri prvostopenjskih stroških toženca, nastalih do dne 19. 2. 2009, upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, nadaljnje stroške je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

14Tožnik je z revizijo uspel v celoti. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške toženca odmerilo v višini 413,10 EUR in jih naložilo v povračilo tožniku.

¹ Prim. A. Polajnar Pavčnik v: Plavšak in ostali Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 43 in 44.