VDSS Sklep Psp 27/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2015 v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ od 2. 9. 2015 dalje, ter odločba št. ... z dne 15. 9. 2015 v delu, kolikor se nanaša na odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2015 v delu, ki se nanaša na zaključek bolniškega staleža, ter da se ugotovi, da je bil tožnik nezmožen za delo zaradi bolezni od 2. 9. 2015 do 16. 9. 2015. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je za presojo sporne zadeve odločilen odgovor na vprašanje, ali je tožnik v spornem obdobju od 2. 9. 2015 do 16. 9. 2015 lahko opravljal svoje delo monterja s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in s tem v zvezi, ali je pri tožniku podana zmerna depresivna epizoda (F32.10) ali blažja oblika depresivne epizode. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja naj bi bil namreč bolniški stalež oziroma začasna nezmožnost za delo utemeljena le pri zmerni depresivni epizodi, ne pa pri blažji. Po mnenju sodnega izvedenca iz izvidov naj ne bi izhajalo, da gre pri tožniku za zmerno depresivno epizodo. Še posebej naj bi manjkal bistveni element zmanjšanja samopodobe, saj to ni zavedeno v izvidih. Po mnenju tožnika pa se niti izvedenec oziroma sodišče ne bi smelo opirati zgolj na izvide, ki so lahko tudi pomanjkljivi. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje. Pri tem izvedenec ne more popolno oceniti takšnega stanja, saj v spornem obdobju ni obravnaval pacienta. Stanje namreč ocenjuje za nazaj. Ravno zaradi tega je tožnik tudi predlagal zaslišanje njegove lečeče zdravnice, ki je ves čas spremljala tožnika in ga obravnavala zaradi depresije. Na podlagi njenih izvidov je osebni zdravnik tudi predlagal bolniški stalež. Lečeča zdravnica pa je na zaslišanju prepričljivo izpovedala, da je bila pri tožniku v spornem obdobju podana zmerna depresivna epizoda. Svoje stališče v zvezi z zmanjšanjem samospoštovanja je tudi prepričljivo obrazložila. V izvidu sicer ni bil zapisan simptom glede zmanjšanja samopodobe in sicer zaradi opažene nadkompenzacije. Priča je tudi sicer v svoji izpovedbi zelo določno in temeljito opisala tožnikovo osebnost in kako tožnik nadkompenzira pomanjkanje samopodobe in občutka manjvrednosti. Kljub takšni izpovedbi pa je sodišče sledilo zgolj "formalnostim" iz pomanjkljivega izvida in pritrdilo izvedenskemu mnenju. Zmotno se je postavilo tudi na stališče, da naj bi priča potrdila mnenje izvedenca. Izvedenec se namreč v svojem mnenju sploh ni opredelil do vprašanja nadkompenzacije. Če je namreč tožnik nadkompenziral samopodobo, to pomeni, da so elementi depresije vendarle dejansko obstajali, samo kazal jih ni navzven. V primeru, da bi se izvedenec glede tega opredelil in ugotovil, da je to, kar je izpovedala priča možno, bi to pomenilo, da je bila diagnoza zmerne depresivne motnje pravilna, s čimer bi bil tudi bolniški stalež utemeljen. Če bi sodišče pričo zaslišalo preden je pridobilo mnenje sodnega izvedenca, bi se le-ta lahko opredelil tudi do izpovedbe priče. Na omenjeno je tožnik tudi opozoril na obravnavi 27. 10. 2016 ter tudi ponovno predlagal postavitev novega izvedenca. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo omenjeno pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče tako ni postavilo niti novega izvedenca niti ni dodatno zaslišalo obstoječega. Namesto tega je kar samo brez ustreznega strokovnega znanja zaključilo, da je pri tožniku podana zmerna depresivna motnja, saj naj ne bi bilo nadkompenzacije. Sodišče je o odločilnih dejstvih razsodilo brez relevantnih dokazov. To pa pomeni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotni in nepopolni zaključki sodišča v točki 12 pa so tudi posledica kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹, saj v listinah v spisu ni podlage za razlago sodišča, da naj bi šlo le za tožnikovo "strukturno osebnost", da je "bistvo nadkompenzacije okoliščina, da je oseba bolje energetsko opremljena" ter da sta izgorevanje in depresija posledica obratnega stanja dekompenzacije. Sodišče je tako brez ustrezne podlage v že pridobljenem izvedenskem mnenju izpeljalo določene strokovne medicinske zaključke, za katere samo ni imelo znanja. Sodba tudi nima razlogov, kar pomeni, da je podana kršitev tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko sodišče ni postavilo novega izvedenca, čeprav je tožnik razloge za to utemeljil, je kršilo tudi določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter 22. členom Ustave RS (pravica do izjave). Sodišče predlogu za postavitev novega izvedenca ni sledilo, kar pomeni, da je podana tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in pa na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima namreč razloge o odločilnih dejstvih in se jo tudi da preizkusiti. Prav tako tudi ni podano nasprotje med listinami in razlogi, ki jih s tem v zvezi navaja sodišče prve stopnje.

5Je pa sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in nadalje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnika pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 8. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke (imenovani zdravnik) odločil, da je bil tožnik 1. 9. 2015 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 2. 9. 2015 dalje pa je zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ.

7V zadevi je sporno, ali je bil tožnik v času od 2. 9. 2015 pa do 16. 9. 2015 začasno nezmožen za delo zaradi posledic bolezni.

8Iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pa tudi iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 20. 1. 2015 dalje do vključno 1. 9. 2015. Ponovno mu je bila začasna nezmožnost za delo priznana od 17. 9. 2015 dalje, kot je to pojasnila tudi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo in kar očitno med strankama tudi ni sporno. Tožnik je bil v spornem času že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila z odločbo ZPIZ št. ... z dne 29. 10. 2013 priznana pravica do dela na delu, na katerem dela, to je opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in sicer "nosilec dejavnosti, monter" s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno. Kot glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na tožnikovo invalidnost je bila ugotovljena maligna neoplazma ščitnice in stanje po tiroidektomiji. Na invalidnost pa je vplivala tudi generalizirana anksiozna motnja. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik zaradi psihičnega stanja začasno nezmožen za delo monterja, s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno in s tem v zvezi, ali je bila pri tožniku v spornem obdobju podana blaga depresivna epizoda, ali pa zmerna depresivna epizoda.

9Omenjeno vprašanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo najprej s postavitvijo sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki je v pisno podanem izvedenskem mnenju in tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo podal mnenje, da je bila v spornem obdobju pri tožniku podana blaga depresivna epizoda (F 32) in da tožnik zaradi omenjene diagnoze ni bil začasno nezmožen za delo. Sodišče je nato zaslišalo tudi tožnikovo lečečo psihiatrinjo, ki je dodatno pojasnila že izdane izvide z dne 19. 5. 2015, 23. 6. 2015 in 29. 9. 2015 (priloge od A11 do A13). Vztrajala je pri zapisani diagnozi razvidni iz navedenih izvidov in sicer, da je bila pri tožniku podana zmerna depresivna epizoda (F 32.10).

10Gre torej za nasprotje med podanim izvedenskim mnenjem, ki je bilo podano na podlagi proučitve izvidov in pa izpovedbo lečeče psihiatrinje, ki je izvide izdala in jih, zaslišana na naroku za glavno obravnavo, tudi dodatno pojasnila. Tožnik pri tem utemeljeno opozarja, da bi v takih primerih bilo potrebno najprej zaslišati lečečo zdravnico ter šele nato pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca, saj bi sodni izvedenec pri podaji mnenja lahko upošteval tudi izpovedbo lečeče zdravnice. Iz ustno podanega mnenja sodnega izvedenca namreč izhaja, da je upošteval le izvide, s tem da v njih podrobnejše tožnikovo zdravstveno stanje niti ni bilo opisano. Ker drugega zapisa v izvidih ni bilo, izvedenec naj ne bi imel objektivne podlage za drugačen zaključek, kot ga je v sporni zadevi podal. V tem primeru pa gre za pomanjkljivo izvedensko mnenje, kajti izvedenec se ni opredelil do dodatne obrazložitve, ki jo je podala lečeča psihiatrinja.

11Tožnik je že na naroku za glavno obravnavo zaradi razjasnitve dejanskega stanja predlagal izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ni navedlo razlogov za takšno odločitev. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku zaradi navedenega nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP), kot to izhaja tudi iz sodne prakse². Razen tega pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče v socialnih sporih skladno z 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)³ dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Zaradi navedene kršitve tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

12Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno postopkovno kršitev ter za razjasnitev dejanskega stanja izvedlo ustrezne dokaze kot npr. pridobilo dopolnilno mnenje že postavljenega sodnega izvedenca ali pa po potrebi postavilo drugega izvedenca, ter nato o tožbenem zahtevku ponovno razsodilo.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Kot npr. odločba Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016, II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012, odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Komentar k 339. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3 knjiga, GV Založba Ljubljana, stran 297.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.