VSL Sodba I Cpg 576/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 69021/2011 z dne 23. 5. 2011 ostane v veljavi tudi v prvi, drugi in tretji točki izreka sklepa.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 2.010,95 EUR pravdnih stroškov. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v postopku trdila, da je 24. 11. 2009 z družbo G. d.o.o. sklenila kooperantsko pogodbo v višini 62.089,74 EUR, po kateri se je zavezala v vrstne hiše v B. vgrajevati stavbno pohištvo (okna, vrata), istega dne pa sta tožeča stranka in G. d.o.o. sklenila tudi pogodbo o cesiji, po kateri G. d.o.o. odstopa terjatve iz naslova gradbene pogodbe med njim in toženo stranko tožeči stranki do višine celotne vrednosti del po kooperantski pogodbi ter za dodatna dela. Družba G. d.o.o. je pridobivala terjatve zoper toženo stranko na podlagi potrjenih situacij. Tožena stranka je imela z G. d.o.o. sklenjeno gradbeno pogodbo v vrednosti 458.490,63 EUR, in ker je tekom projekta družba G. d.o.o. zašla v finančne težave, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka do konca izvedla in izpolnila vse obveznosti po projektu (bodoča in dodatna dela). Iz naslova cesije tožeča stranka vtožuje še 7.881,93 EUR, na podlagi prevzetih obveznosti pa delno plačilo računa 102168 v znesku 8.935,37 EUR ter za dodatna dela po računu 102168A še 4.154,04 EUR.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so predmet cesijske pogodbe nesporne terjatve družbe G. d.o.o. do tožene stranke, in sicer v višini potrjenih začasnih situacij prevzemnika, zmanjšanih za zadržana sredstva v višini 10 % in da je bila družba G. d.o.o. kot odstopnica dolžna obvestiti toženo stranko kot dolžnico o odstopu terjatev z notarsko overjenim obvestilom, ki pa ni bilo predloženo. Toženi stranki pa sodišče prve stopnje ni verjelo, da o cesijski pogodbi ni bila obveščena, ker je te trditve ocenilo v nasprotju z njenimi ravnanji - delno je izpolnjevala obveznosti tožeči stranki kot prevzemnici. Čeprav priča L. Ž., predstavnica družbe G. d.o.o., ni vedela prepričljivo izpovedati, ali je družba obvestila toženo stranko o cesiji, pa sta zakoniti zastopnik tožeče stranke (S. E.) in priča S. G., računovodkinja pri tožeči stranki, prepričljivo izpovedala, da je bila direktorica tožene stranke o odstopu seznanjena. Dogovorjeno je bilo tudi, da se računi naslavljajo direktno na toženo stranko, izkazan pa je tudi dogovor, da tožeča stranka nadaljuje z deli, ko je družba G. d.o.o. zašla v težave. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je bila tožena stranka očitno seznanjena s cesijsko pogodbo, sicer plačil ne bi nakazovala neposredno prevzemnici. Obračuna št. 61/2010, ki je bil izdan po sklenitvi cesijske pogodbe, namreč ni zavrnila iz tega razloga, ampak zato, ker naj dela ne bi bila dokončana.

7V zvezi z dodatno izvedenimi deli je sodišče ugotovilo, da zgolj dejstvo, da pisna pogodba ni bila sklenjena, ne pomeni, da dela niso bila naročena in opravljena. Slednje je tožena stranka zgolj pavšalno zanikala, vendar je predstavnik tožene stranke podpisal prevzemni zapisnik, s čimer je smiselno potrjeno, da so bila dela tudi opravljena. Zakonita zastopnica tožene stranke S. M. pa je potrdila, da je prav tožeča stranka z deli nadaljevala in opravila dodatna dela, potrebna za prevzem objekta. Tožeča stranka je tako opravila vsa dela, povezana z dobavo, izdelavo in montažo stavbnega pohištva, kar potrjuje prevzemni zapisnik. Iz obračuna 61/2010 je določno razvidno, koliko elementov je bilo dobavljenih, koliko je bilo opravljenih ur za izvedbo posameznih del. Tudi iz dopisa, s katerim je tožena stranka zavrnila račun tožeče stranke, izhaja, da je to storila iz razloga, da dela še niso dokončna, iz česar smiselno izhaja, da je tožena stranka soglašala, da tožeča stranka opravi dela namesto družbe G. d.o.o. Tožena stranka ni ugovarjala, da del ne bi naročila, tako dejansko stanje izhaja tudi iz zaslišanja zakonite zastopnice S. M. Tudi dodatna dela po računih 102168 in 102168A v znesku 12.935,37 EUR in 4.154,04 EUR so bila opravljena, določnih ugovorov v zvezi z domnevnimi napakami pa tožena stranka niti ni podala. Ugovor stvarnih napak je zato sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen.

8Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da tožena stranka ni upravičena do zadržanja 10 % sredstev, saj je garancijska doba za stavbno pohištvo že potekla (prevzem je bil opravljen 20. 10. 2010), na obveznost tožene stranke pa ne vpliva niti dogovor med družbo G. d.o.o. in toženo stranko z dne 15. 7. 2010 o prenehanju gradbene pogodbe, saj so bile sklenjene cesijske oziroma asignacijske pogodbe, na podlagi katerih se je tožena stranka samostojno zavezala do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tudi trditve tožene stranke o izdaji računov v razmerju 80 % na toženo stranko in 20 % na družbo S. d.o.o., saj je direktorica obeh S. M. Družba S. d.o.o. ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko, temveč je bila tožeča stranka s toženo stranko v pogodbenem odnosu na podlagi asignacijskih pogodb in cesije.

9Tožena stranka v pritožbi uvodoma uveljavlja, da je na naroku 24. 9. 2014 kot dokaz predložila zapisnik zaslišanja direktorja tožeče stranke S. E. v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, začetem na podlagi kazenske ovadbe tožeče stranke zoper zakonito zastopnico G. d.o.o. L. Ž. Trdi, da je sodišče dokaz na naroku izvedlo, kar izhaja iz dokaznega sklepa, nato pa na ta dokaz v sodbi očitno pozabilo, saj ga ni vključilo v 5. točko obrazložitve, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Če ni šlo za zgolj pisno pomoto, je po mnenju pritožnice podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

10Uvodoma višje sodišče odgovarja na slednji pritožbeni očitek. Za tako kršitev (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) gre le v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve ali protislovij v obrazložitvi. Sodba sodišča prve stopnje nima nobene od opisanih pomanjkljivosti, saj je izčrpno obrazložena, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev, v izpodbijani sodbi tudi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij. Glede zapisnika zaslišanja direktorja tožeče stranke v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju pa iz procesnega gradiva izhaja naslednje: sodišče prve stopnje se je s kazenskim postopkom, iz katerega izvira tudi sporni zapisnik, seznanilo tekom zaslišanja priče L. Ž. in samo ugotovilo, da bo vpogledalo v kazenski spis (list. št. 114 spisa). Na naslednjem naroku (list. št. 122) je pooblaščenec tožene stranke sporočil sodišču opravilno številko kazenskega spisa, še na naslednjem naroku pa v spis vložil posamezne listine iz kazenskega spisa (list. št. 126). Višje sodišče tako ugotavlja, da torej niti ni šlo za dokaz, ki bi ga predlagala tožena stranka, niti v zvezi z listino, na katero se sedaj sklicuje, tožena stranka ni podala nobene trditvene podlage, ki bi jo s predlaganim zapisnikom želela potrditi. Očitno pa jo je za nerelevantno v predmetni zadevi štelo tudi sodišče prve stopnje, saj se na vsebino teh listin v sodbi ni oprlo. Ker ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ji zato, ker se ne izreka tudi do tistih, ki niso pravno pomembna, ni mogoče očitati pomanjkljivosti, opisanih v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot ugotovljeno, namreč niti ne gre za to, da sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo zavrnitve izvedbe predlaganega dokaza, saj ni šlo za dokazni predlog tožene stranke.

11S sklicevanjem na nasprotni si izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke v kazenskem in pravdnem postopku pritožnica nadalje napada dokazno oceno sodišča. A neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ob zaslišanju dobilo neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, vtise je primerjalo z ostalimi izvedenimi dokazi in jih prepričljivo obrazložilo, zaključki o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa so prepričali tudi višje sodišče. Očitek, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke trdil, da je s toženo stranko dosegel dogovor, da bo tožena stranka prevzela obveznosti G. d.o.o., zaslišan v kazenskem postopku pa na izrecno vprašanje, ali je pri investitorjih (toženi stranki in družbi S. d.o.o.) zahteval svoje plačilo, odgovoril, da je zahteval, odgovor teh dveh družb pa je bil, da so oni tisti znesek denarja, ki so ga imeli za plačilo za stavbno pohištvo, že plačali družbi G. d.o.o., pa ni v nobenem nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

12Iz dejstev, da je tožena stranka izpolnila svoj del obveznosti po cesijskih pogodbah št. 4/10 in 6/10, je po stališču pritožnice sodišče napačno zaključilo, da je bila tožena stranka o pogodbi o cesiji z dne 24. 11. 2009 obveščena, saj tožeča stranka tega obvestila ni dokazala, v skladu z 228. členom ZPP pa bi morala od družbe G. d.o.o. zahtevati, da predloži dokaz o obvestilu. Tožena stranka zato meni, da bi sodišče moralo šteti, da tega dejstva tožeča stranka ni dokazala. Vendar zaključek, da je bila tožena stranka o cesiji obveščena, izhaja iz vseh izvedenih dokazov skupaj, skladno z načelom proste dokazne ocene pa tudi ni dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. člen ZPP). Zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže, kot to poskuša prikazati pritožba. Toženkino nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje je zato neutemeljeno.

13Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na ugotovitev sodišča v 22. in 24. točki obrazložitve, češ da tožeča stranka računov 292829 in 292903 ni izstavila toženi stranki, temveč družbi G. d.o.o. Računa sta bila izdana pred sklenitvijo cesijskih pogodb, ki sta podlaga tako za plačilo zneska iz prve začasne situacije po računu št. 292829, kot tudi razlike zneska iz druge začasne situacije (do 27.940,37 EUR).

14Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev, da naj tožena stranka svoje obveznosti iz cesijskih pogodb ne bi izpolnila, saj je bila, kot ponavlja še v pritožbi, dolžna kriti le 80 % obveznosti, glede na to, da sta bila G. naročnika dva, tožena stranka in S. d.o.o., kar je omenjeno v kooperantski in tudi v cesijskih pogodbah, iz potrdil o plačilih pa izhaja, da sta naročnika v skladu s svojim deležem opravila plačila na podlagi cesijskih pogodb.

15Z zgoraj navedenim povezan očitek, da je zato zmotno ugotovljeno dejansko stanje in podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Pritožnica namreč niti ne trdi, da bi sodišče prve stopnje kakšno listino v sodbi povzelo v nasprotju z njeno vsebino. Neutemeljeno pa je tudi izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj tožena stranka svojih trditev o deljeni obveznosti tožene stranke in družbe S. d.o.o. ni z ničemer izkazala. Obligacijski zakonik (OZ) namreč v 394. členu določa, da če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost. Iz nobene od listin, na katere se pritožnica sklicuje (5. člen kooperantske pogodbe, 1. člen cesijskih pogodb), slednje ne izhaja, domneve pa ni mogoče uspešno izpodbiti zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da sta naročnika prejšnja plačila opravljala v skladu s svojim deležem.

16Kljub zaključku, da naj bi bila tožena stranka s pogodbo o cesiji z dne 24. 11. 2009 seznanjena, pa sodišče zahtevku ob pravilni uporabi materialnega prava po mnenju pritožnice še vedno ne bi smelo ugoditi, ker iz četrte alineje 1. člena pogodbe z dne 24. 11. 2009 izhaja, da so predmet odstopa le terjatve G. d.o.o. do tožene stranke iz naslova izvedbe stavbnega pohištva in ne tudi morebitnih ostalih terjatev. Vendar so bila, kot izhaja iz tožbenih trditev, predmet tožbenega zahtevka samo dela iz naslova izvedbe stavbnega pohištva. S tem v zvezi tožena stranka nadalje trdi, da je nujno, da ima glavni izvajalec terjatev do naročnika in bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da ima G. d.o.o. za vtoževani znesek terjatev do tožene stranke, česar pa ni ne zatrjevala ne dokazala. Tako se dejansko sklicuje na 631. člen OZ, po katerem se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Vendar v tej zadevi ne gre za to pravno podlago terjatve tožeče stranke. Utemeljena je v pogodbeni (cesijski) obveznosti, pritožbeno pa je neizpodbito tudi, da so situacije zapadle, s čimer je izpolnjen pogodbeni pogoj za zapadlost terjatve.

17Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da v zvezi z dodatnimi deli tožeča stranka ni podala trditvene podlage, katera in kdaj naj bi opravila, temveč je zgolj priložila račune, sodišče pa je iz njih samo pobralo trditveno podlago, kar je bistvena kršitev določb postopka. V postopku je bilo izkazano, da so bila dodatna dela s strani tožeče stranke naročena, da so bila za dokončanje in prevzem objekta potrebna, s strani tožeče stranke opravljena ter nato s strani tožene stranke tudi prevzeta. Konkretnejša trditvena podlaga tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 28. točki izpodbijane sodbe, pa izhaja iz prilog tožeče stranke, na katere se je ta v postopku sklicevala kot na del svoje trditvene podlage. To je omogočilo preizkus že podanih navedb, v zvezi z vsebino slednjih pa tožena stranka ni podala določnih ugovorov.

18Sodišče prve stopnje se po trditvah pritožbe tudi ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je imel G. d.o.o. do tožeče stranke terjatev v višini 4.241,34 EUR, ki se je v trenutku začetka stečajnega postopka nad G. pobotala s terjatvami tožeče stranke do G. d.o.o. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi takšna kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave ali kakšno drugo bistveno kršitev določb postopka, ker pa v pritožbi tudi ni pojasnila, kako to dejstvo vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, se do tega očitka ne more konkretneje opredeliti.

19Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena. Glede na navedeno je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).