VSM Sodba IV Kp 30323/2011

I. Pritožba zagovornika obdolženke K. F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo IV K 30323/2011 z dne 23. 1. 2017 obdolženo K.F. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. in 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji je po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno: po drugem odstavku) 122. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca ter izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca M.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo..

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženko oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v opis kaznivega dejanja vstavilo besedo vsaj, prekoračilo obtožbo, saj če je za dolžino rezila neznanega ostrega predmeta, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, navedlo, da meri "vsaj 10 cm", ta navzgor sploh ni omejena. Drugače bi bilo, če bi sodišče namesto besede vsaj uporabilo besedi približno ali okrog.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis kaznivega dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. Za presojo, ali gre za poseg v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je torej odločilen poseg sodišča v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v dejanski opis kaznivega dejanja poseglo zgolj tako, da je navedbo "z rezilom dolžine 15 cm" zamenjalo z navedbo "z rezilom dolžine vsaj 10 cm", kar pa ne pomeni spremembe v obdolženkino škodo, saj se ji s tem glede načina storitve in predmeta, uporabljenega za storitev kaznivega dejanja, ne očita nič drugega in nič več kot to, kar ji je očitala obtožba. V napadeni sodbi (točka 7 obrazložitve) je razloge za ta poseg pojasnilo. Navedlo je, da je sprememba dolžina rezila obdolženki v korist glede na izpovedbe oškodovanca M.K. ter prič J.J. in T.N., ki so opisali predmet, s katerim je zabadala v oškodovanca. Ker ji takšna sprememba ni v škodo, saj opisano dejanje zato v nobenem pogledu ni težje in ohranja objektivno identiteto med opisom kaznivega dejanja v obtožbi in opisom v izreku sodbe, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

6Pritožba z zatrjevanji, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje pa jo s trditvijo, da obstaja nasprotje med tem, kar navaja sodni izvedenec A.F. v izvedenskem mnenju, ko je ugotovil vbodnine v prsni koš, in med razlogi sodbe glede podanega izvedenskega mnenja, kot tudi med izpovedbami prič in oškodovanca.

7Navedeno kršitev, ki ni podana, pritožba pojasnjuje z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da obstaja nasprotje med tem, kar navaja izvedenec v izvedenskem mnenju, in razlogi sodbe glede podanega izvedenskega mnenja, s tem pa naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Protispisnost in s tem navedena kršitev, bi bila podana takrat, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, saj je med drugim pravilno povzelo tudi izvedensko mnenje, v katerem je sodni izvedenec medicinske stroke A.F. pojasnil, da je oškodovanec M.K. utrpel pet vbodnih ran v predelu lopatice, kjer je prsna stena nekoliko debelejša, saj je ta zaščitena z lopatico, na tem mestu pa je kost precej tanka, na sredini debela približno 1 mm, na robovih pa več, zato ni ovire, da nož ne bi šel skozi. Vbodnine v predel lopatice so torej dejansko vbodnine v prsni koš, saj lopatica leži na prsnem košu. Iz njegovega izvedenskega mnenja v razlogih sodbe ni nič napačno povzeto, nobenih nasprotij pa ni niti v ugotovitvah izvedenca glede mesta vbodov in v sodbi so pravilno povzete tudi izpovedbe prič J.J., T.N., M.N. in oškodovanca, ki so opisali, da je obdolženka slednjega zabadala v hrbet. Ker nasprotij, ki jih uveljavlja, v napadeni sodbi ni, pritožba v tem delu ni utemeljena.

8Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podan tudi zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer o okoliščini, kje naj bi obdolženka dobila oster predmet z rezilom, pri čemer je priča T.N. povedala, da se je njihov nož nahajal na pultu, priča D.P. pa je rekel, da ni videl, da bi imela obdolženka karkoli v rokah.

9Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. O tem, da so bili vbodi povzročeni z ostrim predmetom, ima razloge v točki 5 obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje pojasnjuje, zakaj verjame oškodovancu, ko je opisal ravnanje obdolženke in način nastanka poškodb. Sicer pa tudi to kršitev pritožba pojasnjuje z grajo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, s katero se ne strinja. Oster predmet v obdolženkinih rokah so navedene priče videle, pri tem pa okoliščina, od kod ga je obdolženka vzela, ne predstavlja odločilnega dejstva. Odločilna so tista dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost storilca in predstavljajo dejanski temelj sodbe.

10Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi naj bila po mnenju pritožbe podana, ker je izrek sodbe nerazumljiv, razlogi sodbe in izrek pa so tudi v nasprotju z vsebino listin, in sicer s poškodbenim listom UKC Maribor z dne 29. 1. 2011, iz katerega izhaja, da je bil oškodovanec poškodovan ob 2.50 uri in pregledan ob 3.20 uri, torej se obravnavano kaznivo dejanje ni moglo izvršiti dne 29. 1. 2011 v večernih urah, kot je to navedeno v izreku sodbe.

11Pritožba nima prav. V izreku prvostopenjske sodbe je navedeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 29. 1. 2011 v večernih urah, vendar napačna navedba, da je šlo za večerne ure tega dne, ne predstavlja odločilne okoliščine, zaradi katere bi bil izrek sodbe nerazumljiv in bi bili razlogi sodbe in njen izrek v nasprotju z vsebino listin, kot trdi pritožba. Iz podatkov spisa - poškodbenega lista za oškodovanca izhaja, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno navedenega dne ob 2.50 uri, kot pravilno opozarja pritožba, a to ni odločilno dejstvo. Čas storitve kaznivega dejanja bi bil pomemben, če bi šlo za presojo, kateri zakon je milejši glede na čas veljavnosti zakona ali če bi šlo za presojo, ali je prišlo do zastaranja kazenskega pregona storilca, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zapis, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v večernih urah, je v opisu odveč, določbe kazenskega postopka pa zato niso prekršene.

12Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe in državne tožilke za zaslišanje priče T.P., razbremenilne priče, pa tudi ostale dokazne predloge obrambe (pridobitev izpiska iz kazenske evidence za oškodovanca, vpogled v vse listine spisa Okrajnega sodišča v Mariboru III P 1386/2012, pridobitev medicinske dokumentacije oziroma zdravstvenega kartona za oškodovanca), čeprav so bili vsi dokazni predlogi utemeljeni in relevantni, zavrnitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe.

13V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno in procesno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 2 izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Ker je v sodbi verodostojnost oškodovanca ocenilo in razumno utemeljilo v povezavi z drugimi dokazi (listinskimi dokazi, izpovedbami prič), z zavrnitvijo predloga, da se zasliši priča T.P. in da se pridobijo in preberejo navedene listine, pravice obdolženke do obrambe ni prekršilo. V pritožbi zatrjevana kršitev pravice do obrambe zato ni podana.

14Pritožba trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZKP, ki bi jih moralo uporabiti med glavno obravnavo in pri izdaji sodbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se v nekaterih delih njene obrazložitve sklicuje na listine, ki na glavni obravnavi niso bile prebrane (na uradne zaznamke Policijske postaje Maribor I na l. št. 11, 16 in 35, na predlog za pregon z dne 29. 1. 2011 na l. št. 12 in na kazensko ovadbo z dne 7. 2. 2011 na l. št. 22-23). Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZKP sodbo lahko opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.

15Ni ji mogoče pritrditi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 1. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi tudi z branjem listin izvedlo dokaze, na katere je oprlo sodbo, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da uradnih zaznamkov ni štelo kot dokaz, temveč jih je uporabilo za presojo verodostojnosti prič C.B., J.J., B.F. in B.F., ko je ocenjevalo, ali so ves čas izpovedovale isto, takšen preizkus verodostojnosti pa je dovoljen. Okoliščina, da sodišče prve stopnje kazenske ovadbe in predloga za kazenski pregon na glavni obravnavi ni bralo, pa nima pomena v postopku, pri tem pa pritožba niti ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16Pritožba uvodoma navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne obrazloži nobene od kršitev iz 372. člena ZKP. Trdi, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa bi, če bi dejansko stanje pravilno ugotovilo, zaključilo, da v ravnanju obdolženke zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso podani. Takšna kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča, saj ne gre uveljavljati hkrati pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče lahko krši kazenski zakon le, če dejansko stanje ugotovi popolno in pravilno, nato pa napačno uporabi kazenski zakon ali ga sploh ne uporabi. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

17Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storila očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

18Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o načinu nastanka oškodovančevih poškodb, saj z "nazobčanim" ostrim predmetom, kot je nož za rezanje limon, ni mogoče povzročiti rane z ravnimi robovi, sicer pa ni bilo ugotovljeno, ali je z neznanim ostrim predmetom dolžine 10 cm sploh možno zadati poškodbe, kakršne bi naj utrpel oškodovanec in so bile ugotovljene v UKC Maribor.

19S pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Da je bil oškodovanec M.K. poškodovan na način, kot se očita obdolženki, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo iz njegove izpovedbe, ko je opisal, kako ga je obdolženka z nožem večkrat zabodla v predel hrbta, ter iz izpovedb prič J.J., ki je opisala, da je videla, ko ga je obdolženka z nožem za rezanje limon zabadala v hrbet, priča T.N. pa je pojasnila, da je obdolženka skočila na oškodovanca in ga s predmetom, ki ga je imela v roki, zabadala, sama pa je menila, da gre za nož na rezanje limon. Njihove izpovedbe so potrjene z medicinsko dokumentacijo ter mnenjem izvedenca medicinske stroke A.F., iz katerega izhaja, da so poškodbe oškodovanca nastale na način, kot ga zatrjuje slednji. Izvedenec je pojasnil, da je najverjetnejši način nastanka obravnavanih poškodb zabadanje z ostrim predmetom, nožem, oškodovanec pa je pri tem utrpel 5 velikih ran z ravnimi robovi v velikosti do 5 mm v predelu lopatice, ki so bile verjetno zadane, ker je imel oblečeno bundo in so nastale preko obleke, s konico nazobčanega noža. Pritožbi, ki takšnim pojasnilom, ki so skladni z ostalimi izvedenimi dokazi, nasprotuje, zato ni mogoče pritrditi. Izvedenec je pri tem sprejemljivo pojasnil tudi, da je za nastanek poškodbe prsnega koša dovolj, da se z ostrim predmetom predre prsna stena, ki je debela okrog 3 cm, in zato oster predmet dolžine 10 cm predstavlja sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje in zdravje hudo okvari. Na podlagi njegovega mnenja, ki ga je pravilno ocenilo kot strokovnega in argumentiranega, in ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženka s svojim protipravnim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Zato pritožba, ki skuša ugotovitve izvedenca omajati, ne more biti uspešna, izvedba dokazov, ki so bili predlagani in jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, pa za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna, saj navedenih ugotovitev zaslišanje priče T.P. in pridobitev listin, ki jih navaja pritožba, ne bi mogli omajati.

20Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

21Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je napadeno sodbo v tem delu, ker pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolženki v korist. Prvostopenjsko sodišče je namreč ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje njene krivde, okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo, izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo.

22Ker tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).