VSL Sodba I Cpg 460/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 3.575,09 EUR, v 15 dneh, primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani razsodilo, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 432.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.10.2009 dalje do plačila (I. točka), da se zavrne tožbeni zahtevek glede zneska 380.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.10.2009 dalje do plačila (II. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 4.842,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka).

2Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije, saj se je tožeča stranka kot lastnica vpisala v ZK šele po vložitvi tožbe, sodišče pa mora upoštevati dejansko stanje ob vložitvi tožbe. Navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba sama s sabo v nasprotju: sodišče zapiše, da je tožeča stranka postala lastnica leta 2010, v drugem delu pa ugotavlja, da je postala lastnica že leta 2002. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravice do brezplačne uporabe spornih nepremičnin. Iz odločbe Občinskega Ljudskega odbora Z. iz leta 1961 izhaja, da je bila gradnja dovoljena brez odškodnine, zato tožeča stranka nima pravnega temelja za svoj zahtevek iz naslova uporabnine, dokler ne pride do novacije obveznosti. Do novacije je prišlo šele 22. 8. 2013. V dokaz navedenega je predlagalo zaslišanja prič, ki pa jih sodišče ni zaslišalo in zavrnitve ni obrazložilo. Glede na navedeno je sodišče kot napačno podlago uporabilo določbo 190. člena OZ. Dodatno navaja, da so predmetne nepremičnine javno dobro, kar pomeni, da lahko najemnino na njih zaračuna samo državni organ, ki je v skladu z določbo 87. člena Zakona o cestnem prometu dolžan vzpostaviti infrastrukturo za izvajanje dejavnosti avtobusne postaje. Tožeča stranka tako ne more zahtevati uporabnine, ki bi jo na podlagi navedene določbe Zakona o cestnem prometu lahko terjala le lokalna skupnost.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je predmet spora plačilo uporabnine za parcele številka 2150/6, 2152 in 2153, katastrska občina Y, ki v naravi predstavljajo poslopje avtobusne postaje in avtobusne perone v X. Tožena stranka je v postopku ugovarjala aktivno legitimacijo, saj je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila šele po spornem obdobju. Nadalje uveljavlja tudi brezplačno pravico uporabe, ki izhaja iz odločbe Občinskega ljudskega odbora Z. iz leta 1961. Ta odločba je veljala vse do prenovitve obveznosti v letu 2013. Navaja še, da gre pri predmetni nepremičninah za grajeno javno dobro (priloga B3), ki ni v pravnem prometu in ne more biti predmet uporabnine.

6Pritožbeno sodišče navedbam pritožnika ne sledi. Predvsem ne drži, da sodišče sodi po dejanskem stanju ob vložitvi tožbe. V skladu s sprejetim stališčem v pravni teoriji¹ in sodni praksi² sodišče sodi glede na dejansko stanje, kakršno je ob koncu glavne obravnave, zato je za odločitev relevantno dejansko stanje v tem trenutku in ne v trenutku vložitve tožbe. Za sojenje je torej odločilen dejanski in pravni položaj, ki je ugotovljen na koncu glavne obravnave oziroma ko je izdana sodna odločba in ne ob vložitvi tožbe, kot to zmotno meni pritožnik (prim. 1. odstavek 291. člena ZPP).

7Pritožbeni očitki v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke na podlagi naknadne vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo so neutemeljeni. V skladu z določbo 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) ter stališčem v sodni praksi vknjižba lastninske pravice učinkuje že od vložitve predloga za vpis. Od tega trenutka dalje se namreč tretja oseba ne more več sklicevati na dobro vero oziroma na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.³ Tožeča stranka oziroma njen pravni prednik, kar je razvidno iz zgodovinskega vpisa iz sodnega registra (priloga A28), je predlog za vknjižbo lastninske pravice vložila dne 23. 5. 2002, plomba je bila vpisana dne 27. 5. 2002, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A29). Glede na navedeno pozitivnopravno ureditev in predložene zemljiškoknjižne izpiske je že od dne 23. 5. 2002 razvidno, da je položaj pridobitelja lastninske pravice - tožeče stranke zavarovan, kar negira pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni bila vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica. Glede na dejstvo, da tožeča stranka terja uporabnino za obdobje 2004-2009, se utemeljeno šteje, da je predlog za vknjižbo lastninske pravice v tem obdobju že učinkoval, čeprav je do dejanske vknjižbe prišlo šele z dnem 20. 1. 2010 (priloga A30), v vmesnem obdobju je med strankama tudi potekala lastninska pravda glede ugotovitve lastništva spornih nepremičnin. Vsa sporna dejstva glede ugotovitve stanja lastninske pravice je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno opredelilo, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ki so sami s sabo v nasprotju in torej zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka v obliki protispisnosti ni.

8Neutemeljena je tudi navedba o dokumentirano utemeljeni brezplačni uporabi na podlagi odločbe Občinskega Ljudskega odbora Z. iz leta 1961, ki je po navedbah tožene stranke veljala vse do novacije obveznosti z dnem 22. 8. 2013. Iz več dopisov, ki jih je v dokaznem postopku vložila tožeča stranka, jasno izhaja, da brezplačna uporaba navedenih nepremičnin za tožečo stranko nikoli ni bila sprejemljiva, saj je vseskozi težila k sklenitvi najemne pogodbe s toženko, čemur toženka, sledeč navedenim dopisom, tudi ni izrecno nasprotovala. Že iz dopisa z dne 3. 7. 1996 (priloga A24) izhaja, da se je tudi tožena stranka strinjala s predlagano sklenitvijo najemne pogodbe za sporne nepremičnine, pri čemer iz pripombe na tretji odstavek 6. člena izhaja, da se je strinjala tudi s plačilom določene odmene za nazaj, kar dokazuje, da se je zavedala pomanjkanja pravnega temelja za uporabo spornih nepremičnin. Tudi iz dopisa z dne 10. 5. 2000 (priloga A7) je razvidno, da je celo tožena stranka sama predlagala sklenitev najemne pogodbe ter da je bila zanjo takrat sprejemljiva cena 5,00 DEM/m². Iz nobenega izmed omenjenih dopisov, ki datirata v obdobje pred v tem postopku spornim obdobjem 2004-2009, ne izhaja kakršnokoli sklicevanje na brezplačno pravico uporabe na podlagi navedene odločbe iz leta 1961, katero v pritožbi navaja tožena stranka. Pritožbena navedba o domnevni brezplačni uporabi nepremičnin ni utemeljena, saj to v času po prenehanju sistema družbene lastnine očitno nikoli ni bilo sprejemljivo, kar je konkludentno z ravnanjem ob pogajanjih za sklenitev najemne pogodbe priznavala tudi tožena stranka, ki je bila pripravljena plačati odmeno tudi za nazaj. Tožena stranka se v predloženi korespondenci nikoli ni sklicevala na svojo brezplačno pravico uporabe tudi po prenehanju sistema družbene lastnine ter je celo pritrjevala sklenitvi najemne pogodbe kot pravnemu naslovu za svojo uporabo spornih parcel. Glede na neobstoj najemne pogodbe je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šlo v navedenem primeru za neupravičeno obogatitev, saj je tožena stranka nepremičnine očitno uporabljala brez pravnega naslova. Sodišče je tako v nasprotju z očitki tožene stranke povsem pravilno kot materialno pravno podlago zahtevka uporabilo določbo 190. člena OZ ter štelo, da je tožena stranka sporne nepremičnine v spornem obdobju uporabljala brez pravnega naslova.

9V zvezi z očitkom, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, pritožbeno sodišča ocenjuje, da sam obstoj navedene odločbe iz leta 1961 po oceni pritožbenega sodišča ni sporen (pripravljalni spis z dne 26. 5. 2015, list. št. 94), sporno je, da ta odločba po prehodu iz družbene v zasebno lastnino ni imela več pravne veljave glede na privatizacijo tožene stranke, česar se je tožena stranka glede na opisano delovanje v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe zelo jasno zavedala. Glede na to, da sam obstoj odločbe v času družbene lastnine ni sporen, tudi zaslišanje prič ni bilo potrebno in ga prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo.

10Prav tako se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dolžnost plačila uporabnine v korist lokalne skupnosti glede na lastnost grajenega javnega dobra. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na dopis Mestne občine X. (v nadaljevanju: X.) z dne 9. 4 .2015 (priloga A32), da sporne nepremičnine ne predstavljajo grajenega javnega dobra, ker niso v lasti X., kar je osnovni pogoj za razglasitev zemljišča za javno dobro. Glede na dopis, da navedene parcele ne spadajo v javno dobro, ni utemeljen očitek, da bi v primeru ugotovitve obveznosti plačila uporabnine le-to bilo potrebno plačati lokalni skupnosti. Samo dejstvo, da je na nepremičninah vzpostavljena avtobusna postaja, ki je javna služba, ne pomeni, da je nepremičnina grajeno javno dobro. Ta status se v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pridobi z ugotovitveno odločbo, ki pa v obravnavani zadevi očitno ne obstaja, saj tudi subjekt, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne priznava nobenega lastnega upravičenja na spornih nepremičninah. Tudi Informacija o namembnosti zemljišča (priloga B3), na katero se je v teku postopka sklicevala tožena stranka, ne ponuja nasprotnega odgovora, saj ne predstavlja odločbe v smislu zahteve ZGO-1 niti se citirana Informacija nanjo ne sklicuje.

11Do preostalih pritožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, saj v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP te navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev pritožbenega sodišča.

12Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), hkrati pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 2.910,40 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002 ZOdvT v znesku 20,00 ter 22% DDV na odvetniške storitve v znesku 644,69 EUR, skupno 3.575,09 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

¹ Ude, L., v: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 193.
² Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 861/93 z dne 25.04.1995 in II Ips 256/2004 z dne 08.07.2004.
³ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 26/2012 z dne 25.07.2013.