UPRS Sodba IV U 81/2016-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je v 1. točki odločeno, da se tožnik, ki ga je kot obsojenca obsodilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo IV K 55009/2013 z dne 6. 5. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 55009/2013 z dne 25. 9. 2014 na kazen 4 leta zapora, dne 31. 5. 2016 pogojno odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločeno, da se v času pogojnega odpusta postavi pod varstveno nadzorstvo in se mu za svetovalca določi svetovalko A.A. iz Centra za socialno B. V okviru varstvenega nadzorstva se mu naloži nadaljnje obiskovanje psihiatričnega in psihoterapevtskega zdravljenja pri dr. C.C. na CMZ Ljubljana. Pogojni odpust traja do izteka kazni dne 15. 11. 2017, če ga sodišče ne bo preklicalo (točka 3 izreka). S 4. točko izreka je odločeno, da bo varstveno nadzorstvo trajalo do izteka kazni, če ga komisija ne bo preklicala in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (5 točka izreka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da ima tožnik kot obsojenec uspehe pri psihološko obravnavi in je kritičen do kaznivega dejanja. Vse pogoje za vključitev v življenje na prostosti ima izpolnjene, je zaposlen v odvetniški pisarni, med prestajanjem kazni se je ustrezno vedel, čeprav je imel v preteklosti težave s soobsojenci (nekaj verbalnih konfliktov). Tako se mu določi varstveno nadzorstvo v obliki psihiatričnega in psihoterapevtskega zdravljenja in svetovalec iz CSDB.

2Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Glede odločitve iz 1. točke izreka, ni tožena stranka nikjer navedla okoliščin, da se tožnika odpusti s prestajanje kazni šele na zadnji možni datum časovnega obdobja, ki je bilo predmet odločanja tožene stranke ne seji dne 8. 3. 2016, kjer je tožena stranka obravnavala pogojne odpuste od 31. 3. do 31. 5. 2016. Tako se ni opredelila do navedb tožnika iz predloga za pogojni odpust, kot tudi ne iz poročila, ki ta dejstva potrjujejo. Bistveni sta izvedenski mnenji psihiatra dr. C.C. iz julija 2015 in septembra 2015, v katerih je izvedena postavil in nato ponovil ter argumentiral strokovno prognozo, da obstaja za tožnika zanemarljiva možnost ponovitve kaznivega dejanja in da postavlja trditev, da je šlo pri dejanju za osamljen primer, ki za tožnikovo osebnostjo ni značilna. Obrazloženo, kje je razlog za relativno dolg zamik pogojnega odpusta od časa odločanja na čas, ko je tožnik prestal že 63,5% kazni in ne na prvi možni datum odpusta, to je 31. 3. 2016, ko je prestal 59,4%.

3Niso bili upoštevani vsi kriteriji iz petega odstavka 88. člena KZ-1, ki kažejo na minimalno možnost ponovitve nevarnosti. Toženi stranki je bilo znano, da pričakuje tožnik otroka. Svoje odločitve sploh ni ustrezno obrazložila glede na to, da ga pogojno odpusti na zadnji možni dan možnega časovnega okvirja in je tožnik nadpovprečno izpolnjeval zakonske pogoje, zato je šlo za izrazito minimalno možnost ponovitvene nevarnosti, glede na psihiatrična izvedenska mnenja. S tem je bila prekršena 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4Prekršena je tudi določba 80. člena KZ-1, ki določa, da sme organ, ki odloča o pogojnem odpustu postaviti obsojenca pod varstveno nadzorstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ima enake naloge kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. Varstveno nadzorstvo se lahko izreče samo, če organ spozna, da je za storilca med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (64. člen). Gre za smiselno enako pravno naravo varstvenega nadzorstva, kot je izrečeno med pogojno obsodbo (88. člen KZ-1). Težko je ugotoviti, kako je tožena stranka v skladu s 64. členom KZ-1 sploh spoznala, kakšna oblika varstvenega nadzorstva je tožniku potrebna. Glede na pogoj iz 63. člena KZ-1 tako Komisija ni prosta v izbiri ali bo kakšnemu obsojencu varstveno nadzorstvo odredila ali ne, ampak lahko to stori le pod zakonskimi pogoji. ZPKZ Dob je v Poročilu o prestajanju kazni iz novembra 2015 priporočil pogojni odpust tožnika v februarju 2016, in to brez varstvenega nadzorstva. Tožena stranka se ni niti z eno besedo opredelila do strokovnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke priloženega Predlogu, niti ni obrazložila odločitve, da se tožnika postavi pod varstveni nadzor. V nadaljevanju še postavlja dvome glede na nepravilno ravnanje predsednice Komisije, na kar je bil opozorjen s strani delavcev ZPKZ Dob.

5Nepravilno je tudi tolmačenje 107. člena ZIKS, ki določa, da mora biti odločba, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust obrazložena. S tem, ko se je tožniku določil odložni pogojni odpust z dodatnimi pogoji in odločitev glede vseh teh dodatnih pogojev ni obrazložena, se posega v njegovo ustavno varovano pravico do učinkovitega pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Tožnik se še sklicuje na določbo 214. člena ZUP, ki določa obrazložitev odločbe, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno.

6Tožnik uveljavlja tudi odškodnino, glede na to, da je bil iz prestajanja kazni odpuščen šele 31. 5. 2016 in mu je s tem povzročena nematerialna škoda v obliki okrnitve osebne svobode. Na podlagi 26. člena Ustave in 179. člena Obligacijskega zakonika je upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih je utrpel v času, ko je neupravičeno preživel na prestajanju zaporne kazni. 17. 5. 2016 je dobil otroka, s tem je bil zelo psihično obremenjen, ker je bil v času po otrokovem rojstvu na prestajanju kazni, tako da zahteva skupno odškodnino v višini 3.822 EUR.

7Zahteva pa tudi povrnitev premoženjske škode na podlagi 168. člena Obligacijskega zakonika ter 26. člena Ustave, to je prevozne stroške v Ljubljano k psihoterapevtu in do svetovalke na CSD B., vse skupaj v višini 1.158,84 EUR. Skupno tako zahteva plačilo 4.980,84 EUR.

8Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti z novo odločbo, ki bo določala, da se tožnik dne 31. 3. 2016 pogojno odpusti s prestajanja kazni in da je tožena stranka dolžna skupno poravnati 4.980,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in podrobneje navaja svojo odločitev ter odgovarja na tožbene navedbe.

10Tožba ni utemeljena.

11Po 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

12V obravnavani zadevi gre na podlagi določbe 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere meje odločanja so podane v 1. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali odreče. V obravnavani zadevi je komisija, ki je pristojna za odločanje na podlagi določb členov 105 do 107 ZIKS-1 ocenila, da na podlagi Poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni, ki se nahaja v upravnih spisih izhaja, da tožnik izpolnjuje te pogoje. Gre torej za presojo Komisije, ki jo je opravila na podlagi poročila zavoda.

13Glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene sodne praske izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je ob izpolnjevanju pogoja glede prestanega časa iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka petega odstavka 88. člena KZ-1 v tem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, po katerem izmed tam naštetih kriterijev bo tožena stranka dala prednost oziroma ga bo štela za odločujočega v smislu zakonsko določenega prostega preudarka pri odločanju. Enako velja tudi za odločanje po prostem preudarku glede časovnega obdobja odločanja o pogojnem odpustu. Glede na to, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral biti tožnik pogojno odpuščen že v prvem časovnem obdobju odločanja, to je 31. 3. 2016 in ne šele 31. 5. 2016, kot je bilo odločeno z izpodbijano odločbo.

14Prav tako spada v okvir odločanja po prostem preudarku tudi presoja o izreku varstvenega nadzorstva, ki se izreka s smiselno uporabo določbe 64. člena KZ-1. Iz spisovnih listin izhaja, da je tožnik dne 7. 4. 2016 na zapisnik, številka 720-2774/2014/104, ki je bil sestavljen v Polodprtem oddelku Slovenska vas v zadevi pogojnega odpusta z varstvenim nadzorstvom v prisotnosti ostalih strokovnih delavcev dal izjavo, da bo še nadalje obiskoval psihiatrično in psihoterapevtsko zdravljenje pri dr. C.C. na CMZ Ljubljana, da mu je imenovana svetovalka CSD B. ga. A.A., s katero bosta predhodno izdelala načrt varstvenega nadzorstva, kjer bo podrobneje izdelano vsebinsko in časovno izpolnjevanje izvajanje navodil ter vsi nadaljnji pogoji, ki že zavezujejo tožnika in so navedeni v zapisniku. Zapisano je tudi, da je bil zapisnik glasno prebran in nanj ni bilo pripomb. Iz zapisnika izhaja poleg ostalih podpisov prisotnih uradnih oseb, tudi tožnikov podpis. Navedene listine torej izkazujejo, da je bil tožnik z odločitvijo tožene stranke o izreku varstvenega nadzorstva, že predhodno seznanjen in je nanj pristal.

15Glede na to, da drugi odstavek 107. člena ZIKS-1 določa, da mora biti odločba komisije, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust obrazložena, za kar pa ne gre v tem primeru, sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da gre zaradi neobrazložitve odločbe (214. člen ZUP) za bistveno kršitev določb upravnega postopka. Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na prej navedeno, ni kršila določb ZUP. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija za pogojni odpust na seji in izdala pisno odločbo, ki je obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1, v povezavi z 8. členom ZIKS-1. Sodišče v nadaljevanju tako ni presojalo tožnikovega odškodninskega zahtevka in se tudi ni spuščalo v obravnavo ostalih tožbenih ugovorov, ker niso bistveni za ta upravni spor. Glede na navedeno, sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava z zaslišanjem tožnika in prič, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, kot tudi kršitev postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

17Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.