VSK Sodba I Cp 791/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.958,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev listine, s katero bi toženec dovolil, da se pri njemu lastni nepremičnini, posamezni del št. 8 v stavbi 1 k.o. P. ID 2 vknjiži lastninska pravica v korist in na ime kupca, tožnice, ki bo primerna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj bo sicer listino nadomestila sodba. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 3.525,43 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Povzelo je trditveno podlago tožbe, to je, da sta pravdni stranki 19.5.2011 sklenili prodajno pogodbo, na temelju katere je toženec dolžan prenesti lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, tožnica pa se je zavezala plačati kupnino 140.000,00 EUR, kar je tudi izpolnila, toženec pa kljub podpisu na prodajni pogodbi in tožničini izpolnitvi davčnih obveznosti kljub večkratnim pozivom podpisa ni overil. Vendar pa je upoštevaje navedbe toženca, s katerimi se je tožbenemu zahtevku branil, po oceni dokazov ugotovilo, da je treba upoštevati pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je bil Š.P. spoznan za krivega, da je ponarejeno listino (prodajna pogodba z dne 19.5.2011, na kateri temelji tožbeni zahtevek tožnice) uporabil kot pravo (iz izreka izhaja, da je bil podpis prodajalca I.B. torej toženca, ponarejen) in je s tem Š.P. storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), in nasprotnega, torej, da je toženec pogodbo podpisal, tožnica ni dokazala. Zato je tožbeni zahtevek na izpolnitev obveznosti, to je izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrnilo kot neutemeljen.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila.

3V pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče bistveno kršilo postopek. Ni namreč izvedlo dokazov z vpogledom v fotokopije položnic in plačil za obratovalne stroške za stanovanje, ki je predmet spora, tožena stranka je predložila tudi odločbe o NUZS za stanovanje, ki glasi na tožečo stranko, ki je plačevala davek, in se vsi dokazi nanašajo na obdobje po 15.6.2011, ko naj bi stanovanje prevzel toženec. S temi listinami tožnica dokazuje, da naj bi v celoti plačevala stroške v zvezi z uporabo stanovanja. To kaže, da je bil med toženo stranko in očetom tožnice dogovor, da se lastništvo prenese na Š.P. oziroma njegovega družinskega člana.

4Zatem graja postopanje sodišča, ki določenih prič, ki so bile predlagane, ni zaslišalo, z razlogi, da so bile zaslišane v kazenskem postopku. To ne drži, saj je v tem postopku tožnica predlagala zaslišanje še treh drugih prič (S.P., D.B. in A.S.M.). Sodišče je navedlo, da je bila izvedba teh dokazov nepotrebna, brez konkretnih razlogov. Sodišče bi moralo zaslišati vsaj Š.P., ki bi izpovedal o okoliščinah dogovarjanja in izvedbe prenosa lastništva na stanovanju. S takim postopanjem je sodišče kršilo pravico stranke do kontradiktornosti, sodišče bi moralo priče zaslišati, lahko bi izpovedale drugače o spornih vprašanjih zadeve, kot so o tem izpovedali drugi, na primer tožena stranka. Priče bi potrdile dejstvo, ki ga zatrjuje tožnica, da je obstajal dogovor med tožencem in Š.P. in da je bil realiziran, ko je tožena stranka prinesla Š.P. podpisano pogodbo. Gre pa za bistveno okoliščino za odločitev v sporu. Ker po tožnici predlagani dokazi niso bili izvedeni, je tožnica postavljena v neenakopraven položaj in je kršena pravica stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do poštenega sojenja. Dokaz z zaslišanjem priče je dokaz, ki se ga lahko pravilno izvede neposredno. Nepravilno je zavrnjena tudi izvedba dokaza z vpogledom v izbrisno pobotnico (A28). Tožeča stranka je namreč pojasnila, zakaj je bila listina predložena po prvem naroku in kakšna je dokazna vrednost te listine (fiktivni dogovor o odstopu terjatev). Š.P. je bil zaslišan v kazenskem postopku kot obdolženec, v tem postopku pa je bil predlagan za zaslišanje kot priča, kar sta dva različna položaja. Kršena je tudi pravica do izvajanja dokazov. Sodba je obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

5Dejstvo je, da je toženec nepremičnino kupil v izvršilnem postopku z denarjem, ki ni njegov. Zatem pojasnjuje, zakaj ne drži zaključek sodišča, da naj bi bil toženec upnik Š.P., tudi v tej zvezi je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in je podana uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Najpomembnejše vprašanje v tej zadevi je izročitev 140.000,00 EUR, torej vprašanje ali je to pomenilo plačilo po pogodbi ali ne. Zatem poudarja pomen primernosti obrazložitve sodbe prve stopnje, ki je ključna tudi za zagotovitev pravice stranke do sodnega varstva. Sodišče bi moralo v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka sporno pogodbo prinesla v Šee bar ali ne zaslišati predlagane priče, ne glede na to, da nihče ne more potrditi, da je bila pogodba podpisana s strani toženca.

7V nadaljevanju razlaga, zakaj so dejstveni razlogi sodbe, ko se tičejo vprašanja ali je toženec prejel denar v višini 140.000,00 EUR od Š.P. ki je mož tožnice, za nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, napačni. Med strankama niti ni sporno, da je obstajal dogovor med toženo stranko in Š.P., da bo toženec na dražbi v postopku izvršbe In 98/2005 kupil stanovanje z denarjem od Š.P. in ga kasneje prepisal bodisi nanj bodisi na hči. Sporno je to, ali je toženec prepis lastništva pogojeval s plačilom domnevnega dolga, ki naj bi ga imel Š.P. do tožene stranke.

8V nadaljevanju graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ko je ocenjevalo mnenje izvedenca grafologa. Sodišče vsebino mnenja povzame, a ne poda konkretnejših razlogov, zakaj ugotovitve izvedenca sprejema (razen zapisa, da so strokovne, natančne, izčrpne, objektivne in nazorne). Tudi ne pojasni, zakaj mnenj M.K. in N.T. ne sprejema (razen iz razloga, da gre za strokovni in ne izvedenski mnenji). O vlogi izvedenca se je že izreklo Ustavno sodišče (odločba Up 460/14-26). Obe po tožnici predloženi mnenji sta prišli do povsem drugačnih zaključkov kot izvedenec R. Zato bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Ta bi razjasnil nasprotja med navedenimi mnenji grafologov (tako tudi VSK Kp 125/1993). Ali gre pri sporni pogodbi za podpis tožene stranke, je ključno vprašanje v tej zadevi. Sodba ustreznih razlogov ne poda, storjene so postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Pritožba še meni, da ne drži zapis sodbe, da je mnenje M.K. napačno, saj naj bi D.K. očital, da je imel pri izdelavi mnenja na razpolago le fotokopijo. Originalnih izvodov je več, ter izvod, predložen v tem postopku, ni enak izvodu, ki je bil predložen v kazenskem postopku. Meni, da to, da ga je izvedenec R. pridobil v okviru sodnega postopka, še ne zadošča za oceno, da gre za zadostno podlago za podajo mnenja. Podpisi so lahko namenoma predrugačeni. Izvedenec sicer navede, da zadošča 6 primerjalnih podpisov, a tožnica meni, da je treba pridobiti tudi nevplivne podpise (ki ne izvirajo iz sodnega postopka), Izvedenec K. je podpise, za katere izvedenec R. trdi, da so vplivni, upošteval kot nevplivne. Mnenje izvedenca R. ne prepriča, saj se razlikuje od dveh po tožeči stranki dostavljenih mnenj in ker izvedenec ni imel dovolj kvalitetnega primerjalnega gradiva. Strokovnjaka K. in T. sta pri analizi ugotovila precej podobnosti. Slednja je uporabila računalniški foreznični program, s katerim je bila možnost ponaredka v celoti ovržena. Sodišče bi moralo zaslišati predlagani priči M.K. in N.T., a se ni niti zadostno izreklo do teh mnenj in je storilo postopkovne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trditveno podlago tožbe, ko se je trdilo, da je pravni temelj za zahtevek prodajna pogodba, ki naj bi bila sklenjena med pravdnima strankama 19.5.2011, pred tem pa naj bi med strankama obstajal dogovor o prenosu lastninske pravice. Bistveno je torej ali je bila pogodba sklenjena in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni bila. Vsa druga dejstva so za ta postopek nerelevantna in jih sodišče ni bilo dolžno ugotavljati. Ker naj bi bila tožnica stranka pogodbenega razmerja, ki naj bi bilo sklenjeno med njo in tožencem glede prenosa lastninske pravice na sporni nepremičnini, bi morala in mogla vedeti o bistvenih okoliščinah glede sklenitve tega pravnega posla. Dejstvo, da teh okoliščin neposredno ni poznala, kaže, da do sklenitve prodajne pogodbe, na katero se opira tožba, nikoli ni prišlo. Take volje stranki nista oblikovali. Tožena stranka tudi pogodbe ni podpisala. Tožeča stranka torej ne razpolaga s pisno pogodbo, tudi ne s predpogodbo, za katero, ko gre za nepremičnino, prav tako velja obličnost. Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje. Toženec je sporno nepremičnino kot upnik kupil na javni dražbi v izvršilnem postopku, za nakup ni dal lastnega denarja, dal mu ga je Š.P. ki ga je dobil od Sijarića. To je tožnik trdil tudi v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Toženec je nepremičnino kupil na željo Š.P. saj sta bila ustno dogovorjena, da bo toženec nanj prepisal stanovanje, vendar le ob pogoju, da mu Š.P. vrne dolgove v skupni višini 166.000,00 EUR, česar pa še do danes ni storil. Kupnine po pogodbi z dne 19.5.2011 toženec ni prejel, ker pogodba niti ni bila sklenjena.

11Pritožba ni utemeljena.

12V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede na dejstveno podlago tožbe, ko je tožnica priložila tudi pogodbo, za katero je trdila, da jo je podpisal toženec kot prodajalec, je listina že izdana (iz zapisa pogodbe pod točko 4. izhaja, da prodajalec - toženec izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri predmetni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime tožnice), le podpis prodajalca še ni overjen. Po določbi 1. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) je zasebna listina podlaga za vknjižbo, če vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga. Podpis osebe, katere pravica se prenaša, spremeni, obremenjuje ali preneha, mora biti overjen (prvi odstavek 41. člena ZZK-1). Pravilno je tožeča stranka poudarila, da je obveznost prodajalca, da opravi dejanja, ki bodo vodila h končnemu cilju strank kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine, to je do vpisa kupca v zemljiško knjigo kot lastnika. Zato je odločilno vprašanje, ali sta stranki pogodbo sklenili, kar je tožnica utemeljevala s trditvijo, da je toženec pisno pogodbo podpisal.

13Trditve tožeče stranke, da sta s tožencem sklenila pogodbo in jo je toženec podpisal, se niso potrdile. Ugotovljeno je, da je v kazenskem postopku izdana obsodilna sodba, ki je pravnomočna. 14. člen ZPP pa določa, da je v primeru, ko temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V konkretni zadevi gre v tem civilnem postopku za vprašanje identičnega dejanskega stanja, ki ga je obravnavalo kazensko sodišče in ki je bilo tudi podlaga za odločitev. Kazensko sodišče je izdalo obsodilno sodbo zato, ker je Š.P. (oseba, ki naj bi se po trditvah tožbe dogovorila s tožencem, da bo ta po nakupu na dražbi njej ali družinskemu članu prodal stanovanje) uporabil ponarejeno listino (prodajna pogodba z dne 19.5.2011, kjer je navedeno, da toženec predmetno nepremičnino proda tožnici) in je bil podpis prodajalca I.B. (toženca) ponarejen. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev kazenskega sodišča, ki se tičejo nastanka prepovedane posledice, ki ustrezajo kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, temelji kazenska sodba. Inštitut vezanosti tako pomeni, da ugotovitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z navedenimi ugotovitvami kazenskega sodišča, ki se tičejo obstoja kaznivega dejanja in tudi kazenske odgovornosti. Vprašanje, ali je listina ponarejena, ali je torej ni podpisal toženec, je vprašanje, ki ga je obravnavalo kazensko sodišče in od katerega je bila odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Teh vprašanj glede na 14. člen ZPP načeloma ni dopustno ponovno pretresati v tem postopku. V tej zadevi gre za tožnico kot osebo, ki ni oseba, ki bi bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena. Prvostopenjsko sodišče je, ne da bi za svoje stališče podalo argumente, le zapisalo, da tožnica ugovarja, kot oseba, ki je v kazenskem postopku bila pravnomočno oproščena. To "stališče" je zmotno, v kazenskem postopku velja načelo in dubio pro reo in tudi načelo materialne resnice, ter praksa slovenskih sodišč in teorija šteje, da vezanost po 14. členu ZPP velja tudi v razmerju do tretjih, to je oseb, ki v kazenskem postopku niso bile pravnomočno obsojene (prim. sodba in sklep VS RS II Ips 298/2002 z dne 19.2.2003, strokovni članek prof. dr. Dragica Vedam Lukič - Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, 2012, stran 29, dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 1. knjiga, stran 146). Sodišče prve stopnje je torej bilo vezano na ugotovitev o ponarejenem podpisu.

14Ker toženec pogodbe ni sklenil, listine o pravnem poslu ni podpisal, je tožbeni zahtevek (na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki vsebuje tudi zahtevo po overitvi) neutemeljen. Vprašanja uporabe stanovanja, medsebojnih finančnih obvez strank,.., ki jih načenja pritožba, in tudi dokazovanja z izvedencem grafologom, niso pomembna za odločitev, zato je tudi graja kršitev, storjenih s tem v zvezi, že iz tega razloga neutemeljena.

15Glede na ugotovljena dejstva je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita ter pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in sama trpi svoje stroške ter mora hkrati povrniti stroške odgovora na pritožbo toženi stranki, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.958,80 EUR, v okviru podane stroškovne zahteve ter Zakona o odvetniški tarifi (skladno z 20. členom sedaj veljavne Odvetniške tarife). Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.